Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica ocene: Petra Koršič
Bereta Lidija Hartman in Igor Velše
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017
Gašper Malej, pesnik in poklicni prevajalec iz italijanske književnosti, ki je kot eden od ambasadorjev italijanske književnosti s svojim delom naredil dolgo zarezo v naš jezikovni in kulturni prostor je prve potrditve in spodbude dobil od pisatelja Marjana Tomšiča in nekdanjega urednika Primorskih srečanj in kasneje kulturnega urednika pri Primorskih novicah Toma Vidica, intenzivnega bralca književnosti. Tudi svojo tretjo pesniško knjigo Pod tisto celino je objavil s skupino sodelavcev: urednik je bil Brane Mozetič, za ilustracijo in oblikovanje sta poskrbeli Irena Gubanec in Mateja Škofič, natančna in prenikava spremna beseda, ki izhaja iz bralske izkušnje s to knjigo in nima floskularnih, generičnih mest izrekanja o poeziji, je delo Barbare Korun. Tako je, tehnično gledano, nastala obsežna in lična knjiga.
Gašper Malej daje svojim knjigam poseben likovni pečat, daleč od minimalizma. To je brez dvoma v korelaciji z njegovo pesniško pisavo, ni pa to pogosta praksa pesniških knjižnih zbirk na Slovenskem, ki večinoma sledijo enotnemu oblikovalskemu ustroju. Prva in tretja Malejeva zbirka, Otok, slutnja, poljub in Pod tisto celino, sta zavezani zeleni barvi, druga, Rezi v zlatem, zlati. Barve imajo tudi sicer v njegovi poeziji posebno mesto, zadnja zbirka se središči okoli bele: “v belem barve, / ki še nočejo biti meso” (str. 12) in “v belem gozdu izrekati / prazne glasove, vsakokrat / pod novo krošnjo, v slutnji / ptic, ki gospodarijo s samoto” (str. 48).
Malejeva poezija že od prvenca zarisuje svojo poetiko, zavezano modelu pisanja, ki ne stavi na neposredno razumljivost, temveč na poezijo živosti besed kot pesnikove nekonfrontacije s svetom, pač pa ekspanzije občutij. Tedaj je izstopal iz vodilnega, kritiško priznanega toka pesniškega ustvarjanja generacijskih kolegov. Prav zato se ključ za vstop v njegovo pisavo vse bolj razkriva v pesniškem razvoju samem, poezija se sama pojasnjuje. Če je predvidevanje utemeljeno, je bralcu najlažje vstopiti prav v knjigo Pod tisto celino. To t. i. ekspanzijo je Malej začrtal z geografskim spoznavanjem drugih literarnih prizorišč, o čemer priča pripis o časovnem (med letoma 2009 in 2017) in prostorskem nastajanju pesmi, večinoma v Kopru in Ljubljani, z vplivi z literarnih poti v Nikaragvo, Kolumbijo in Kitajsko ter z rezidenčnih bivanj.
Malej z nekaj (tudi sicer izstopajočimi) teksti v tretji knjigi podaja odločno kritiko pesniški sceni, mehko in hkrati z ostrino, a nikakor ne z agresivnim tonom. Natančno ubeseduje, kaj moti njegov pesniški glas. Poleg večkratnega zagovora živosti besed vzpostavlja na dualističnem nasprotnem polu “uprizoritev gona, ki seje smrt”, kar moti njegov pesniški glas bodisi v intimni bodisi v literarni in širši javni sferi. Tri pesmi izrazito izstopajo zaradi naslova in datacije in so, tudi ironična, reakcija na konkretne situacije.
Ne glede na pesnikovo intenco se pozornost bralca osredini na najbolj eksplicitne pesmi, kritični in družbenoangažirani ton se zato širi in razbira tudi v bolj zastrti pesniški govorici mnogih drugih pesmi z ironičnim, celo ciničnim pridihom, na primer v pesmi na 55. strani, ki govori o velikih imenih in dobrih pesmih, pri čemer sta besedni zvezi pisani ležeče. Izpostaviti velja pesem za zamolčane, spregledane pesnice na 39. strani ter bodikljave pesmi o literarni sceni in sodobni družbi in njenih t. i. anomalijah na straneh 51, 52 in 56: “hranijo se z našo tišino. / ki preredko imenuje zločine”. Natisnjene so neposredno pred naslovljenimi pesmimi: Skromen prispevek k čaščenju Pesnika “v fokusu”, z obrobja (odziv na intervju, Koper, 31. 8. 2010); Umetnik s. p. (Ljubljana, “na kraju zapisano”, 21. 12. 2012); Dresura za smrt (Ljubljana, Konzorcij, 11. 6. 2014, nekaj dni kasneje): “ste nema publika, / uprizoritve gona, ki seje smrt”.
Na Malejevi pesniški poti je zaznati premočrtno vztrajanje, ki je navzven in s stališča prevladujoče matrice sizifovsko, pa vendar gre za delovanje – in je pomembno. Govori o njegovi kolektivni zavesti, ki na podlagi skupnih in sorodnih temeljev ustvarja poezijo, različne tipe poezije. Zanj gotovo ni odlika le najdenje glasu v tej knjigi, kakor pravi v prvi od osmih kratkih pesmi oz. fragmentov, ki odpirajo tudi likovno razmejene razdelke: “iztrgal bom iz sebe / glas, ki bo povedal, / kako se dani” (str. 5), temveč je govorica bolj izbrušena, seveda znotraj zanj značilnega plastenja besednih nanosov in glasov, ki si znotraj iste knjige tudi nasprotujejo, negirajo, govorijo z druge pozicije oziroma neko gotovost čez nekaj strani zanihajo v negotovost.
To je vsekakor lahko odlika, lahko zanka. Bralca, ki pričakuje enoglasje in strukturirano gradnjo spoznanj in dramaturgije, občasno lahko zmoti. Tako kot je tehnično gledano knjiga obsežna, lahko isto potrdim tudi za vsebinski obseg; knjiga bi morda bolje ventilirala, če bi bil obseg sorodnih pesmi omejen, predvsem bi pesemska slemena najmočnejših pesmi izrisala geografijo knjige. Ali s sodobnim izrazoslovjem: poleg likovnega še z izborom pesmi doseči bralcu prijaznejšo knjigo.
Kljub mnogim mestom Malejeve kritike, to je najbolj ekscentričnega, neposrednega in referencialnega dela knjige Pod tisto celino, je glavninski del prežet s hrepenenjem, erosom kot življenjskim gonilom, ki je ali celo še ni realizirano. Naklon k živemu kot nasprotje naklona k smrti se razbira tudi v pesmih o družbeni realnosti in celo v pesmih o dvojini oziroma bližinah, ki ubesedujejo zaznave razpiranja prostora v bližino in zato tudi bolečino, hkrati pa tudi v imaginarne svetove. Ljubezensko bližino subtilno ubesedujejo verzi s 13. strani: “položil bom prst na neke ustnice, / ki bodo odtlej molčale jasno, / brez sestopov v nečimrnost / tišine” Malej se ne boji ubesedovanja niti oddaljevanja, odhodov in žalosti, a onkraj razčustvovanosti. Omenjena pesem se konča z verzi: “solze kodrajo vodo, / ki osamljena miruje. / tako je mogoče izbrisati ocean.”
Prav iz te svetosti doživetega oziroma manka nerealiziranega vznikajo pesmi, ki se s filigranskim postavljanjem besed bližajo občutjem subjekta v okolici in svetu in razlagam situacij, ki so v zavesti pesniškega govorca zunaj naključij. O tem govorijo verzi, ki so dali knjigi naslov:
“pod tisto celino je prostor, kjer se zgodi ukinitev naključnosti. / po naključju. in ni edini. pogled skozi mreže pokaže, da se / resnobnost taja” (str. 79). Malejev govorec na začetku pesmi na 20. strani pravi: “najbrž sem sklenil dovolj kompleksno / zaroto proti življenju”. Dotik je zanj utelesitev bližine in gradnja palače simbol obstajanja bližine, v katero neomajno verjame. Kakor tudi v “dom”. Ta nikakor ne geografski, a vsekakor čustveno determinirani termin (v pomenu, da si živ, svoboden in varen) Malej slika prek številnih citatov:
“vse bolj zanesljivo / zapuščanje krajev, kjer me nikoli ni bilo” (str. 70),
“to ni moja pokrajina: kjer ni glasu, ki bi prerasel v upor” (str. 69),
“z vsakim novim imenom odkriješ, da si v resnici še bolj doma” (str. 76),
“svoboda najde novo domovanje” (str. 39).
In če verjamemo, da je branje osvobajanje, želim bralcem, da bo “pričevanje nepovratnega”, če ponovimo za pesnikom: “le da jo sprejmeš, to nejasnost šifrirane govorice” (str. 83), saj na drugem mestu, na 15. strani pove: “s pesmijo ni veliko opravkov, / sama najde prave povezave”.
Avtorica ocene: Petra Koršič
Bereta Lidija Hartman in Igor Velše
Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2017
Gašper Malej, pesnik in poklicni prevajalec iz italijanske književnosti, ki je kot eden od ambasadorjev italijanske književnosti s svojim delom naredil dolgo zarezo v naš jezikovni in kulturni prostor je prve potrditve in spodbude dobil od pisatelja Marjana Tomšiča in nekdanjega urednika Primorskih srečanj in kasneje kulturnega urednika pri Primorskih novicah Toma Vidica, intenzivnega bralca književnosti. Tudi svojo tretjo pesniško knjigo Pod tisto celino je objavil s skupino sodelavcev: urednik je bil Brane Mozetič, za ilustracijo in oblikovanje sta poskrbeli Irena Gubanec in Mateja Škofič, natančna in prenikava spremna beseda, ki izhaja iz bralske izkušnje s to knjigo in nima floskularnih, generičnih mest izrekanja o poeziji, je delo Barbare Korun. Tako je, tehnično gledano, nastala obsežna in lična knjiga.
Gašper Malej daje svojim knjigam poseben likovni pečat, daleč od minimalizma. To je brez dvoma v korelaciji z njegovo pesniško pisavo, ni pa to pogosta praksa pesniških knjižnih zbirk na Slovenskem, ki večinoma sledijo enotnemu oblikovalskemu ustroju. Prva in tretja Malejeva zbirka, Otok, slutnja, poljub in Pod tisto celino, sta zavezani zeleni barvi, druga, Rezi v zlatem, zlati. Barve imajo tudi sicer v njegovi poeziji posebno mesto, zadnja zbirka se središči okoli bele: “v belem barve, / ki še nočejo biti meso” (str. 12) in “v belem gozdu izrekati / prazne glasove, vsakokrat / pod novo krošnjo, v slutnji / ptic, ki gospodarijo s samoto” (str. 48).
Malejeva poezija že od prvenca zarisuje svojo poetiko, zavezano modelu pisanja, ki ne stavi na neposredno razumljivost, temveč na poezijo živosti besed kot pesnikove nekonfrontacije s svetom, pač pa ekspanzije občutij. Tedaj je izstopal iz vodilnega, kritiško priznanega toka pesniškega ustvarjanja generacijskih kolegov. Prav zato se ključ za vstop v njegovo pisavo vse bolj razkriva v pesniškem razvoju samem, poezija se sama pojasnjuje. Če je predvidevanje utemeljeno, je bralcu najlažje vstopiti prav v knjigo Pod tisto celino. To t. i. ekspanzijo je Malej začrtal z geografskim spoznavanjem drugih literarnih prizorišč, o čemer priča pripis o časovnem (med letoma 2009 in 2017) in prostorskem nastajanju pesmi, večinoma v Kopru in Ljubljani, z vplivi z literarnih poti v Nikaragvo, Kolumbijo in Kitajsko ter z rezidenčnih bivanj.
