Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Christian Bobin: Bela dama

23.07.2018

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše

Prevedla Nadja Dobnik; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2017

Francoski pisatelj Christian Bobin je s svojimi poetičnimi romani in zgodbami na Slovenskem znan že več kot dve desetletji, zadnja leta predvsem po zaslugi prevajalke Nadje Dobnik in založnika Književnega društva Hiša poezije. Ne le to. S knjigo Bela dama dobivamo iz te založbe že drugo njegovo knjigo, posvečeno ameriški pesnici Emily Dickinson. V prvi, z naslovom Ujeta svoboda: Emily Dickinson, najdemo prevode njenih pesmi (prevajalka je bila Tadeja Spruk), ki jih spremljajo odlomki romana Bela dama. Celoto tega besedila imamo zdaj pred sabo v samostojni izdaji.

Emily Dickinson je živela v letih od 1830 do 1886 v Amherstu v zvezni državi Massachusets. Njena družina je bila vplivna in premožna; imela je še brata in sestro. Z izjemo časa, ki ga je preživela v šoli, Amhersta, in zadnja leta celo domače hiše, ni zapuščala. Napisala je blizu 1800 pesmi, jih delila s prijatelji in znanci v obsežni pisemski korespondenci, javno pa jih, razen nekaterih izjem, ni objavila. Vedno oblečena v belo in odmaknjena od sveta, je veljala za čudaško žensko. Odkar so bile njene pesmi leta po njeni smrti objavljene, pa Emily Dickinson velja za eno največjih ameriških pesnic vseh časov. To je le nekaj skopih podatkov o pesnici, ki jih prepoznamo v poetični biografiji Christiana Bobina Bela dama, La dame blanche.

Bobin začenja pisanje na koncu zemeljskega življenja Emily Dickinson 15. maja 1886:

»Emily je trpeče obrnila obraz proti nevidnemu soncu, ki je zadnji dve leti žgalo njeno dušo kot listič kadila. Smrt je v hipu napolnila ves prostor… Emily je bila stara petinpetdeset let. Nihče v Amherstu ni videl njenega obraza že četrt stoletja,« … beremo na prvi strani romana, ki se nadaljuje z opisom pogreba. »Ko bom na vrsti, da sprejmem mrtvaško krono, naj bo ta iz kalužnic,« je zapisala Emily Dickinson, Christian Bobin pa dodaja: »Emilyjina prošnja je uslišana: polje za hišo žari od tisoč kalužnic.«

Takoj v naslednjem poglavju se Bobin obrne od samega dogodka k pogledu na dogodek skozi oči Millicent Todd, šestletne hčerke ljubice Emilyjinega brata Austina. »Pri šestih imaš nos prilepljen na šipo realnosti. Vidiš le nekaj podrobnosti, ker se zaradi sape šipa preveč rosi.«

Tako Bobin na samem začetku začrta značilnost svojega pisateljskega postopka, sloga in tona pripovedovanja, ki ga poznamo iz vseh njegovih tekstov – za konkretnimi, izpričanimi dejstvi išče odmev v možnem, predvidenem, v obrobnem dogajanju in doživljanju. Tako so zanj realnosti iz biografije Emily Dickinson samo oporne točke, krhek skelet, na katerega se kot tanka prozorna tkanina ovija pisateljevo besedilo, ki ves čas preseneča z umetelnimi, poetičnimi definicijami: »… knjige učijo, da ni nikoli nič dokončno, saj je ob vsakem novem branju besedilo sveže kot sneg, ki je zapadel čez noč.« Zdi se, kot bi Bobin prek besed, ki bolj namigujejo kot pripovedujejo, bolj ustvarjajo ozračje kot rekonstrukcijo zgodbe nekega življenja, hotel priti do bistvenega v življenju Emily Dickinson. Bistvena pa je »duša stvari«, kot pravi pesnica: tisto, kar je očem skrito, tisto, kar so čustva, poezija, odnosi, minevanje in transcendenca. Zato si je zlahka mogoče zamišljati, kako si je pisatelj Bobin, sam potopljen v pisanje nenavadno lebdečih – tudi biografskih – besedil, avtor, ki raje, kot da bi hodil po svetu, ostaja sam v svoji sobi, »sklonjen nad belino papirja,« skušal utreti pot do Emilyjinega bistva z branjem ne »o njej«, ampak »nje same«, kot se je vtisnila v poezijo, pisma, risbe, svoj edini portret iz leta 1847. Roman Bela dama zato ne bo zanimiv za bralca, ki bi si želel izvedeti take in drugačne podrobnosti iz življenja Emily Dickinson, ampak za tistega, ki bi se rad prek besed potopil v nenavadno bogat notranji svet zanimive usode velike pesnice hkrati pa v nenavaden zapis Christiana Bobina, ki se v prozi bliža poeziji …

 »Za zaklenjenimi vrati svoje sobe Emily piše besedila, ki se s svojo pretresljivo milino lahko primerjajo le s kristalno prozo Rimbauda. Kot nebeška šivilja zbira svoje pesmi v snopiče po dvajset, jih zašije in poveže v zvezke, ki jih zakoplje v predal. »Najbolje je izginiti.« V istem času, ko se Emily odene v belo obleko, Rimbaud z vihravo mladostno brezbrižnostjo pusti svojo čarobno knjigo v kleti nekega tiskarja in pobegne proti otopelemu Orientu. Pod okovanim soncem Arabije in v zaklenjeni sobi v Amherstu si oba asketska častilca lepote prizadevata, da bi ju pozabili.«


Ocene

2014 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Christian Bobin: Bela dama

23.07.2018

Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše

Prevedla Nadja Dobnik; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2017

Francoski pisatelj Christian Bobin je s svojimi poetičnimi romani in zgodbami na Slovenskem znan že več kot dve desetletji, zadnja leta predvsem po zaslugi prevajalke Nadje Dobnik in založnika Književnega društva Hiša poezije. Ne le to. S knjigo Bela dama dobivamo iz te založbe že drugo njegovo knjigo, posvečeno ameriški pesnici Emily Dickinson. V prvi, z naslovom Ujeta svoboda: Emily Dickinson, najdemo prevode njenih pesmi (prevajalka je bila Tadeja Spruk), ki jih spremljajo odlomki romana Bela dama. Celoto tega besedila imamo zdaj pred sabo v samostojni izdaji.

Emily Dickinson je živela v letih od 1830 do 1886 v Amherstu v zvezni državi Massachusets. Njena družina je bila vplivna in premožna; imela je še brata in sestro. Z izjemo časa, ki ga je preživela v šoli, Amhersta, in zadnja leta celo domače hiše, ni zapuščala. Napisala je blizu 1800 pesmi, jih delila s prijatelji in znanci v obsežni pisemski korespondenci, javno pa jih, razen nekaterih izjem, ni objavila. Vedno oblečena v belo in odmaknjena od sveta, je veljala za čudaško žensko. Odkar so bile njene pesmi leta po njeni smrti objavljene, pa Emily Dickinson velja za eno največjih ameriških pesnic vseh časov. To je le nekaj skopih podatkov o pesnici, ki jih prepoznamo v poetični biografiji Christiana Bobina Bela dama, La dame blanche.

Bobin začenja pisanje na koncu zemeljskega življenja Emily Dickinson 15. maja 1886:

»Emily je trpeče obrnila obraz proti nevidnemu soncu, ki je zadnji dve leti žgalo njeno dušo kot listič kadila. Smrt je v hipu napolnila ves prostor… Emily je bila stara petinpetdeset let. Nihče v Amherstu ni videl njenega obraza že četrt stoletja,« … beremo na prvi strani romana, ki se nadaljuje z opisom pogreba. »Ko bom na vrsti, da sprejmem mrtvaško krono, naj bo ta iz kalužnic,« je zapisala Emily Dickinson, Christian Bobin pa dodaja: »Emilyjina prošnja je uslišana: polje za hišo žari od tisoč kalužnic.«

Takoj v naslednjem poglavju se Bobin obrne od samega dogodka k pogledu na dogodek skozi oči Millicent Todd, šestletne hčerke ljubice Emilyjinega brata Austina. »Pri šestih imaš nos prilepljen na šipo realnosti. Vidiš le nekaj podrobnosti, ker se zaradi sape šipa preveč rosi.«

Tako Bobin na samem začetku začrta značilnost svojega pisateljskega postopka, sloga in tona pripovedovanja, ki ga poznamo iz vseh njegovih tekstov – za konkretnimi, izpričanimi dejstvi išče odmev v možnem, predvidenem, v obrobnem dogajanju in doživljanju. Tako so zanj realnosti iz biografije Emily Dickinson samo oporne točke, krhek skelet, na katerega se kot tanka prozorna tkanina ovija pisateljevo besedilo, ki ves čas preseneča z umetelnimi, poetičnimi definicijami: »… knjige učijo, da ni nikoli nič dokončno, saj je ob vsakem novem branju besedilo sveže kot sneg, ki je zapadel čez noč.« Zdi se, kot bi Bobin prek besed, ki bolj namigujejo kot pripovedujejo, bolj ustvarjajo ozračje kot rekonstrukcijo zgodbe nekega življenja, hotel priti do bistvenega v življenju Emily Dickinson. Bistvena pa je »duša stvari«, kot pravi pesnica: tisto, kar je očem skrito, tisto, kar so čustva, poezija, odnosi, minevanje in transcendenca. Zato si je zlahka mogoče zamišljati, kako si je pisatelj Bobin, sam potopljen v pisanje nenavadno lebdečih – tudi biografskih – besedil, avtor, ki raje, kot da bi hodil po svetu, ostaja sam v svoji sobi, »sklonjen nad belino papirja,« skušal utreti pot do Emilyjinega bistva z branjem ne »o njej«, ampak »nje same«, kot se je vtisnila v poezijo, pisma, risbe, svoj edini portret iz leta 1847. Roman Bela dama zato ne bo zanimiv za bralca, ki bi si želel izvedeti take in drugačne podrobnosti iz življenja Emily Dickinson, ampak za tistega, ki bi se rad prek besed potopil v nenavadno bogat notranji svet zanimive usode velike pesnice hkrati pa v nenavaden zapis Christiana Bobina, ki se v prozi bliža poeziji …

 »Za zaklenjenimi vrati svoje sobe Emily piše besedila, ki se s svojo pretresljivo milino lahko primerjajo le s kristalno prozo Rimbauda. Kot nebeška šivilja zbira svoje pesmi v snopiče po dvajset, jih zašije in poveže v zvezke, ki jih zakoplje v predal. »Najbolje je izginiti.« V istem času, ko se Emily odene v belo obleko, Rimbaud z vihravo mladostno brezbrižnostjo pusti svojo čarobno knjigo v kleti nekega tiskarja in pobegne proti otopelemu Orientu. Pod okovanim soncem Arabije in v zaklenjeni sobi v Amherstu si oba asketska častilca lepote prizadevata, da bi ju pozabili.«


25.11.2019

Eva Mahkovic in Eva Mlinar: Vinjete straholjubca

Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.


25.11.2019

Veronique Olmi: Bakhita

Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.


22.11.2019

Zlatolaska in trije medvedi, po ljudski pravljici

Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.


18.11.2019

Feri Lainšček: Zadoščenje

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


18.11.2019

Zoran Hočevar: Čeprav seveda

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Jure Franko.


18.11.2019

Božidar Premrl: Bedenice: Kraški šopek Milka Matičetovega iz Koprive

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


18.11.2019

Brane Senegečnik: Pogovori z nikomer

Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


11.11.2019

Vinko Möderndorfer: Ljudomrznik na tržnici

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.


11.11.2019

Eva Mahkovic: na tak dan najbolj trpi mastercard

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


11.11.2019

Petra Brecelj: Mašenka

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.


11.11.2019

Zakes Mda: Načini smrti

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Alenka Resman Langus.


10.11.2019

Andrej Predin: Mica pri babici

Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski


09.11.2019

Susan Sontag: Alice v postelji

Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej


08.11.2019

Mali Joe

Ocena filma Mali Joe


08.11.2019

Dober dan za delo

Ocena filma Dober dan za delo


08.11.2019

Doktor Sleep

Ocena filma Doktor Sleep


08.11.2019

Neskončni nogomet

Ocena filma Neskončni nogomet


07.11.2019

Dober dan za delo

Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:


04.11.2019

Marija Švajncer: Slavko Grum - vztrajati ali pobegniti onkraj

Avtorica recenzije: Nina Gostiša


04.11.2019

Roman Rozina: Po cipresah diši

Avtorica recenzije: Ana Hancock


Stran 80 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov