Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Lidija Hartman in Igor Velše
Prevedla Nadja Dobnik; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2017
Francoski pisatelj Christian Bobin je s svojimi poetičnimi romani in zgodbami na Slovenskem znan že več kot dve desetletji, zadnja leta predvsem po zaslugi prevajalke Nadje Dobnik in založnika Književnega društva Hiša poezije. Ne le to. S knjigo Bela dama dobivamo iz te založbe že drugo njegovo knjigo, posvečeno ameriški pesnici Emily Dickinson. V prvi, z naslovom Ujeta svoboda: Emily Dickinson, najdemo prevode njenih pesmi (prevajalka je bila Tadeja Spruk), ki jih spremljajo odlomki romana Bela dama. Celoto tega besedila imamo zdaj pred sabo v samostojni izdaji.
Emily Dickinson je živela v letih od 1830 do 1886 v Amherstu v zvezni državi Massachusets. Njena družina je bila vplivna in premožna; imela je še brata in sestro. Z izjemo časa, ki ga je preživela v šoli, Amhersta, in zadnja leta celo domače hiše, ni zapuščala. Napisala je blizu 1800 pesmi, jih delila s prijatelji in znanci v obsežni pisemski korespondenci, javno pa jih, razen nekaterih izjem, ni objavila. Vedno oblečena v belo in odmaknjena od sveta, je veljala za čudaško žensko. Odkar so bile njene pesmi leta po njeni smrti objavljene, pa Emily Dickinson velja za eno največjih ameriških pesnic vseh časov. To je le nekaj skopih podatkov o pesnici, ki jih prepoznamo v poetični biografiji Christiana Bobina Bela dama, La dame blanche.
Bobin začenja pisanje na koncu zemeljskega življenja Emily Dickinson 15. maja 1886:
»Emily je trpeče obrnila obraz proti nevidnemu soncu, ki je zadnji dve leti žgalo njeno dušo kot listič kadila. Smrt je v hipu napolnila ves prostor… Emily je bila stara petinpetdeset let. Nihče v Amherstu ni videl njenega obraza že četrt stoletja,« … beremo na prvi strani romana, ki se nadaljuje z opisom pogreba. »Ko bom na vrsti, da sprejmem mrtvaško krono, naj bo ta iz kalužnic,« je zapisala Emily Dickinson, Christian Bobin pa dodaja: »Emilyjina prošnja je uslišana: polje za hišo žari od tisoč kalužnic.«
Takoj v naslednjem poglavju se Bobin obrne od samega dogodka k pogledu na dogodek skozi oči Millicent Todd, šestletne hčerke ljubice Emilyjinega brata Austina. »Pri šestih imaš nos prilepljen na šipo realnosti. Vidiš le nekaj podrobnosti, ker se zaradi sape šipa preveč rosi.«
Tako Bobin na samem začetku začrta značilnost svojega pisateljskega postopka, sloga in tona pripovedovanja, ki ga poznamo iz vseh njegovih tekstov – za konkretnimi, izpričanimi dejstvi išče odmev v možnem, predvidenem, v obrobnem dogajanju in doživljanju. Tako so zanj realnosti iz biografije Emily Dickinson samo oporne točke, krhek skelet, na katerega se kot tanka prozorna tkanina ovija pisateljevo besedilo, ki ves čas preseneča z umetelnimi, poetičnimi definicijami: »… knjige učijo, da ni nikoli nič dokončno, saj je ob vsakem novem branju besedilo sveže kot sneg, ki je zapadel čez noč.« Zdi se, kot bi Bobin prek besed, ki bolj namigujejo kot pripovedujejo, bolj ustvarjajo ozračje kot rekonstrukcijo zgodbe nekega življenja, hotel priti do bistvenega v življenju Emily Dickinson. Bistvena pa je »duša stvari«, kot pravi pesnica: tisto, kar je očem skrito, tisto, kar so čustva, poezija, odnosi, minevanje in transcendenca. Zato si je zlahka mogoče zamišljati, kako si je pisatelj Bobin, sam potopljen v pisanje nenavadno lebdečih – tudi biografskih – besedil, avtor, ki raje, kot da bi hodil po svetu, ostaja sam v svoji sobi, »sklonjen nad belino papirja,« skušal utreti pot do Emilyjinega bistva z branjem ne »o njej«, ampak »nje same«, kot se je vtisnila v poezijo, pisma, risbe, svoj edini portret iz leta 1847. Roman Bela dama zato ne bo zanimiv za bralca, ki bi si želel izvedeti take in drugačne podrobnosti iz življenja Emily Dickinson, ampak za tistega, ki bi se rad prek besed potopil v nenavadno bogat notranji svet zanimive usode velike pesnice hkrati pa v nenavaden zapis Christiana Bobina, ki se v prozi bliža poeziji …
»Za zaklenjenimi vrati svoje sobe Emily piše besedila, ki se s svojo pretresljivo milino lahko primerjajo le s kristalno prozo Rimbauda. Kot nebeška šivilja zbira svoje pesmi v snopiče po dvajset, jih zašije in poveže v zvezke, ki jih zakoplje v predal. »Najbolje je izginiti.« V istem času, ko se Emily odene v belo obleko, Rimbaud z vihravo mladostno brezbrižnostjo pusti svojo čarobno knjigo v kleti nekega tiskarja in pobegne proti otopelemu Orientu. Pod okovanim soncem Arabije in v zaklenjeni sobi v Amherstu si oba asketska častilca lepote prizadevata, da bi ju pozabili.«
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Lidija Hartman in Igor Velše
Prevedla Nadja Dobnik; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2017
Francoski pisatelj Christian Bobin je s svojimi poetičnimi romani in zgodbami na Slovenskem znan že več kot dve desetletji, zadnja leta predvsem po zaslugi prevajalke Nadje Dobnik in založnika Književnega društva Hiša poezije. Ne le to. S knjigo Bela dama dobivamo iz te založbe že drugo njegovo knjigo, posvečeno ameriški pesnici Emily Dickinson. V prvi, z naslovom Ujeta svoboda: Emily Dickinson, najdemo prevode njenih pesmi (prevajalka je bila Tadeja Spruk), ki jih spremljajo odlomki romana Bela dama. Celoto tega besedila imamo zdaj pred sabo v samostojni izdaji.
Emily Dickinson je živela v letih od 1830 do 1886 v Amherstu v zvezni državi Massachusets. Njena družina je bila vplivna in premožna; imela je še brata in sestro. Z izjemo časa, ki ga je preživela v šoli, Amhersta, in zadnja leta celo domače hiše, ni zapuščala. Napisala je blizu 1800 pesmi, jih delila s prijatelji in znanci v obsežni pisemski korespondenci, javno pa jih, razen nekaterih izjem, ni objavila. Vedno oblečena v belo in odmaknjena od sveta, je veljala za čudaško žensko. Odkar so bile njene pesmi leta po njeni smrti objavljene, pa Emily Dickinson velja za eno največjih ameriških pesnic vseh časov. To je le nekaj skopih podatkov o pesnici, ki jih prepoznamo v poetični biografiji Christiana Bobina Bela dama, La dame blanche.
Bobin začenja pisanje na koncu zemeljskega življenja Emily Dickinson 15. maja 1886:
»Emily je trpeče obrnila obraz proti nevidnemu soncu, ki je zadnji dve leti žgalo njeno dušo kot listič kadila. Smrt je v hipu napolnila ves prostor… Emily je bila stara petinpetdeset let. Nihče v Amherstu ni videl njenega obraza že četrt stoletja,« … beremo na prvi strani romana, ki se nadaljuje z opisom pogreba. »Ko bom na vrsti, da sprejmem mrtvaško krono, naj bo ta iz kalužnic,« je zapisala Emily Dickinson, Christian Bobin pa dodaja: »Emilyjina prošnja je uslišana: polje za hišo žari od tisoč kalužnic.«
Takoj v naslednjem poglavju se Bobin obrne od samega dogodka k pogledu na dogodek skozi oči Millicent Todd, šestletne hčerke ljubice Emilyjinega brata Austina. »Pri šestih imaš nos prilepljen na šipo realnosti. Vidiš le nekaj podrobnosti, ker se zaradi sape šipa preveč rosi.«
Tako Bobin na samem začetku začrta značilnost svojega pisateljskega postopka, sloga in tona pripovedovanja, ki ga poznamo iz vseh njegovih tekstov – za konkretnimi, izpričanimi dejstvi išče odmev v možnem, predvidenem, v obrobnem dogajanju in doživljanju. Tako so zanj realnosti iz biografije Emily Dickinson samo oporne točke, krhek skelet, na katerega se kot tanka prozorna tkanina ovija pisateljevo besedilo, ki ves čas preseneča z umetelnimi, poetičnimi definicijami: »… knjige učijo, da ni nikoli nič dokončno, saj je ob vsakem novem branju besedilo sveže kot sneg, ki je zapadel čez noč.« Zdi se, kot bi Bobin prek besed, ki bolj namigujejo kot pripovedujejo, bolj ustvarjajo ozračje kot rekonstrukcijo zgodbe nekega življenja, hotel priti do bistvenega v življenju Emily Dickinson. Bistvena pa je »duša stvari«, kot pravi pesnica: tisto, kar je očem skrito, tisto, kar so čustva, poezija, odnosi, minevanje in transcendenca. Zato si je zlahka mogoče zamišljati, kako si je pisatelj Bobin, sam potopljen v pisanje nenavadno lebdečih – tudi biografskih – besedil, avtor, ki raje, kot da bi hodil po svetu, ostaja sam v svoji sobi, »sklonjen nad belino papirja,« skušal utreti pot do Emilyjinega bistva z branjem ne »o njej«, ampak »nje same«, kot se je vtisnila v poezijo, pisma, risbe, svoj edini portret iz leta 1847. Roman Bela dama zato ne bo zanimiv za bralca, ki bi si želel izvedeti take in drugačne podrobnosti iz življenja Emily Dickinson, ampak za tistega, ki bi se rad prek besed potopil v nenavadno bogat notranji svet zanimive usode velike pesnice hkrati pa v nenavaden zapis Christiana Bobina, ki se v prozi bliža poeziji …
»Za zaklenjenimi vrati svoje sobe Emily piše besedila, ki se s svojo pretresljivo milino lahko primerjajo le s kristalno prozo Rimbauda. Kot nebeška šivilja zbira svoje pesmi v snopiče po dvajset, jih zašije in poveže v zvezke, ki jih zakoplje v predal. »Najbolje je izginiti.« V istem času, ko se Emily odene v belo obleko, Rimbaud z vihravo mladostno brezbrižnostjo pusti svojo čarobno knjigo v kleti nekega tiskarja in pobegne proti otopelemu Orientu. Pod okovanim soncem Arabije in v zaklenjeni sobi v Amherstu si oba asketska častilca lepote prizadevata, da bi ju pozabili.«
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Neveljaven email naslov