Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Aleksander Golja
Celovec : Mohorjeva založba, 2018
Profesor Ernest Petrič je šestim desetletjem slovenske že nekoliko odmaknjene, pa tudi še sveže preteklosti s svojim delovanjem na več področjih zapustil prepoznaven pečat. Njegova zajetna spominsko-avtobiografska knjiga Spomini in spoznanja ima podnaslov Diplomat, pravnik, politik. Zaporedje področij, na katerih se je uveljavil, bi bilo, če bi upoštevali predvsem časovno zaporedje, lahko tudi povsem obrnjeno. A je avtor bržkone imel pred seboj zlasti njihovo pomembnost v svojem življenju oz. v 56-letni delovni dobi.
Ko se je dr. Petrič na tej točki – ne še popolnoma – upokojil, se je naposled le uklonil vztrajnemu prigovarjanju prijateljev in sodelavcev, naj napiše spomine – tako, kot se spominja, »pošteno, verodostojno, spomine, ki bodo res samo tvoji spomini«. Ker mu ni bilo do pisanja znanstveno utemeljenih memoarov, ki terjajo dolgotrajno raziskovanje arhivskih zbirk in preverjanje množice podatkov, se je dela lotil tako, da je ustvaril zapis dogajanj iz svojega življenja in delovanja doma in po svetu, kakor jih je sam razumel in dojemal in so bila pomembno tudi za slovensko državo. Opiral se je na spomin in si pomagal samo z lastnim arhivom, pri čemer je vse zasebno, družinsko pustil ob strani.
Svoje večdesetletno spominjanje avtor začenja z obdobjem liberalne vlade Staneta Kavčiča, ko se je odigrala tudi odmevna akcija 25 poslancev. Pri spodletelem poskusu, da bi, v nasprotju z že vnaprej sprejetimi odločitvami, pri glasovanju uresničili formalno sicer dopuščeno možnost predlaganja več kandidatov, je sodeloval tudi on. Reakciji trdorokih varuhov socializma, ki so ga označili za anarholiberalca in prozahodno usmerjenega nacionalista, so sledile hude in dolgotrajne posledice. In ker je bil po Petričevih besedah vsak njegov korak nadzorovan, vrata za napredovanje pa zaprta, je svojo prihodnost začel graditi v tujini.
V dobrem desetletju na štirih celinah pridobljene izkušnje ter izvrstno poznavanje mednarodnega prava in mednarodnih odnosov so mu, ko so se komunistični režimi v Evropi začeli majati in sesuvati, odprli vrata v diplomacijo. Po še jugoslovanski veleposlaniški epizodi v Indiji je bil prvi Slovenec, ki je kot predstavnik komaj rojene Republike Slovenije. z jugoslovanskim potnim listom in z veleposlaništvom v hotelski sobi, uradno vstopil v Belo hišo. Ta dogodek se mu je tako vtisnil v spomin, da mu je posvetil eno od dvanajstih poglavij – tako kot pozneje še delovanju na sedežu OZN v New Yorku ter veleposlaniškim letom na Dunaju.
Vse te obveznosti so Ernesta Petriča odvračale, a ne tudi povsem odvrnile od pedagoškega in raziskovalnega dela, ki ga je leta 1965 zastavil z doktoratom na ljubljanski univerzi z disertacijo o mednarodnih vidikih pravice izgnanih oseb do doma. Že takrat je postavil v ospredje načelo pravičnosti kot prvem temelju prava. Po še dokaj svežih spominih na delovanje na ustavnem sodišču, o čemer govori zadnje poglavje, je zavzemanju za pravičnost pri sprejemanju pogosto težkih odločitev vedno dodal še osebno poštenje in neodvisnost od politike. »Mislim,« je povedal ob predstavitvi knjige, »da sem ravnal prav, čeprav bi se mi morda godilo bolje, če bi kdaj ravnal drugače, da se ne bi nekomu zameril …«
Razdelek Kratek življenjepis prof. dr. Ernesta Petriča čisto na koncu je lahko razmeroma kratek samo zato, ker z le eno ali dvovrstičnimi faktografskimi zaznamki niza najpomembnejše dogodke in dosežke, z odlikovanji in priznanji vred. Pravzaprav šele ta seznam postavlja piko na i v več pogledih izjemnim življenjskim in delovnim izkušnjam, kakršne bi zlahka zapolnila dve, če ne tri še vedno ne le povprečne samopredstavitve.
Tak povzetek, dopolnjen z izbrano bibliografijo, utegne marsikaterega bralca, ki je to ali ono poglavje 560 strani obsegajoče knjige morda le preletel, spodbuditi, da se k njim še vrne in se znova sprehodi po bogati galeriji zgovornih dokumentarnih fotografij iz avtorjevega arhiva. Posebne pozornosti so vsekakor vredna poglavja, v katerih Petrič tudi samokritično opisuje svoj delež v prizadevanjih, ki niso pripeljala do zaželenega izida. Takšna sta predvsem neuspelo zavzemanje za organizacijo zimske olimpijade brez meja, ki bi povezala območja na tromeji med Avstrijo, Italijo in Slovenijo. In še vedno nerazvezan vozel nerešenih mejnih in drugih vprašanj s Hrvaško. Bil je kandidat za arbitra s slovenske strani, vendar je bila odločitev nazadnje drugačna, sprejeta brez njega.
Avtor recenzije: Iztok Ilich
Bere Aleksander Golja
Celovec : Mohorjeva založba, 2018
Profesor Ernest Petrič je šestim desetletjem slovenske že nekoliko odmaknjene, pa tudi še sveže preteklosti s svojim delovanjem na več področjih zapustil prepoznaven pečat. Njegova zajetna spominsko-avtobiografska knjiga Spomini in spoznanja ima podnaslov Diplomat, pravnik, politik. Zaporedje področij, na katerih se je uveljavil, bi bilo, če bi upoštevali predvsem časovno zaporedje, lahko tudi povsem obrnjeno. A je avtor bržkone imel pred seboj zlasti njihovo pomembnost v svojem življenju oz. v 56-letni delovni dobi.
Ko se je dr. Petrič na tej točki – ne še popolnoma – upokojil, se je naposled le uklonil vztrajnemu prigovarjanju prijateljev in sodelavcev, naj napiše spomine – tako, kot se spominja, »pošteno, verodostojno, spomine, ki bodo res samo tvoji spomini«. Ker mu ni bilo do pisanja znanstveno utemeljenih memoarov, ki terjajo dolgotrajno raziskovanje arhivskih zbirk in preverjanje množice podatkov, se je dela lotil tako, da je ustvaril zapis dogajanj iz svojega življenja in delovanja doma in po svetu, kakor jih je sam razumel in dojemal in so bila pomembno tudi za slovensko državo. Opiral se je na spomin in si pomagal samo z lastnim arhivom, pri čemer je vse zasebno, družinsko pustil ob strani.
Svoje večdesetletno spominjanje avtor začenja z obdobjem liberalne vlade Staneta Kavčiča, ko se je odigrala tudi odmevna akcija 25 poslancev. Pri spodletelem poskusu, da bi, v nasprotju z že vnaprej sprejetimi odločitvami, pri glasovanju uresničili formalno sicer dopuščeno možnost predlaganja več kandidatov, je sodeloval tudi on. Reakciji trdorokih varuhov socializma, ki so ga označili za anarholiberalca in prozahodno usmerjenega nacionalista, so sledile hude in dolgotrajne posledice. In ker je bil po Petričevih besedah vsak njegov korak nadzorovan, vrata za napredovanje pa zaprta, je svojo prihodnost začel graditi v tujini.
V dobrem desetletju na štirih celinah pridobljene izkušnje ter izvrstno poznavanje mednarodnega prava in mednarodnih odnosov so mu, ko so se komunistični režimi v Evropi začeli majati in sesuvati, odprli vrata v diplomacijo. Po še jugoslovanski veleposlaniški epizodi v Indiji je bil prvi Slovenec, ki je kot predstavnik komaj rojene Republike Slovenije. z jugoslovanskim potnim listom in z veleposlaništvom v hotelski sobi, uradno vstopil v Belo hišo. Ta dogodek se mu je tako vtisnil v spomin, da mu je posvetil eno od dvanajstih poglavij – tako kot pozneje še delovanju na sedežu OZN v New Yorku ter veleposlaniškim letom na Dunaju.
Vse te obveznosti so Ernesta Petriča odvračale, a ne tudi povsem odvrnile od pedagoškega in raziskovalnega dela, ki ga je leta 1965 zastavil z doktoratom na ljubljanski univerzi z disertacijo o mednarodnih vidikih pravice izgnanih oseb do doma. Že takrat je postavil v ospredje načelo pravičnosti kot prvem temelju prava. Po še dokaj svežih spominih na delovanje na ustavnem sodišču, o čemer govori zadnje poglavje, je zavzemanju za pravičnost pri sprejemanju pogosto težkih odločitev vedno dodal še osebno poštenje in neodvisnost od politike. »Mislim,« je povedal ob predstavitvi knjige, »da sem ravnal prav, čeprav bi se mi morda godilo bolje, če bi kdaj ravnal drugače, da se ne bi nekomu zameril …«
Razdelek Kratek življenjepis prof. dr. Ernesta Petriča čisto na koncu je lahko razmeroma kratek samo zato, ker z le eno ali dvovrstičnimi faktografskimi zaznamki niza najpomembnejše dogodke in dosežke, z odlikovanji in priznanji vred. Pravzaprav šele ta seznam postavlja piko na i v več pogledih izjemnim življenjskim in delovnim izkušnjam, kakršne bi zlahka zapolnila dve, če ne tri še vedno ne le povprečne samopredstavitve.
Tak povzetek, dopolnjen z izbrano bibliografijo, utegne marsikaterega bralca, ki je to ali ono poglavje 560 strani obsegajoče knjige morda le preletel, spodbuditi, da se k njim še vrne in se znova sprehodi po bogati galeriji zgovornih dokumentarnih fotografij iz avtorjevega arhiva. Posebne pozornosti so vsekakor vredna poglavja, v katerih Petrič tudi samokritično opisuje svoj delež v prizadevanjih, ki niso pripeljala do zaželenega izida. Takšna sta predvsem neuspelo zavzemanje za organizacijo zimske olimpijade brez meja, ki bi povezala območja na tromeji med Avstrijo, Italijo in Slovenijo. In še vedno nerazvezan vozel nerešenih mejnih in drugih vprašanj s Hrvaško. Bil je kandidat za arbitra s slovenske strani, vendar je bila odločitev nazadnje drugačna, sprejeta brez njega.
Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Evripid: Alkestida Gledališče Marina Držića / gostovanje na Festival Ljubljana 27.08.2020 Režija: Livija Pandur Avtorica priredbe in dramaturginja: Lada Kaštelan Scenografija: Sven Jonke (Numen) Glasba: Primož Hladnik, Boris Benko (Duo Silence) Scenografija: Andrej Rutar Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Asistentka scenografa: Irena Kraljić Asistentka režiserke: Mateja Kokol Asistentka kostumografije: Andrea Marić Nastopajo: Katarina Stegnar, Igor Kovač, Zdeslav Čotić, Glorija Šoletić, Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan, Boajn Beribaka Na Festivalu Ljubljana se je s predstavo Alkestida predstavilo dubrovniško Gledališče Marina Držića. Evripidovo dramo o najboljši med ženami je na oder postavila režiserka Livija Pandur. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Aljoša Rebolj
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov