Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše

Prevedla Nadja Dobnik; Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2017

Francoski pisatelj Christian Bobin je s svojimi poetičnimi romani in zgodbami na Slovenskem znan že več kot dve desetletji, zadnja leta predvsem po zaslugi prevajalke Nadje Dobnik in založnika Književnega društva Hiša poezije. Ne le to. S knjigo Bela dama dobivamo iz te založbe že drugo njegovo knjigo, posvečeno ameriški pesnici Emily Dickinson. V prvi, z naslovom Ujeta svoboda: Emily Dickinson, najdemo prevode njenih pesmi (prevajalka je bila Tadeja Spruk), ki jih spremljajo odlomki romana Bela dama. Celoto tega besedila imamo zdaj pred sabo v samostojni izdaji.

Emily Dickinson je živela v letih od 1830 do 1886 v Amherstu v zvezni državi Massachusets. Njena družina je bila vplivna in premožna; imela je še brata in sestro. Z izjemo časa, ki ga je preživela v šoli, Amhersta, in zadnja leta celo domače hiše, ni zapuščala. Napisala je blizu 1800 pesmi, jih delila s prijatelji in znanci v obsežni pisemski korespondenci, javno pa jih, razen nekaterih izjem, ni objavila. Vedno oblečena v belo in odmaknjena od sveta, je veljala za čudaško žensko. Odkar so bile njene pesmi leta po njeni smrti objavljene, pa Emily Dickinson velja za eno največjih ameriških pesnic vseh časov. To je le nekaj skopih podatkov o pesnici, ki jih prepoznamo v poetični biografiji Christiana Bobina Bela dama, La dame blanche.

Bobin začenja pisanje na koncu zemeljskega življenja Emily Dickinson 15. maja 1886:

»Emily je trpeče obrnila obraz proti nevidnemu soncu, ki je zadnji dve leti žgalo njeno dušo kot listič kadila. Smrt je v hipu napolnila ves prostor… Emily je bila stara petinpetdeset let. Nihče v Amherstu ni videl njenega obraza že četrt stoletja,« … beremo na prvi strani romana, ki se nadaljuje z opisom pogreba. »Ko bom na vrsti, da sprejmem mrtvaško krono, naj bo ta iz kalužnic,« je zapisala Emily Dickinson, Christian Bobin pa dodaja: »Emilyjina prošnja je uslišana: polje za hišo žari od tisoč kalužnic.«

Takoj v naslednjem poglavju se Bobin obrne od samega dogodka k pogledu na dogodek skozi oči Millicent Todd, šestletne hčerke ljubice Emilyjinega brata Austina. »Pri šestih imaš nos prilepljen na šipo realnosti. Vidiš le nekaj podrobnosti, ker se zaradi sape šipa preveč rosi.«

Tako Bobin na samem začetku začrta značilnost svojega pisateljskega postopka, sloga in tona pripovedovanja, ki ga poznamo iz vseh njegovih tekstov – za konkretnimi, izpričanimi dejstvi išče odmev v možnem, predvidenem, v obrobnem dogajanju in doživljanju. Tako so zanj realnosti iz biografije Emily Dickinson samo oporne točke, krhek skelet, na katerega se kot tanka prozorna tkanina ovija pisateljevo besedilo, ki ves čas preseneča z umetelnimi, poetičnimi definicijami: »… knjige učijo, da ni nikoli nič dokončno, saj je ob vsakem novem branju besedilo sveže kot sneg, ki je zapadel čez noč.« Zdi se, kot bi Bobin prek besed, ki bolj namigujejo kot pripovedujejo, bolj ustvarjajo ozračje kot rekonstrukcijo zgodbe nekega življenja, hotel priti do bistvenega v življenju Emily Dickinson. Bistvena pa je »duša stvari«, kot pravi pesnica: tisto, kar je očem skrito, tisto, kar so čustva, poezija, odnosi, minevanje in transcendenca. Zato si je zlahka mogoče zamišljati, kako si je pisatelj Bobin, sam potopljen v pisanje nenavadno lebdečih – tudi biografskih – besedil, avtor, ki raje, kot da bi hodil po svetu, ostaja sam v svoji sobi, »sklonjen nad belino papirja,« skušal utreti pot do Emilyjinega bistva z branjem ne »o njej«, ampak »nje same«, kot se je vtisnila v poezijo, pisma, risbe, svoj edini portret iz leta 1847. Roman Bela dama zato ne bo zanimiv za bralca, ki bi si želel izvedeti take in drugačne podrobnosti iz življenja Emily Dickinson, ampak za tistega, ki bi se rad prek besed potopil v nenavadno bogat notranji svet zanimive usode velike pesnice hkrati pa v nenavaden zapis Christiana Bobina, ki se v prozi bliža poeziji …

 »Za zaklenjenimi vrati svoje sobe Emily piše besedila, ki se s svojo pretresljivo milino lahko primerjajo le s kristalno prozo Rimbauda. Kot nebeška šivilja zbira svoje pesmi v snopiče po dvajset, jih zašije in poveže v zvezke, ki jih zakoplje v predal. »Najbolje je izginiti.« V istem času, ko se Emily odene v belo obleko, Rimbaud z vihravo mladostno brezbrižnostjo pusti svojo čarobno knjigo v kleti nekega tiskarja in pobegne proti otopelemu Orientu. Pod okovanim soncem Arabije in v zaklenjeni sobi v Amherstu si oba asketska častilca lepote prizadevata, da bi ju pozabili.«