Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Christian Bobin: Bela dama

23.07.2018

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše

Prevedla Nadja Dobnik; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2017

Francoski pisatelj Christian Bobin je s svojimi poetičnimi romani in zgodbami na Slovenskem znan že več kot dve desetletji, zadnja leta predvsem po zaslugi prevajalke Nadje Dobnik in založnika Književnega društva Hiša poezije. Ne le to. S knjigo Bela dama dobivamo iz te založbe že drugo njegovo knjigo, posvečeno ameriški pesnici Emily Dickinson. V prvi, z naslovom Ujeta svoboda: Emily Dickinson, najdemo prevode njenih pesmi (prevajalka je bila Tadeja Spruk), ki jih spremljajo odlomki romana Bela dama. Celoto tega besedila imamo zdaj pred sabo v samostojni izdaji.

Emily Dickinson je živela v letih od 1830 do 1886 v Amherstu v zvezni državi Massachusets. Njena družina je bila vplivna in premožna; imela je še brata in sestro. Z izjemo časa, ki ga je preživela v šoli, Amhersta, in zadnja leta celo domače hiše, ni zapuščala. Napisala je blizu 1800 pesmi, jih delila s prijatelji in znanci v obsežni pisemski korespondenci, javno pa jih, razen nekaterih izjem, ni objavila. Vedno oblečena v belo in odmaknjena od sveta, je veljala za čudaško žensko. Odkar so bile njene pesmi leta po njeni smrti objavljene, pa Emily Dickinson velja za eno največjih ameriških pesnic vseh časov. To je le nekaj skopih podatkov o pesnici, ki jih prepoznamo v poetični biografiji Christiana Bobina Bela dama, La dame blanche.

Bobin začenja pisanje na koncu zemeljskega življenja Emily Dickinson 15. maja 1886:

»Emily je trpeče obrnila obraz proti nevidnemu soncu, ki je zadnji dve leti žgalo njeno dušo kot listič kadila. Smrt je v hipu napolnila ves prostor… Emily je bila stara petinpetdeset let. Nihče v Amherstu ni videl njenega obraza že četrt stoletja,« … beremo na prvi strani romana, ki se nadaljuje z opisom pogreba. »Ko bom na vrsti, da sprejmem mrtvaško krono, naj bo ta iz kalužnic,« je zapisala Emily Dickinson, Christian Bobin pa dodaja: »Emilyjina prošnja je uslišana: polje za hišo žari od tisoč kalužnic.«

Takoj v naslednjem poglavju se Bobin obrne od samega dogodka k pogledu na dogodek skozi oči Millicent Todd, šestletne hčerke ljubice Emilyjinega brata Austina. »Pri šestih imaš nos prilepljen na šipo realnosti. Vidiš le nekaj podrobnosti, ker se zaradi sape šipa preveč rosi.«

Tako Bobin na samem začetku začrta značilnost svojega pisateljskega postopka, sloga in tona pripovedovanja, ki ga poznamo iz vseh njegovih tekstov – za konkretnimi, izpričanimi dejstvi išče odmev v možnem, predvidenem, v obrobnem dogajanju in doživljanju. Tako so zanj realnosti iz biografije Emily Dickinson samo oporne točke, krhek skelet, na katerega se kot tanka prozorna tkanina ovija pisateljevo besedilo, ki ves čas preseneča z umetelnimi, poetičnimi definicijami: »… knjige učijo, da ni nikoli nič dokončno, saj je ob vsakem novem branju besedilo sveže kot sneg, ki je zapadel čez noč.« Zdi se, kot bi Bobin prek besed, ki bolj namigujejo kot pripovedujejo, bolj ustvarjajo ozračje kot rekonstrukcijo zgodbe nekega življenja, hotel priti do bistvenega v življenju Emily Dickinson. Bistvena pa je »duša stvari«, kot pravi pesnica: tisto, kar je očem skrito, tisto, kar so čustva, poezija, odnosi, minevanje in transcendenca. Zato si je zlahka mogoče zamišljati, kako si je pisatelj Bobin, sam potopljen v pisanje nenavadno lebdečih – tudi biografskih – besedil, avtor, ki raje, kot da bi hodil po svetu, ostaja sam v svoji sobi, »sklonjen nad belino papirja,« skušal utreti pot do Emilyjinega bistva z branjem ne »o njej«, ampak »nje same«, kot se je vtisnila v poezijo, pisma, risbe, svoj edini portret iz leta 1847. Roman Bela dama zato ne bo zanimiv za bralca, ki bi si želel izvedeti take in drugačne podrobnosti iz življenja Emily Dickinson, ampak za tistega, ki bi se rad prek besed potopil v nenavadno bogat notranji svet zanimive usode velike pesnice hkrati pa v nenavaden zapis Christiana Bobina, ki se v prozi bliža poeziji …

