Avtorica ocene: Petra Koršič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017

Gašper Malej, pesnik in poklicni prevajalec iz italijanske književnosti, ki je kot eden od ambasadorjev italijanske književnosti s svojim delom naredil dolgo zarezo v naš jezikovni in kulturni prostor je prve potrditve in spodbude dobil od pisatelja Marjana Tomšiča in nekdanjega urednika Primorskih srečanj in kasneje kulturnega urednika pri Primorskih novicah Toma Vidica, intenzivnega bralca književnosti. Tudi svojo tretjo pesniško knjigo Pod tisto celino je objavil s skupino sodelavcev: urednik je bil Brane Mozetič, za ilustracijo in oblikovanje sta poskrbeli Irena Gubanec in Mateja Škofič, natančna in prenikava spremna beseda, ki izhaja iz bralske izkušnje s to knjigo in nima floskularnih, generičnih mest izrekanja o poeziji, je delo Barbare Korun. Tako je, tehnično gledano, nastala obsežna in lična knjiga.

Gašper Malej daje svojim knjigam poseben likovni pečat, daleč od minimalizma. To je brez dvoma v korelaciji z njegovo pesniško pisavo, ni pa to pogosta praksa pesniških knjižnih zbirk na Slovenskem, ki večinoma sledijo enotnemu oblikovalskemu ustroju. Prva in tretja Malejeva zbirka, Otok, slutnja, poljub in Pod tisto celino, sta zavezani zeleni barvi, druga, Rezi v zlatem, zlati. Barve imajo tudi sicer v njegovi poeziji posebno mesto, zadnja zbirka se središči okoli bele: “v belem barve, / ki še nočejo biti meso” (str. 12) in “v belem gozdu izrekati / prazne glasove, vsakokrat / pod novo krošnjo, v slutnji / ptic, ki gospodarijo s samoto” (str. 48). 

Malejeva poezija že od prvenca zarisuje svojo poetiko, zavezano modelu pisanja, ki ne stavi na neposredno razumljivost, temveč na poezijo živosti besed kot pesnikove nekonfrontacije s svetom, pač pa ekspanzije občutij. Tedaj je izstopal iz vodilnega, kritiško priznanega toka pesniškega ustvarjanja generacijskih kolegov. Prav zato se ključ za vstop v njegovo pisavo vse bolj razkriva v pesniškem razvoju samem, poezija se sama pojasnjuje. Če je predvidevanje utemeljeno, je bralcu najlažje vstopiti prav v knjigo Pod tisto celino. To t. i. ekspanzijo je Malej začrtal z geografskim spoznavanjem drugih literarnih prizorišč, o čemer priča pripis o časovnem (med letoma 2009 in 2017) in prostorskem nastajanju pesmi, večinoma v Kopru in Ljubljani, z vplivi z literarnih poti v Nikaragvo, Kolumbijo in Kitajsko ter z rezidenčnih bivanj.

Malej z nekaj (tudi sicer izstopajočimi) teksti v tretji knjigi podaja  odločno kritiko pesniški sceni, mehko in hkrati z ostrino, a nikakor ne z agresivnim tonom. Natančno ubeseduje, kaj moti njegov pesniški glas. Poleg večkratnega zagovora živosti besed vzpostavlja na dualističnem nasprotnem polu “uprizoritev gona, ki seje smrt”, kar moti njegov pesniški glas bodisi v intimni bodisi v literarni in širši javni sferi. Tri pesmi izrazito izstopajo zaradi naslova in datacije in so, tudi ironična, reakcija na konkretne situacije.

Ne glede na pesnikovo intenco se pozornost bralca osredini na najbolj eksplicitne pesmi, kritični in družbenoangažirani ton se zato širi in razbira tudi v bolj zastrti pesniški govorici mnogih drugih pesmi z ironičnim, celo ciničnim pridihom, na primer v pesmi na 55. strani, ki govori o velikih imenih in dobrih pesmih, pri čemer sta besedni zvezi pisani ležeče. Izpostaviti velja pesem za zamolčane, spregledane pesnice na 39. strani ter bodikljave pesmi o literarni sceni in sodobni družbi in njenih t. i. anomalijah na straneh 51, 52 in 56: “hranijo se z našo tišino. / ki preredko imenuje zločine”. Natisnjene so neposredno pred naslovljenimi pesmimi: Skromen prispevek k čaščenju Pesnika “v fokusu”, z obrobja (odziv na intervju, Koper, 31. 8. 2010); Umetnik s. p. (Ljubljana, “na kraju zapisano”, 21. 12. 2012); Dresura za smrt (Ljubljana, Konzorcij, 11. 6. 2014, nekaj dni kasneje): “ste nema publika, / uprizoritve gona, ki seje smrt”.

Na Malejevi pesniški poti je zaznati premočrtno vztrajanje, ki je navzven in s stališča prevladujoče matrice sizifovsko, pa vendar gre za delovanje – in je pomembno. Govori o njegovi kolektivni zavesti, ki na podlagi skupnih in sorodnih temeljev ustvarja poezijo, različne tipe poezije. Zanj gotovo ni odlika le najdenje glasu v tej knjigi, kakor pravi v prvi od osmih kratkih pesmi oz. fragmentov, ki odpirajo tudi likovno razmejene razdelke: “iztrgal bom iz sebe / glas, ki bo povedal, / kako se dani” (str. 5), temveč je govorica bolj izbrušena, seveda znotraj zanj značilnega plastenja besednih nanosov in glasov, ki si znotraj iste knjige tudi nasprotujejo, negirajo, govorijo z druge pozicije oziroma neko gotovost čez nekaj strani zanihajo v negotovost.

To je vsekakor lahko odlika, lahko zanka. Bralca, ki pričakuje enoglasje in strukturirano gradnjo spoznanj in dramaturgije, občasno lahko zmoti. Tako kot je tehnično gledano knjiga obsežna, lahko isto potrdim tudi za vsebinski obseg; knjiga bi morda bolje ventilirala, če bi bil obseg sorodnih pesmi omejen, predvsem bi pesemska slemena najmočnejših pesmi izrisala geografijo knjige. Ali s sodobnim izrazoslovjem: poleg likovnega še z izborom pesmi doseči bralcu prijaznejšo knjigo.

Kljub mnogim mestom Malejeve kritike, to je najbolj ekscentričnega, neposrednega in referencialnega dela knjige Pod tisto celino, je glavninski del prežet s hrepenenjem, erosom kot življenjskim gonilom, ki je ali celo še ni realizirano. Naklon k živemu kot nasprotje naklona k smrti se razbira tudi v pesmih o družbeni realnosti in celo v pesmih o dvojini oziroma bližinah, ki ubesedujejo zaznave razpiranja prostora v bližino in zato tudi bolečino, hkrati pa tudi v imaginarne svetove. Ljubezensko bližino subtilno ubesedujejo verzi s 13. strani: “položil bom prst na neke ustnice, / ki bodo odtlej molčale jasno, / brez sestopov v nečimrnost / tišine” Malej se ne boji ubesedovanja niti oddaljevanja, odhodov in žalosti, a onkraj razčustvovanosti. Omenjena pesem se konča z verzi: “solze kodrajo vodo, / ki osamljena miruje. / tako je mogoče izbrisati ocean.”

Prav iz te svetosti doživetega oziroma manka nerealiziranega vznikajo pesmi, ki se s filigranskim postavljanjem besed bližajo občutjem subjekta v okolici in svetu in razlagam situacij, ki so v zavesti pesniškega govorca zunaj naključij. O tem govorijo verzi, ki so dali knjigi naslov:

“pod tisto celino je prostor, kjer se zgodi ukinitev naključnosti. / po naključju. in ni edini. pogled skozi mreže pokaže, da se / resnobnost taja” (str. 79). Malejev govorec na začetku pesmi na 20. strani pravi: “najbrž sem sklenil dovolj kompleksno / zaroto proti življenju”. Dotik je zanj utelesitev bližine in gradnja palače simbol obstajanja bližine, v katero neomajno verjame. Kakor tudi v “dom”. Ta nikakor ne geografski, a vsekakor čustveno determinirani termin (v pomenu, da si živ, svoboden in varen) Malej slika prek številnih citatov:

“vse bolj zanesljivo / zapuščanje krajev, kjer me nikoli ni bilo” (str. 70),

“to ni moja pokrajina: kjer ni glasu, ki bi prerasel v upor” (str. 69),

“z vsakim novim imenom odkriješ, da si v resnici še bolj doma” (str. 76),

“svoboda najde novo domovanje” (str. 39).

In če verjamemo, da je branje osvobajanje, želim bralcem, da bo “pričevanje nepovratnega”, če ponovimo za pesnikom: “le da jo sprejmeš, to nejasnost šifrirane govorice” (str. 83), saj na drugem mestu, na 15. strani pove: “s pesmijo ni veliko opravkov, / sama najde prave povezave”.