Malej z nekaj (tudi sicer izstopajočimi) teksti v tretji knjigi podaja odločno kritiko pesniški sceni, mehko in hkrati z ostrino, a nikakor ne z agresivnim tonom. Natančno ubeseduje, kaj moti njegov pesniški glas. Poleg večkratnega zagovora živosti besed vzpostavlja na dualističnem nasprotnem polu “uprizoritev gona, ki seje smrt”, kar moti njegov pesniški glas bodisi v intimni bodisi v literarni in širši javni sferi. Tri pesmi izrazito izstopajo zaradi naslova in datacije in so, tudi ironična, reakcija na konkretne situacije.
Ne glede na pesnikovo intenco se pozornost bralca osredini na najbolj eksplicitne pesmi, kritični in družbenoangažirani ton se zato širi in razbira tudi v bolj zastrti pesniški govorici mnogih drugih pesmi z ironičnim, celo ciničnim pridihom, na primer v pesmi na 55. strani, ki govori o velikih imenih in dobrih pesmih, pri čemer sta besedni zvezi pisani ležeče. Izpostaviti velja pesem za zamolčane, spregledane pesnice na 39. strani ter bodikljave pesmi o literarni sceni in sodobni družbi in njenih t. i. anomalijah na straneh 51, 52 in 56: “hranijo se z našo tišino. / ki preredko imenuje zločine”. Natisnjene so neposredno pred naslovljenimi pesmimi: Skromen prispevek k čaščenju Pesnika “v fokusu”, z obrobja (odziv na intervju, Koper, 31. 8. 2010); Umetnik s. p. (Ljubljana, “na kraju zapisano”, 21. 12. 2012); Dresura za smrt (Ljubljana, Konzorcij, 11. 6. 2014, nekaj dni kasneje): “ste nema publika, / uprizoritve gona, ki seje smrt”.
Na Malejevi pesniški poti je zaznati premočrtno vztrajanje, ki je navzven in s stališča prevladujoče matrice sizifovsko, pa vendar gre za delovanje – in je pomembno. Govori o njegovi kolektivni zavesti, ki na podlagi skupnih in sorodnih temeljev ustvarja poezijo, različne tipe poezije. Zanj gotovo ni odlika le najdenje glasu v tej knjigi, kakor pravi v prvi od osmih kratkih pesmi oz. fragmentov, ki odpirajo tudi likovno razmejene razdelke: “iztrgal bom iz sebe / glas, ki bo povedal, / kako se dani” (str. 5), temveč je govorica bolj izbrušena, seveda znotraj zanj značilnega plastenja besednih nanosov in glasov, ki si znotraj iste knjige tudi nasprotujejo, negirajo, govorijo z druge pozicije oziroma neko gotovost čez nekaj strani zanihajo v negotovost.
To je vsekakor lahko odlika, lahko zanka. Bralca, ki pričakuje enoglasje in strukturirano gradnjo spoznanj in dramaturgije, občasno lahko zmoti. Tako kot je tehnično gledano knjiga obsežna, lahko isto potrdim tudi za vsebinski obseg; knjiga bi morda bolje ventilirala, če bi bil obseg sorodnih pesmi omejen, predvsem bi pesemska slemena najmočnejših pesmi izrisala geografijo knjige. Ali s sodobnim izrazoslovjem: poleg likovnega še z izborom pesmi doseči bralcu prijaznejšo knjigo.
Kljub mnogim mestom Malejeve kritike, to je najbolj ekscentričnega, neposrednega in referencialnega dela knjige Pod tisto celino, je glavninski del prežet s hrepenenjem, erosom kot življenjskim gonilom, ki je ali celo še ni realizirano. Naklon k živemu kot nasprotje naklona k smrti se razbira tudi v pesmih o družbeni realnosti in celo v pesmih o dvojini oziroma bližinah, ki ubesedujejo zaznave razpiranja prostora v bližino in zato tudi bolečino, hkrati pa tudi v imaginarne svetove. Ljubezensko bližino subtilno ubesedujejo verzi s 13. strani: “položil bom prst na neke ustnice, / ki bodo odtlej molčale jasno, / brez sestopov v nečimrnost / tišine” Malej se ne boji ubesedovanja niti oddaljevanja, odhodov in žalosti, a onkraj razčustvovanosti. Omenjena pesem se konča z verzi: “solze kodrajo vodo, / ki osamljena miruje. / tako je mogoče izbrisati ocean.”
Prav iz te svetosti doživetega oziroma manka nerealiziranega vznikajo pesmi, ki se s filigranskim postavljanjem besed bližajo občutjem subjekta v okolici in svetu in razlagam situacij, ki so v zavesti pesniškega govorca zunaj naključij. O tem govorijo verzi, ki so dali knjigi naslov:
“pod tisto celino je prostor, kjer se zgodi ukinitev naključnosti. / po naključju. in ni edini. pogled skozi mreže pokaže, da se / resnobnost taja” (str. 79). Malejev govorec na začetku pesmi na 20. strani pravi: “najbrž sem sklenil dovolj kompleksno / zaroto proti življenju”. Dotik je zanj utelesitev bližine in gradnja palače simbol obstajanja bližine, v katero neomajno verjame. Kakor tudi v “dom”. Ta nikakor ne geografski, a vsekakor čustveno determinirani termin (v pomenu, da si živ, svoboden in varen) Malej slika prek številnih citatov:
“vse bolj zanesljivo / zapuščanje krajev, kjer me nikoli ni bilo” (str. 70),
“to ni moja pokrajina: kjer ni glasu, ki bi prerasel v upor” (str. 69),
“z vsakim novim imenom odkriješ, da si v resnici še bolj doma” (str. 76),
“svoboda najde novo domovanje” (str. 39).
In če verjamemo, da je branje osvobajanje, želim bralcem, da bo “pričevanje nepovratnega”, če ponovimo za pesnikom: “le da jo sprejmeš, to nejasnost šifrirane govorice” (str. 83), saj na drugem mestu, na 15. strani pove: “s pesmijo ni veliko opravkov, / sama najde prave povezave”.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Na odru Prešernovega gledališča v Kranju so začeli sezono s krstno uprizoritvijo igre Rajzefiber Gorana Vojnovića. Besedilo na temo migracij je nastalo po naročilu, njegovo uprizoritveno različico pa je ekipa oblikovala med procesom vaj. Predstava je nastala v sodelovanju med Prešernovim gledališčem Kranj in Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, režirala je Anica Tomić, v glavnih vlogah nastopata Aljoša Trnovšek in Lučka Počkaj. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Goran Vojnović: Rajzefiber krstna uprizoritev premiera 14. september 2019 Koprodukcija: Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko ljudsko gledališče Celje Režija Anica Tomić Dramaturginja Jelena Solarić Scenografinja Urša Vidic Kostumografinja Belinda Radulović Avtor glasbe Nenad Kovačić Oblikovalec svetlobe Deni Šesnić Oblikovalec in avtor videoprojekcije Luka Dekleva Lektor Jože Volk Igrajo Aljoša Ternovšek, Miha Rodman, Lučka Počkaj, Tanja Potočnik, Lina Akif, Ciril Roblek k.g./Tarek Rashid Fotografija z vaje; Nada Žgank https://www.pgk.si/repertoar/rajzefiber/501
Mestno gledališče Ptuj, Zavod Margarete Schwartzwald, v sodelovanju s SLOGI / Premiera 12.09.2019 Koncept in avtorstvo: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Kostumograf: Andrej Vrhovnik Avtor glasbe: Janez Dovč Maska: Tina Prpar Oblikovanje svetlobe: Ian Stergar Izvršna producentka: Mija Špiler Nastopajoči: Lena Hribar, Urban Kuntarič, Nik Škrlec Gledališka predstava Hevreka!, ki so jo včeraj premierno uprizorili v Mestnem gledališču Ptuj, na sproščen in igriv način spregovori o na videz dolgočasni stvari – fiziki. Uprizoritev Nika Škrleca, Lene Hribar in Urbana Kuntariča z gledališkimi sredstvi naredi zabavne celo Newtonove zakone. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Neveljaven email naslov