Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Lidija Hartman

Ljubljana : LUD Šerpa, 2017

Pesniški prvenec Anje Cimerman je na zunaj eksotično obarvan, saj nosi naslov Fatamorgana, čez naslovnico pa se sprehajajo lev, slon in žirafa. Zbirka tako namiguje na toplejše kraje, kjer se v meglicah prikazujejo migetajoče podobe zelenih oaz, zato je presenetljivo, ko se izkaže za zelo »domačo«, znano in bližnjo.

Najbolj izstopa prvi sklop, imenovan Nad zasebnostjo, ki je najbolj homogen, izdelan, premišljen in nasploh navdušujoč. Gre za študijo prostorov in bivajočih, kakor jih imenuje Anja Cimerman. Pravzaprav bi ga zaradi iskanja občih lastnosti bivajočih lahko imenovali kar Umetnost zasebnosti, saj skrbna poglobitev v obnašanje in razmišljanje bivajočih spominja na opažanja Sun Tzuja v njegovi Umetnosti vojne. Anja Cimerman namreč razgalja njihove navade in poskuša v njih poiskati logiko, sklop pa je tudi narativno prefinjen. Najprej »definira« zasebnost in z njo povezano izbiro, ko piše: »Zasebnost ni abstraktna. // Oblikuje jo vse, kar je izbrala / v času svojega obstoja.« Potem se pomakne k posameznim prostorom in jih nadgrajuje. Začne z zidovi, torej z najbolj zasebnimi prostori, nadaljuje z dvorišči, ki so hkrati zasebna in poljavna, se spet umakne v malo bolj zasebne vrtove, preide še na živali in končno na bivajoče same. Najbolj jo zanimajo stiki različnih zasebnosti, najsi gre za nekoga, ki ob kopanju v banji sliši nerazločen pogovor sosedov, za sprehajalce, ki ocenjujejo in opazujejo nekoga na balkonu svoje hiše, ali za mimoidočega, razočaranega, ker ne vidi prek visoke vrtne ograje. Pri tem je hudomušna, igriva in včasih celo navihana; nizke jablane so zagotovo zasadili »bivajoči, ki so nizke rasti / in imajo radi jabolka«. Te domislice in ugotovitve delujejo še bolj univerzalno, ker so zapisane skozi oči pretanjene opazovalke družbe, ki pa ni naivna, ampak se ves čas zaveda osamljenosti, ki preži na tiste najbolj zasebne. Tudi zadnja pesem, Prenova soseske, je bolj resnobna in vzbuja bivanjsko negotovost.

Preostala sklopa zbirke Fatamorgana sta manj strukturirana, zato ne prevzameta na tak način, za povrh pa je najmočnejši sklop na začetku in tako res vzame večino pozornosti – morda bi menjava vrstnega reda naredila veliko razliko. Tudi v teh pesmih je v ospredju vživljanje v osebe in dogodke, pa občutek za najmanjše podrobnosti, na primer: »Kapljam z oljem, / pobrišem s krpo. // Na pultu ostane / gladka plast. // Če bi bila mravlja, / bi mi na njej spodrsnilo.«

Čeprav pesmi na ravni jezika in vsebine ostajajo sproščene in navihane, se vanje prikrade mračnost. Za subjekte nas postane strah, dekle v pesmi Monolog se med drsanjem po jezeru zaveda hladne vode pod seboj, pesmi Intelektualec in Tradicija sta celo groteskni in kruti. Anja Cimerman ves čas uspešno krmari med igrivim in resnim in tako ustvari ravnovesje, ki zelo prepričljivo posnema življenje in njegovo dvojno naravo smešnega in žalostnega. S kratkimi in pogosto odsekanimi verzi ustvarja ritem, ki zapoveduje, je neomajen, ne izgublja besed, ampak skrbno izbira podobe, okleščene balasta. Ni nepomembno, kaj vse boš tovoril skozi puščavo, karavana gre pač naprej. Kaj je torej fatamorgana, je ta nori privid? Gre za naivno prepričanje o tem, da imamo nadzor nad življenjem? Ali pa za željo po zasebnosti, ki bo hkrati lastna in deljena? Rešena samotnosti? V končni fazi gre za vse to in še kaj, česar ni mogoče povedati drugače kot s pesmijo. Vsake toliko se kakšna zablešči nad obzorjem.