Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Maša Ogrizek
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017
Pisatelj Davorin Lenko je po romanesknem prvencu Telesa v temi, za katerega je prejel nagradi kresnik in kritiško sito, in zbirki kratkih zgodb Postopoma zapuščati Misantropolis izdal obsežen roman Bela pritlikavka. Vse tri knjige skupaj sestavljajo (neformalno) trilogijo, katere rdeča nit je telesnost. Kljub tematski povezanosti in slogovni prepoznavnosti je njegovo zadnje delo precejšen odmik od prvenca. Pri romanu Telesa v temi sta pisatelj in bralec zaradi vseprisotne metafikcijske ravni lahko ohranjala (varnostno) razdaljo do besedila, v Beli pritlikavki pa takšne distance – z izjemo enega poglavja, ki je zapisan v obliki intervjuja – ni.
V Lenkovem novem romanu smo bralci, skupaj z glavno protagonistko Mario, takoj vrženi v samodestruktivno telesnost, v umazan »fuk«, ki se prav zato, ker nič ne pomeni, prisilno ponavlja. A Mariin hedonizem ni znak vitalizma, ampak popolne pasivnosti, celo zdolgočasenosti, ki se vedno znova zgošča v orgazem in ekspodira v nič, pa spet stopnjuje do nove masturbacije ali seksa in tako v neskončnost. Uvodno poglavje, ki je geografsko umeščeno v Berlin, se – ko nas s svojo repetitivnostjo dodobra upeha – razpre v drugo, ki se dogaja v ameriški Louisiani.
V tem delu romana, pisanem iz Mariine perspektive, se za nazaj razkrije, da je pred vrnitvijo v Berlin nekaj mesecev živela v Louisiani pri čudaškemu mladeniču Louisu, ki na svojem posestvu kuha kristalni metamfetamin. Maria in Louis, oba iztaknjenca iz družbe, počasi ustvarita krhko intimo, ki pa ni seksualne narave. Ničesar ne pričakujeta drug od drugega, a nenehno hrepenita. Spoštujeta nevidno mejo in si ne hodita preblizu s svojo željo, kar je zelo pomembno za oba. Louisa je kot dečka posilil njegov stric, zapita in duševno bolna mama pa ga je zanemarjala in psihično zlorabljala. Mariina mama pa je vanjo prodirala s svojimi pričakovanji.
Sodobni psihoterapevti ljubezen enačijo z narcisoidnostjo – ne brez cinizma in zajedljivosti. Lenko je konotacijo zasukal in ljubezen povzdignil v orodje samospoznavanja. Marii pajčevina intime, ki jo stketa z Louisom ob izdatni pomoči drog in alkohola, omogoči, da se razblini in se na ta način sploh najde. Čeprav sta si osrednja protagonista v marsičem podobna, se pomembno razlikujeta prav v svojem nihilizmu. Louis, »belček« s socialnega dna, je tako rekoč od svojega spočetja nihče. Nasprotno si Maria, nekdanja pop zvezdnica, privilegirana razvajenka iz zgornjega srednjega razreda, nič šele zaželi postati. Njena poglavitna naloga na poti k sebi je zato premagovanje težnje po ugajanju.
»Tebi so dali vedeti, da si nula. Meni pa so vseskozi govorili, da nisem. Imeli so pričakovanja. Zrasla sem na oltarju želja in pričakovanj mamice in očka. Toda predvsem mamice«.
Nihilizem je ena osrednjih tematskih osi romana Bela pritlikavka. Povezan pa ni le s hedonizmom in samospoznavanjem, ampak tudi z vero. Lenko na pogorišču niča ne gradi ateizma, ampak povsem svojsko kozmologijo. Če sta si pri razsvetljenstvu vera in vednost stali nasproti, sta v njegovem zadnjem romanu nerazdružljivi:
»Okužil si me s spoznanjem. Zdaj verjamem. Zdaj verujem. Vase. Vate. Zdaj vem. Zdaj sem.«
Pri njem je vera – tako kot ljubezen – predvsem način samospoznavanja. V njegovem poganskem partenonu ni bogov, so le demoni in angeli. Razlika med njimi je prav samozavedanje:
»Demonov pravzaprav sploh ni. So samo angeli. Tisti, ki vedo, da so angeli, in tisti, ki tega ne vedo. Dve besedi za eno in isto sranje«.
Takšen »črni misticizem« bi z lahkoto zdrsnil v infantilnost in patetiko, vendar se je Lenko tej pasti izognil s sklepnim poglavjem, pisanim iz Louisove perspektive. Čeprav ga Maria doživlja kot človeka onkraj družbe, sam na koncu prizna, da si je od nekdaj želel, da bi ji pripadal.
»Preplavljen od neizrekljivosti je odlebdel čez dan in čezse, ko pa so se vode vere, mistike in spolnosti pomirile in se pričele vračati v svoje struge, je pred njim obležalo staro, dobro znano truplo, ki ni hotelo ostati pokopano: globoko v sebi si je želel povsem normalnega, standardnega življenja. Življenja, ki mu ni bilo nikdar ponujeno niti mu ni bilo usojeno.«
Bela pritlikavka Davorina Lenka je suvereno napisan, zrel roman, v kateri temina obravnavane snovi eksplodira v slepečem slogu.
Avtorica recenzije: Maša Ogrizek
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017
Pisatelj Davorin Lenko je po romanesknem prvencu Telesa v temi, za katerega je prejel nagradi kresnik in kritiško sito, in zbirki kratkih zgodb Postopoma zapuščati Misantropolis izdal obsežen roman Bela pritlikavka. Vse tri knjige skupaj sestavljajo (neformalno) trilogijo, katere rdeča nit je telesnost. Kljub tematski povezanosti in slogovni prepoznavnosti je njegovo zadnje delo precejšen odmik od prvenca. Pri romanu Telesa v temi sta pisatelj in bralec zaradi vseprisotne metafikcijske ravni lahko ohranjala (varnostno) razdaljo do besedila, v Beli pritlikavki pa takšne distance – z izjemo enega poglavja, ki je zapisan v obliki intervjuja – ni.
V Lenkovem novem romanu smo bralci, skupaj z glavno protagonistko Mario, takoj vrženi v samodestruktivno telesnost, v umazan »fuk«, ki se prav zato, ker nič ne pomeni, prisilno ponavlja. A Mariin hedonizem ni znak vitalizma, ampak popolne pasivnosti, celo zdolgočasenosti, ki se vedno znova zgošča v orgazem in ekspodira v nič, pa spet stopnjuje do nove masturbacije ali seksa in tako v neskončnost. Uvodno poglavje, ki je geografsko umeščeno v Berlin, se – ko nas s svojo repetitivnostjo dodobra upeha – razpre v drugo, ki se dogaja v ameriški Louisiani.
V tem delu romana, pisanem iz Mariine perspektive, se za nazaj razkrije, da je pred vrnitvijo v Berlin nekaj mesecev živela v Louisiani pri čudaškemu mladeniču Louisu, ki na svojem posestvu kuha kristalni metamfetamin. Maria in Louis, oba iztaknjenca iz družbe, počasi ustvarita krhko intimo, ki pa ni seksualne narave. Ničesar ne pričakujeta drug od drugega, a nenehno hrepenita. Spoštujeta nevidno mejo in si ne hodita preblizu s svojo željo, kar je zelo pomembno za oba. Louisa je kot dečka posilil njegov stric, zapita in duševno bolna mama pa ga je zanemarjala in psihično zlorabljala. Mariina mama pa je vanjo prodirala s svojimi pričakovanji.
Sodobni psihoterapevti ljubezen enačijo z narcisoidnostjo – ne brez cinizma in zajedljivosti. Lenko je konotacijo zasukal in ljubezen povzdignil v orodje samospoznavanja. Marii pajčevina intime, ki jo stketa z Louisom ob izdatni pomoči drog in alkohola, omogoči, da se razblini in se na ta način sploh najde. Čeprav sta si osrednja protagonista v marsičem podobna, se pomembno razlikujeta prav v svojem nihilizmu. Louis, »belček« s socialnega dna, je tako rekoč od svojega spočetja nihče. Nasprotno si Maria, nekdanja pop zvezdnica, privilegirana razvajenka iz zgornjega srednjega razreda, nič šele zaželi postati. Njena poglavitna naloga na poti k sebi je zato premagovanje težnje po ugajanju.
»Tebi so dali vedeti, da si nula. Meni pa so vseskozi govorili, da nisem. Imeli so pričakovanja. Zrasla sem na oltarju želja in pričakovanj mamice in očka. Toda predvsem mamice«.
Nihilizem je ena osrednjih tematskih osi romana Bela pritlikavka. Povezan pa ni le s hedonizmom in samospoznavanjem, ampak tudi z vero. Lenko na pogorišču niča ne gradi ateizma, ampak povsem svojsko kozmologijo. Če sta si pri razsvetljenstvu vera in vednost stali nasproti, sta v njegovem zadnjem romanu nerazdružljivi:
»Okužil si me s spoznanjem. Zdaj verjamem. Zdaj verujem. Vase. Vate. Zdaj vem. Zdaj sem.«
Pri njem je vera – tako kot ljubezen – predvsem način samospoznavanja. V njegovem poganskem partenonu ni bogov, so le demoni in angeli. Razlika med njimi je prav samozavedanje:
»Demonov pravzaprav sploh ni. So samo angeli. Tisti, ki vedo, da so angeli, in tisti, ki tega ne vedo. Dve besedi za eno in isto sranje«.
Takšen »črni misticizem« bi z lahkoto zdrsnil v infantilnost in patetiko, vendar se je Lenko tej pasti izognil s sklepnim poglavjem, pisanim iz Louisove perspektive. Čeprav ga Maria doživlja kot človeka onkraj družbe, sam na koncu prizna, da si je od nekdaj želel, da bi ji pripadal.
»Preplavljen od neizrekljivosti je odlebdel čez dan in čezse, ko pa so se vode vere, mistike in spolnosti pomirile in se pričele vračati v svoje struge, je pred njim obležalo staro, dobro znano truplo, ki ni hotelo ostati pokopano: globoko v sebi si je želel povsem normalnega, standardnega življenja. Življenja, ki mu ni bilo nikdar ponujeno niti mu ni bilo usojeno.«
Bela pritlikavka Davorina Lenka je suvereno napisan, zrel roman, v kateri temina obravnavane snovi eksplodira v slepečem slogu.
Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani
Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT
Neveljaven email naslov