Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Lidija Hartman
Ljubljana : LUD Šerpa, 2017
Pesniški prvenec Anje Cimerman je na zunaj eksotično obarvan, saj nosi naslov Fatamorgana, čez naslovnico pa se sprehajajo lev, slon in žirafa. Zbirka tako namiguje na toplejše kraje, kjer se v meglicah prikazujejo migetajoče podobe zelenih oaz, zato je presenetljivo, ko se izkaže za zelo »domačo«, znano in bližnjo.
Najbolj izstopa prvi sklop, imenovan Nad zasebnostjo, ki je najbolj homogen, izdelan, premišljen in nasploh navdušujoč. Gre za študijo prostorov in bivajočih, kakor jih imenuje Anja Cimerman. Pravzaprav bi ga zaradi iskanja občih lastnosti bivajočih lahko imenovali kar Umetnost zasebnosti, saj skrbna poglobitev v obnašanje in razmišljanje bivajočih spominja na opažanja Sun Tzuja v njegovi Umetnosti vojne. Anja Cimerman namreč razgalja njihove navade in poskuša v njih poiskati logiko, sklop pa je tudi narativno prefinjen. Najprej »definira« zasebnost in z njo povezano izbiro, ko piše: »Zasebnost ni abstraktna. // Oblikuje jo vse, kar je izbrala / v času svojega obstoja.« Potem se pomakne k posameznim prostorom in jih nadgrajuje. Začne z zidovi, torej z najbolj zasebnimi prostori, nadaljuje z dvorišči, ki so hkrati zasebna in poljavna, se spet umakne v malo bolj zasebne vrtove, preide še na živali in končno na bivajoče same. Najbolj jo zanimajo stiki različnih zasebnosti, najsi gre za nekoga, ki ob kopanju v banji sliši nerazločen pogovor sosedov, za sprehajalce, ki ocenjujejo in opazujejo nekoga na balkonu svoje hiše, ali za mimoidočega, razočaranega, ker ne vidi prek visoke vrtne ograje. Pri tem je hudomušna, igriva in včasih celo navihana; nizke jablane so zagotovo zasadili »bivajoči, ki so nizke rasti / in imajo radi jabolka«. Te domislice in ugotovitve delujejo še bolj univerzalno, ker so zapisane skozi oči pretanjene opazovalke družbe, ki pa ni naivna, ampak se ves čas zaveda osamljenosti, ki preži na tiste najbolj zasebne. Tudi zadnja pesem, Prenova soseske, je bolj resnobna in vzbuja bivanjsko negotovost.
Preostala sklopa zbirke Fatamorgana sta manj strukturirana, zato ne prevzameta na tak način, za povrh pa je najmočnejši sklop na začetku in tako res vzame večino pozornosti – morda bi menjava vrstnega reda naredila veliko razliko. Tudi v teh pesmih je v ospredju vživljanje v osebe in dogodke, pa občutek za najmanjše podrobnosti, na primer: »Kapljam z oljem, / pobrišem s krpo. // Na pultu ostane / gladka plast. // Če bi bila mravlja, / bi mi na njej spodrsnilo.«
Čeprav pesmi na ravni jezika in vsebine ostajajo sproščene in navihane, se vanje prikrade mračnost. Za subjekte nas postane strah, dekle v pesmi Monolog se med drsanjem po jezeru zaveda hladne vode pod seboj, pesmi Intelektualec in Tradicija sta celo groteskni in kruti. Anja Cimerman ves čas uspešno krmari med igrivim in resnim in tako ustvari ravnovesje, ki zelo prepričljivo posnema življenje in njegovo dvojno naravo smešnega in žalostnega. S kratkimi in pogosto odsekanimi verzi ustvarja ritem, ki zapoveduje, je neomajen, ne izgublja besed, ampak skrbno izbira podobe, okleščene balasta. Ni nepomembno, kaj vse boš tovoril skozi puščavo, karavana gre pač naprej. Kaj je torej fatamorgana, je ta nori privid? Gre za naivno prepričanje o tem, da imamo nadzor nad življenjem? Ali pa za željo po zasebnosti, ki bo hkrati lastna in deljena? Rešena samotnosti? V končni fazi gre za vse to in še kaj, česar ni mogoče povedati drugače kot s pesmijo. Vsake toliko se kakšna zablešči nad obzorjem.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Lidija Hartman
Ljubljana : LUD Šerpa, 2017
Pesniški prvenec Anje Cimerman je na zunaj eksotično obarvan, saj nosi naslov Fatamorgana, čez naslovnico pa se sprehajajo lev, slon in žirafa. Zbirka tako namiguje na toplejše kraje, kjer se v meglicah prikazujejo migetajoče podobe zelenih oaz, zato je presenetljivo, ko se izkaže za zelo »domačo«, znano in bližnjo.
Najbolj izstopa prvi sklop, imenovan Nad zasebnostjo, ki je najbolj homogen, izdelan, premišljen in nasploh navdušujoč. Gre za študijo prostorov in bivajočih, kakor jih imenuje Anja Cimerman. Pravzaprav bi ga zaradi iskanja občih lastnosti bivajočih lahko imenovali kar Umetnost zasebnosti, saj skrbna poglobitev v obnašanje in razmišljanje bivajočih spominja na opažanja Sun Tzuja v njegovi Umetnosti vojne. Anja Cimerman namreč razgalja njihove navade in poskuša v njih poiskati logiko, sklop pa je tudi narativno prefinjen. Najprej »definira« zasebnost in z njo povezano izbiro, ko piše: »Zasebnost ni abstraktna. // Oblikuje jo vse, kar je izbrala / v času svojega obstoja.« Potem se pomakne k posameznim prostorom in jih nadgrajuje. Začne z zidovi, torej z najbolj zasebnimi prostori, nadaljuje z dvorišči, ki so hkrati zasebna in poljavna, se spet umakne v malo bolj zasebne vrtove, preide še na živali in končno na bivajoče same. Najbolj jo zanimajo stiki različnih zasebnosti, najsi gre za nekoga, ki ob kopanju v banji sliši nerazločen pogovor sosedov, za sprehajalce, ki ocenjujejo in opazujejo nekoga na balkonu svoje hiše, ali za mimoidočega, razočaranega, ker ne vidi prek visoke vrtne ograje. Pri tem je hudomušna, igriva in včasih celo navihana; nizke jablane so zagotovo zasadili »bivajoči, ki so nizke rasti / in imajo radi jabolka«. Te domislice in ugotovitve delujejo še bolj univerzalno, ker so zapisane skozi oči pretanjene opazovalke družbe, ki pa ni naivna, ampak se ves čas zaveda osamljenosti, ki preži na tiste najbolj zasebne. Tudi zadnja pesem, Prenova soseske, je bolj resnobna in vzbuja bivanjsko negotovost.
Preostala sklopa zbirke Fatamorgana sta manj strukturirana, zato ne prevzameta na tak način, za povrh pa je najmočnejši sklop na začetku in tako res vzame večino pozornosti – morda bi menjava vrstnega reda naredila veliko razliko. Tudi v teh pesmih je v ospredju vživljanje v osebe in dogodke, pa občutek za najmanjše podrobnosti, na primer: »Kapljam z oljem, / pobrišem s krpo. // Na pultu ostane / gladka plast. // Če bi bila mravlja, / bi mi na njej spodrsnilo.«
Čeprav pesmi na ravni jezika in vsebine ostajajo sproščene in navihane, se vanje prikrade mračnost. Za subjekte nas postane strah, dekle v pesmi Monolog se med drsanjem po jezeru zaveda hladne vode pod seboj, pesmi Intelektualec in Tradicija sta celo groteskni in kruti. Anja Cimerman ves čas uspešno krmari med igrivim in resnim in tako ustvari ravnovesje, ki zelo prepričljivo posnema življenje in njegovo dvojno naravo smešnega in žalostnega. S kratkimi in pogosto odsekanimi verzi ustvarja ritem, ki zapoveduje, je neomajen, ne izgublja besed, ampak skrbno izbira podobe, okleščene balasta. Ni nepomembno, kaj vse boš tovoril skozi puščavo, karavana gre pač naprej. Kaj je torej fatamorgana, je ta nori privid? Gre za naivno prepričanje o tem, da imamo nadzor nad življenjem? Ali pa za željo po zasebnosti, ki bo hkrati lastna in deljena? Rešena samotnosti? V končni fazi gre za vse to in še kaj, česar ni mogoče povedati drugače kot s pesmijo. Vsake toliko se kakšna zablešči nad obzorjem.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov