Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica ocene Diana Pungeršič
Bere Igor Velše
Prevedla in spremno besedo napisala Tadeja Spruk; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018
V zadnjih dveh letih v slovenščini znova odkrivamo eno najbolj zvenečih imen svetovne poezije – ameriško pesnico Emily Dickinson. Njena recepcija pri nas sicer sega v leto 1988, ko je v knjižni zbirki Lirika v prevodu Marta Ogna izšel izbor njene poezije. Skoraj natanko po dvajsetih letih so v zbirki Kondor v prevodu Nade Grošelj izšle njene pesmi in pisma z naslovom Ta svet ni konec. A zdi se, da so se veliko obsežnejšega in temeljitejšega založniškega projekta, povezanega z ustvarjalnostjo te enigmatične ustvarjalke iz Amhersta lotili pri Književnem društvu Hiša poezije, kjer so predlani ob 130. obletnici njene smrti in projekciji filma Terencea Daviesa Tiha strast / A Quiet Passion izdali knjigo z naslovom Ujeta svoboda Emily Dickinson, ki poleg poezije vključuje tudi pesničin poetični življenjepis Christiana Bobina in spremno besedo prevajalke Tadeje Spruk.
Čeprav 205 prevedenih pesmi iz prve knjige v seriji doslej najobsežnejšega izbora poezije Emily Dickinson z naslovom Poezija 1 pomeni komaj kaj več kot desetino njenega celotnega pesemskega opusa, ki šteje dobro znanih 1775 pesmi, knjiga vendarle ponuja v slovenščini doslej najširši pogled v pesničino zgodnjo ustvarjalno dobo, v kateri pa se že rišejo vse temeljne poteze njenega nadaljnjega pesništva.
Kakšen vtis dobi sodobni bralec ob prebiranju več kot poldrugega stoletja starih pesmi? Zaradi rim, metrične shematičnosti, ki jim sledi tudi prevod, in občasno visokega knjižnega, tudi arhaičnega jezika se njena poezija na prvi pogled zdi staromodna, vendar s svojsko stavo ločil, zlasti pogosto rabo pomišljaja in velike začetnice, hkrati tudi moderna, za čas nastanka pa celo avantgardna. Sodobnemu bralcu je precej bližje po doživljanju sveta, saj gre za brezčasna in povsem intimna premišljevanja o smislu, biti, ljubezni, smrti, posmrtnosti, trpljenju, lepoti, naravi …
Pesničino življenje je zavito v tančico skrivnosti; biografski podatki, da se ni nikoli poročila, ni imela otrok, da je do smrti živela v očetovi hiši, da je stik z zunanjim svetom ohranjala s pismi in da v zadnjih letih življenja ni več zapuščala svoje sobe, so le okvir, ki ne pove ničesar o intenzivnosti njenega doživljanja, strastnosti čustvovanja, o notranjih viharjih, duševnih vzponih in padcih. Takšne stvari, ki ni jih slišalo Uho, ne videle Oči, se bralcu odstrejo šele skozi slikovite, čeprav v izrazu zmerne pesemske izpovedi. Skrčenost pesničinega fizičnega sveta na domače okolje se namreč zrcali tudi v njeni poeziji, pogosto vezani na naravo, ki jo obdaja, v čemer bi lahko prepoznali sledi romantike, a tudi puritanskega verskega izročila. Travniki, drevesa, griči, cvetlice, manjše živali, predvsem čebele in ptice, so svet, v katerem s posebno občutljivostjo prepoznava lepoto, odkriva skrivnost in čudežnost bivanja, pa tudi nadihe hrepenenj in bolečine …
Pesnica nasploh veliko premišljuje o trpljenju in njegovem smislu. Na več mestih je izpovedovalka preprosto sprijaznjena, da vsak hip opojne sreče s trpljenjem plačamo. V teh legah se zdi še posebej blizu slovenskemu bralstvu, ki se rado identificira s tako imenovano bolečinsko poezijo. A blizu nam je tudi po hrepenenju, upanju.
Glede na pesničino starost v času nastanka pesmi je morda kar presenetljivo, kako pogosto jo vznemirjajo smrt, minljivost in ne nazadnje transcendenca. A Emily Dickinson se v tem izboru kljub temu kaže kot svetla, upa polna, mestoma celo humorna in radoživa pesnica, ki jo fascinira skrivnost življenja in smrti, ki jo očara tako svetloba kot tema, smrt pa je zanjo tudi odrešitev, sen, brez teže trudnosti. Četudi se pogosto zateka k biblični metaforiki, tudi konvencionalnim podobam raja, se njeno pojmovanje vere in Boga pogosto odklanja od klasičnega krščanskega izročila, posmrtno življenje je zanjo predvsem neskončna uganka, skrivnost nerazodeta …
V nekem smislu je tudi Emily Dickinson, njeno umaknjeno, a silovito življenje, njena za časa življenja neobjavljena poezija, ki je navdihovala in navdihuje bralce in ustvarjalce po vsem svetu, še vedno zagonetka. A s prevodom, ki želi zajeti čim večji del njenega opusa, z izborom, ki se postavlja ob bok uvodoma omenjenima izdajama, je njeno razvozlavanje slovenskim bralcem zdaj precej olajšano. Poznavalcem se na dlani ponuja tudi prevodna primerjava, saj imamo zdaj kar nekaj pesmi vsaj v dveh ali celo treh različicah, sicer pa poezija Emily Dickinson predvsem vabi, da se skupaj z njo predamo tihemu čudenju in zrenju.
Avtorica ocene Diana Pungeršič
Bere Igor Velše
Prevedla in spremno besedo napisala Tadeja Spruk; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018
V zadnjih dveh letih v slovenščini znova odkrivamo eno najbolj zvenečih imen svetovne poezije – ameriško pesnico Emily Dickinson. Njena recepcija pri nas sicer sega v leto 1988, ko je v knjižni zbirki Lirika v prevodu Marta Ogna izšel izbor njene poezije. Skoraj natanko po dvajsetih letih so v zbirki Kondor v prevodu Nade Grošelj izšle njene pesmi in pisma z naslovom Ta svet ni konec. A zdi se, da so se veliko obsežnejšega in temeljitejšega založniškega projekta, povezanega z ustvarjalnostjo te enigmatične ustvarjalke iz Amhersta lotili pri Književnem društvu Hiša poezije, kjer so predlani ob 130. obletnici njene smrti in projekciji filma Terencea Daviesa Tiha strast / A Quiet Passion izdali knjigo z naslovom Ujeta svoboda Emily Dickinson, ki poleg poezije vključuje tudi pesničin poetični življenjepis Christiana Bobina in spremno besedo prevajalke Tadeje Spruk.
Čeprav 205 prevedenih pesmi iz prve knjige v seriji doslej najobsežnejšega izbora poezije Emily Dickinson z naslovom Poezija 1 pomeni komaj kaj več kot desetino njenega celotnega pesemskega opusa, ki šteje dobro znanih 1775 pesmi, knjiga vendarle ponuja v slovenščini doslej najširši pogled v pesničino zgodnjo ustvarjalno dobo, v kateri pa se že rišejo vse temeljne poteze njenega nadaljnjega pesništva.
Kakšen vtis dobi sodobni bralec ob prebiranju več kot poldrugega stoletja starih pesmi? Zaradi rim, metrične shematičnosti, ki jim sledi tudi prevod, in občasno visokega knjižnega, tudi arhaičnega jezika se njena poezija na prvi pogled zdi staromodna, vendar s svojsko stavo ločil, zlasti pogosto rabo pomišljaja in velike začetnice, hkrati tudi moderna, za čas nastanka pa celo avantgardna. Sodobnemu bralcu je precej bližje po doživljanju sveta, saj gre za brezčasna in povsem intimna premišljevanja o smislu, biti, ljubezni, smrti, posmrtnosti, trpljenju, lepoti, naravi …
Pesničino življenje je zavito v tančico skrivnosti; biografski podatki, da se ni nikoli poročila, ni imela otrok, da je do smrti živela v očetovi hiši, da je stik z zunanjim svetom ohranjala s pismi in da v zadnjih letih življenja ni več zapuščala svoje sobe, so le okvir, ki ne pove ničesar o intenzivnosti njenega doživljanja, strastnosti čustvovanja, o notranjih viharjih, duševnih vzponih in padcih. Takšne stvari, ki ni jih slišalo Uho, ne videle Oči, se bralcu odstrejo šele skozi slikovite, čeprav v izrazu zmerne pesemske izpovedi. Skrčenost pesničinega fizičnega sveta na domače okolje se namreč zrcali tudi v njeni poeziji, pogosto vezani na naravo, ki jo obdaja, v čemer bi lahko prepoznali sledi romantike, a tudi puritanskega verskega izročila. Travniki, drevesa, griči, cvetlice, manjše živali, predvsem čebele in ptice, so svet, v katerem s posebno občutljivostjo prepoznava lepoto, odkriva skrivnost in čudežnost bivanja, pa tudi nadihe hrepenenj in bolečine …
Pesnica nasploh veliko premišljuje o trpljenju in njegovem smislu. Na več mestih je izpovedovalka preprosto sprijaznjena, da vsak hip opojne sreče s trpljenjem plačamo. V teh legah se zdi še posebej blizu slovenskemu bralstvu, ki se rado identificira s tako imenovano bolečinsko poezijo. A blizu nam je tudi po hrepenenju, upanju.
Glede na pesničino starost v času nastanka pesmi je morda kar presenetljivo, kako pogosto jo vznemirjajo smrt, minljivost in ne nazadnje transcendenca. A Emily Dickinson se v tem izboru kljub temu kaže kot svetla, upa polna, mestoma celo humorna in radoživa pesnica, ki jo fascinira skrivnost življenja in smrti, ki jo očara tako svetloba kot tema, smrt pa je zanjo tudi odrešitev, sen, brez teže trudnosti. Četudi se pogosto zateka k biblični metaforiki, tudi konvencionalnim podobam raja, se njeno pojmovanje vere in Boga pogosto odklanja od klasičnega krščanskega izročila, posmrtno življenje je zanjo predvsem neskončna uganka, skrivnost nerazodeta …
V nekem smislu je tudi Emily Dickinson, njeno umaknjeno, a silovito življenje, njena za časa življenja neobjavljena poezija, ki je navdihovala in navdihuje bralce in ustvarjalce po vsem svetu, še vedno zagonetka. A s prevodom, ki želi zajeti čim večji del njenega opusa, z izborom, ki se postavlja ob bok uvodoma omenjenima izdajama, je njeno razvozlavanje slovenskim bralcem zdaj precej olajšano. Poznavalcem se na dlani ponuja tudi prevodna primerjava, saj imamo zdaj kar nekaj pesmi vsaj v dveh ali celo treh različicah, sicer pa poezija Emily Dickinson predvsem vabi, da se skupaj z njo predamo tihemu čudenju in zrenju.
Duncan Macmillan: VSE SIJAJNE STVARI Soavtor JONNY DONAHOE Naslov izvirnika Every Brilliant Thing Prva slovenska uprizoritev Prevajalec Uroš Fürst Režiserka Nataša Barbara Gračner Asistent režiserke Dimitrij Gračner Scenografinja Sara Slivnik Avtor glasbe Martin Vogrin* Lektorica Tatjana Stanič Učitelj klavirja Joži Šalej Strokovni sodelavec Borut Škodlar (psihiater) Zdaj pa pogled v gledališče: natančneje v Malo dramo Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani. Tam je bila sinoči premiera in prva slovenska uprizoritev drame Vse sijanje stvari Duncana Macmillana (izg.: dánk?na m?kmíl?na), sodobnega britanskega dramatika, ki ga še dobro pomnimo po igri Pljuča v režiji Žige Divjáka, uprizorjeni v Mali drami pred dvema letoma. Ta je tematizirala ekologijo, Vse sijajne stvari pa so drama o samomoru. Prevedel jo je Uroš Fürst, ki ob režijskem vodstvu Nataše Barbare Gračner odigra tudi vlogo pripovedovalca. Vse sijane stvari si je ogledala Tadeja Krečič:
Tracy Letts: Avgust v okrožju Osage (August: Osage County, 2007) Prva slovenska uprizoritev Premiera 4. novembra 2021 Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili igro sodobnega ameriškega dramatika Tracyja Lettsa Avgust v okrožju Osage v prevodu Tine Mahkota. Avtor je za igro prejel Pulitzerjevo nagrado, po njej so posneli tudi film z zvezdniško zasedbo. Režiser prve slovenske uprizoritve Janusz Kica o igri med drugim pravi: "Besedilo sugerira, da se nekako hrani z življenjem, s tem, kar živimo, dejansko pa se hrani z literaturo. Večina razlagalcev, ki pišejo o tej igri, to Tracyju Lettsu celo nekoliko zameri, meni pa se zdi genialno." Po njegovem je Letts na temelju številnih del ustvaril povsem svoje besedilo, v katerem ni niti dva odstotka plagiata. Prevajalka Tina Mahkota Režiser Janusz Kica Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Karin Fritz Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Maja Cerar Avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent režiserja (študijsko) Jure Srdinšek Asistentki dramaturginje (študijsko) Manca Lipoglavšek in Ula Talija Pollak Nastopajo Boris Kerč, Judita Zidar, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Klara Kuk, Tina Potočnik Vrhovnik, Tjaša Železnik, Nataša Tič Ralijan, Alojz Svete, Jernej Gašperin / Filip Samobor, Diana Kolenc, Gaber K. Trseglav, Tomo Tomšič Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/avgust-v-okrozju-osage/#gallery-1024-10
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič.
Na Novi pošti so konec oktobra premierno uprizorili predstavo Zelda, hibridno odrsko delo, ki združuje zakonitosti in zgradbo računalniških iger in gledališki dogodek. Režirala jo je Varja Hrvatin, ki je poleg Slovenskega mladinskega gledališča tudi koproducentka predstave, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Asiana Jurca Avci
SLG Celje Branko Završan in ansambel: BODI GLEDALIŠČE Interna premiera: 19. marca 2021 Premiera: 25. oktobra 2021 Ocena objavljena 26. oktobra 2021 Avtor besedil songov: Branko Završan Režiserka: Ivana Djilas Dramaturginja: Alja Predan Kostumografka: Jelena Proković Avtorji glasbenih aranžmajev: Blaž Celarec, Žiga Golob, Uroš Rakovec, Branko Završan Korepetitor: Iztok Kocen Koreograf: Željko Božić Lektor: Jože Volk Oblikovalca svetlobe: Ivana Djilas, Uroš Gorjanc Nastopajo: Branko Završan Beti Strgar Lučka Počkaj Tanja Potočnik Žan Brelih Hatunić Damjan M. Trbovc/Gregor Čušin Na fotografiji Uroša Hočevarja so: Blaž Celarec, Beti Strgar, Žan Brelih Hatunić, Tanja Potočnik, Žiga Golob, Damjan M. Trbovc, Lučka Počkaj, Branko Završan, Uroš Rakovec
Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.
Jaka Smerkolj Simoneti: Le en smaragd Po motivih romana Veliki Gatsby F. Scotta Fitzgeralda; monodrama, 2021 -\tkrstna uprizoritev; premiera 20. oktobra 2021 Režiserka Jana Menger Dramaturg Sandi Jesenik Scenograf Niko Novak Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Avtor uglasbitve songa in glas na posnetku Niko Novak Nastopa Jožica Avbelj Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili monodramo Le en smaragd; rezidenčni avtor gledališča Jaka Smerkolj Simoneti jo je napisal posebej za Jožico Avbelj, ki je skozi desetletja kot igralka in pedagoginja zaznamovala slovensko gledališče. Pred premiero je Jožica Avbelj med drugim povedala: "S pomočjo te genialne ekipe – talentirane se mi zdi absolutno premalo reči – sem želela, da bi bila ta predstava dogodek, da bi imela nek smisel, da bi bila v veselje tako meni kot publiki, ki jo bo gledala." V ustvarjalni ekipi je imela posebej opazno vlogo kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, scenograf je bil Niko Novak, režiserka pa Jana Menger. Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/le-en-smaragd/#gallery-980-2
Neveljaven email naslov