 »Za zaklenjenimi vrati svoje sobe Emily piše besedila, ki se s svojo pretresljivo milino lahko primerjajo le s kristalno prozo Rimbauda. Kot nebeška šivilja zbira svoje pesmi v snopiče po dvajset, jih zašije in poveže v zvezke, ki jih zakoplje v predal. »Najbolje je izginiti.« V istem času, ko se Emily odene v belo obleko, Rimbaud z vihravo mladostno brezbrižnostjo pusti svojo čarobno knjigo v kleti nekega tiskarja in pobegne proti otopelemu Orientu. Pod okovanim soncem Arabije in v zaklenjeni sobi v Amherstu si oba asketska častilca lepote prizadevata, da bi ju pozabili.«


Ocene

2014 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Christian Bobin: Bela dama

23.07.2018

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše

Prevedla Nadja Dobnik; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2017

Francoski pisatelj Christian Bobin je s svojimi poetičnimi romani in zgodbami na Slovenskem znan že več kot dve desetletji, zadnja leta predvsem po zaslugi prevajalke Nadje Dobnik in založnika Književnega društva Hiša poezije. Ne le to. S knjigo Bela dama dobivamo iz te založbe že drugo njegovo knjigo, posvečeno ameriški pesnici Emily Dickinson. V prvi, z naslovom Ujeta svoboda: Emily Dickinson, najdemo prevode njenih pesmi (prevajalka je bila Tadeja Spruk), ki jih spremljajo odlomki romana Bela dama. Celoto tega besedila imamo zdaj pred sabo v samostojni izdaji.

Emily Dickinson je živela v letih od 1830 do 1886 v Amherstu v zvezni državi Massachusets. Njena družina je bila vplivna in premožna; imela je še brata in sestro. Z izjemo časa, ki ga je preživela v šoli, Amhersta, in zadnja leta celo domače hiše, ni zapuščala. Napisala je blizu 1800 pesmi, jih delila s prijatelji in znanci v obsežni pisemski korespondenci, javno pa jih, razen nekaterih izjem, ni objavila. Vedno oblečena v belo in odmaknjena od sveta, je veljala za čudaško žensko. Odkar so bile njene pesmi leta po njeni smrti objavljene, pa Emily Dickinson velja za eno največjih ameriških pesnic vseh časov. To je le nekaj skopih podatkov o pesnici, ki jih prepoznamo v poetični biografiji Christiana Bobina Bela dama, La dame blanche.

Bobin začenja pisanje na koncu zemeljskega življenja Emily Dickinson 15. maja 1886:

»Emily je trpeče obrnila obraz proti nevidnemu soncu, ki je zadnji dve leti žgalo njeno dušo kot listič kadila. Smrt je v hipu napolnila ves prostor… Emily je bila stara petinpetdeset let. Nihče v Amherstu ni videl njenega obraza že četrt stoletja,« … beremo na prvi strani romana, ki se nadaljuje z opisom pogreba. »Ko bom na vrsti, da sprejmem mrtvaško krono, naj bo ta iz kalužnic,« je zapisala Emily Dickinson, Christian Bobin pa dodaja: »Emilyjina prošnja je uslišana: polje za hišo žari od tisoč kalužnic.«

Takoj v naslednjem poglavju se Bobin obrne od samega dogodka k pogledu na dogodek skozi oči Millicent Todd, šestletne hčerke ljubice Emilyjinega brata Austina. »Pri šestih imaš nos prilepljen na šipo realnosti. Vidiš le nekaj podrobnosti, ker se zaradi sape šipa preveč rosi.«

Tako Bobin na samem začetku začrta značilnost svojega pisateljskega postopka, sloga in tona pripovedovanja, ki ga poznamo iz vseh njegovih tekstov – za konkretnimi, izpričanimi dejstvi išče odmev v možnem, predvidenem, v obrobnem dogajanju in doživljanju. Tako so zanj realnosti iz biografije Emily Dickinson samo oporne točke, krhek skelet, na katerega se kot tanka prozorna tkanina ovija pisateljevo besedilo, ki ves čas preseneča z umetelnimi, poetičnimi definicijami: »… knjige učijo, da ni nikoli nič dokončno, saj je ob vsakem novem branju besedilo sveže kot sneg, ki je zapadel čez noč.« Zdi se, kot bi Bobin prek besed, ki bolj namigujejo kot pripovedujejo, bolj ustvarjajo ozračje kot rekonstrukcijo zgodbe nekega življenja, hotel priti do bistvenega v življenju Emily Dickinson. Bistvena pa je »duša stvari«, kot pravi pesnica: tisto, kar je očem skrito, tisto, kar so čustva, poezija, odnosi, minevanje in transcendenca. Zato si je zlahka mogoče zamišljati, kako si je pisatelj Bobin, sam potopljen v pisanje nenavadno lebdečih – tudi biografskih – besedil, avtor, ki raje, kot da bi hodil po svetu, ostaja sam v svoji sobi, »sklonjen nad belino papirja,« skušal utreti pot do Emilyjinega bistva z branjem ne »o njej«, ampak »nje same«, kot se je vtisnila v poezijo, pisma, risbe, svoj edini portret iz leta 1847. Roman Bela dama zato ne bo zanimiv za bralca, ki bi si želel izvedeti take in drugačne podrobnosti iz življenja Emily Dickinson, ampak za tistega, ki bi se rad prek besed potopil v nenavadno bogat notranji svet zanimive usode velike pesnice hkrati pa v nenavaden zapis Christiana Bobina, ki se v prozi bliža poeziji …

 »Za zaklenjenimi vrati svoje sobe Emily piše besedila, ki se s svojo pretresljivo milino lahko primerjajo le s kristalno prozo Rimbauda. Kot nebeška šivilja zbira svoje pesmi v snopiče po dvajset, jih zašije in poveže v zvezke, ki jih zakoplje v predal. »Najbolje je izginiti.« V istem času, ko se Emily odene v belo obleko, Rimbaud z vihravo mladostno brezbrižnostjo pusti svojo čarobno knjigo v kleti nekega tiskarja in pobegne proti otopelemu Orientu. Pod okovanim soncem Arabije in v zaklenjeni sobi v Amherstu si oba asketska častilca lepote prizadevata, da bi ju pozabili.«


28.09.2020

Prividi kačjega pastirja

Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.


28.09.2020

Bimberli

Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.


26.09.2020

Matjaž Zupančič: Nova Rasa

Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.


25.09.2020

LGL v koprodukciji s SVŠGL: Rumena luna

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


25.09.2020

Mladi Ahmed

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.09.2020

Povratek Simfonikov RTV na koncertni oder

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


21.09.2020

Esad Babačić: Veš, mašina, svoj dolg

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.


21.09.2020

Gert Ledig: Povračilo

Avtorica recenzije: Tesa Drev Bere Jure Franko.


21.09.2020

Ivana Komel Solo: Abeceda majhnih zgodb

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Lidija Hartman.


21.09.2020

Mare Cestnik: Zmagoslavci

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Jure Franko.


17.09.2020

Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89

Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020


21.09.2020

Potential states

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


19.09.2020

Potential States

Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej


14.09.2020

Juš Škraban: Ribja hoja

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.


14.09.2020

Pascal Bruckner: Ledeni teden

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bere: Barbara Zupan.


14.09.2020

Ljubomir M. Marić: Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.


14.09.2020

Mart Lenardič: Boj v požiralniku

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.


11.09.2020

Oče Romuald: Škofjeloški pasijon

Oče Romuald/Lovrenc Marušič: Škofjeloški pasijon Koprodukcija Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj Premieri: 10.septembra 2020 Prešernovo gledališče Kranj; 24. oktobra 2020 Mestno gledališče Ptuj Koprodukcija z Mestnim gledališčem Ptuj Režiser: Jernej Lorenci Dramaturg: Matic Starina Koreograf in asistent režiserja: Gregor Luštek Scenograf: Branko Hojnik Kostumografka: Belinda Radulović Skladatelj: Branko Rožman Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel Oblikovalec maske: Matej Pajntar Inspicient in rekviziter: Ciril Roblek Šepetalka: Judita Polak Igrajo: Darja Reichman Blaž Setnikar Miha Rodman Doroteja Nadrah k. g. Miranda Trnjanin k. g. Gregor Zorc k. g. Pesem 'Oljsko goro tiha noč pokriva' na posnetku poje Pipa Lorenci


11.09.2020

Pravljični muzikal Turandot

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.09.2020

Mulan

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 67 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov