Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Maja Moll Jure Franko
Prevedla Margit P. Alhady in Mohsen Alhady, KD Hiša poezije. 2017
Sirski pesnik, esejist, literarni teoretik, analitik, kritik in filozof Adonis, eden največjih in v svetu najbolj uveljavljenih sodobnih arabskih pesnikov. je v nekem intervjuju povedal, da vse, kar ustvarja, črpa iz svojih korenin: »Moje najpomembnejše korenine so v Siriji, vendar v Siriji mnogih obrazov, v Siriji malone vseh zgodovin: sumerske, babilonske, grške, rimske.«
Ta maternica civilizacij je dala temelj razvoju in duhovnemu napredku, tega dejstva ne more izničiti nobena uničevalna sila. Kot popotnika, izseljenca, profesorja na slovitih svetovnih univerzah, ga je tako kot svet vzhoda zaznamoval tudi zahodni svet. Kontrastnost obeh čuti v svoji biti v vseh razsežnostih, ki jih v svoji poeziji razčlenjuje z bolečino, z globokim uvidom pa tudi z ostro kritičnostjo. Tako s poetskim premišljevanjem pa tudi s satiričnimi bodicami uresničuje svoje poslanstvo. Pesmi so iskreno občutene, zamolkle, raznolike, pomensko in jezikovno bogate, skrivnostne, pogosto na robu nedoumljivega, h kateremu sam ves čas teži.
Adonisova poezija zrcali življenje in svet iz mnogih zornih kotov, ob tem pa odslikava neskončne nianse človekovih vzgibov, občutij, nravi in strasti. V njegovem pesništvu zaznamo zavezo preteklosti in prednikom ter povezanost z vesoljem. Je glasnik daljnih izvirov modrosti, potomec z bremeni vseh časov, vendar s pogledom uperjenim čez obzorja.
»kako naj prečim ta beli svet jaz, ki mi je telo preroško in dom puščava? / kako naj z besedami, ki prihajajo od sveta, razlagam / svetlobo, ki prihaja izza njega?«
Kot pesnik je popotnik med svitom in mrakom, med ljubeznijo in smrtjo. Da bi okrepil svoj izvorni glas kot svarilec in prerok nagovarja aktualni čas s pesmimi mitološkega Damaščana Mihjarja, nastalega po vzoru Nietzschejevega Zaratustre: V pesmi Potovanje pravi:
»Odpotoval bom na valu, na krilu, / obiskal dobe, ki so nas zapustile, / in želatinasto sedmo nebo. / Obiskal bom ustnice in / oči polne snega, lesketajoče se rezilo / v peklu boga. / Izginil bom, si povil oprsje / in se opasal z vetrom, / daleč stran bom pustil stopinje v razpotju, / blodnjaku…«
Njegovi odhodi in poti so okrepili njegovo zvestobo koreninam in dediščini, iz katere je izšel. »Vsak odhod je oblika ustvarjanja. Potovati pomeni spremeniti se,« je pesnik izjavil v že omenjenem intervjuju. New York, ki ga je obiskal leta 1971 mu je narekoval dolgo epsko poemo Grob za New York polno neprizanesljive kritike, v kateri zapiše tudi: New York General Motors smrti. Tudi v poemi iz leta 1988 z naslovom Strast napreduje na zemljevidu snovi Adonis sooča dva svetova na način kot ju sam doživlja.
»Vzhod je rana in politika gnojenje, / toda deževalo bo tudi na Zahodu, / na domove, v katerih poganja trava dizla in urana, / in dež bo blatno črn …«
Kljub ostrim kritikam in norčevanju iz simbolov zahoda, ko v pesmi New York v kipu svobode vidi: »žensko – kip ženske, / v eni roki dviguje krpo z imenom svoboda in suženjstvo po imenu / zgodovina, / in z drugo davi deklico, ki jo imenuje Zemlja«, v poeziji vendarle vidi drugačno poslanstvo. Izpovedal ga je s pesmijo Začetek poezije:
Najlepša si, ko zamaješ razsežnost.
Oni – nekateri mislijo, da si klic,
in drugi, da si odmev,
Najlepša si, ko se upiraš
svetlobi in temi.
V tebi sta prva in zadnja beseda.
Oni – nekateri te vidijo kot balast
in drugi te imajo za stvarnico.
Najlepša si, ko si sama sebi cilj –
razcep
med molkom in besedo.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Maja Moll Jure Franko
Prevedla Margit P. Alhady in Mohsen Alhady, KD Hiša poezije. 2017
Sirski pesnik, esejist, literarni teoretik, analitik, kritik in filozof Adonis, eden največjih in v svetu najbolj uveljavljenih sodobnih arabskih pesnikov. je v nekem intervjuju povedal, da vse, kar ustvarja, črpa iz svojih korenin: »Moje najpomembnejše korenine so v Siriji, vendar v Siriji mnogih obrazov, v Siriji malone vseh zgodovin: sumerske, babilonske, grške, rimske.«
Ta maternica civilizacij je dala temelj razvoju in duhovnemu napredku, tega dejstva ne more izničiti nobena uničevalna sila. Kot popotnika, izseljenca, profesorja na slovitih svetovnih univerzah, ga je tako kot svet vzhoda zaznamoval tudi zahodni svet. Kontrastnost obeh čuti v svoji biti v vseh razsežnostih, ki jih v svoji poeziji razčlenjuje z bolečino, z globokim uvidom pa tudi z ostro kritičnostjo. Tako s poetskim premišljevanjem pa tudi s satiričnimi bodicami uresničuje svoje poslanstvo. Pesmi so iskreno občutene, zamolkle, raznolike, pomensko in jezikovno bogate, skrivnostne, pogosto na robu nedoumljivega, h kateremu sam ves čas teži.
Adonisova poezija zrcali življenje in svet iz mnogih zornih kotov, ob tem pa odslikava neskončne nianse človekovih vzgibov, občutij, nravi in strasti. V njegovem pesništvu zaznamo zavezo preteklosti in prednikom ter povezanost z vesoljem. Je glasnik daljnih izvirov modrosti, potomec z bremeni vseh časov, vendar s pogledom uperjenim čez obzorja.
»kako naj prečim ta beli svet jaz, ki mi je telo preroško in dom puščava? / kako naj z besedami, ki prihajajo od sveta, razlagam / svetlobo, ki prihaja izza njega?«
Kot pesnik je popotnik med svitom in mrakom, med ljubeznijo in smrtjo. Da bi okrepil svoj izvorni glas kot svarilec in prerok nagovarja aktualni čas s pesmimi mitološkega Damaščana Mihjarja, nastalega po vzoru Nietzschejevega Zaratustre: V pesmi Potovanje pravi:
»Odpotoval bom na valu, na krilu, / obiskal dobe, ki so nas zapustile, / in želatinasto sedmo nebo. / Obiskal bom ustnice in / oči polne snega, lesketajoče se rezilo / v peklu boga. / Izginil bom, si povil oprsje / in se opasal z vetrom, / daleč stran bom pustil stopinje v razpotju, / blodnjaku…«
Njegovi odhodi in poti so okrepili njegovo zvestobo koreninam in dediščini, iz katere je izšel. »Vsak odhod je oblika ustvarjanja. Potovati pomeni spremeniti se,« je pesnik izjavil v že omenjenem intervjuju. New York, ki ga je obiskal leta 1971 mu je narekoval dolgo epsko poemo Grob za New York polno neprizanesljive kritike, v kateri zapiše tudi: New York General Motors smrti. Tudi v poemi iz leta 1988 z naslovom Strast napreduje na zemljevidu snovi Adonis sooča dva svetova na način kot ju sam doživlja.
»Vzhod je rana in politika gnojenje, / toda deževalo bo tudi na Zahodu, / na domove, v katerih poganja trava dizla in urana, / in dež bo blatno črn …«
Kljub ostrim kritikam in norčevanju iz simbolov zahoda, ko v pesmi New York v kipu svobode vidi: »žensko – kip ženske, / v eni roki dviguje krpo z imenom svoboda in suženjstvo po imenu / zgodovina, / in z drugo davi deklico, ki jo imenuje Zemlja«, v poeziji vendarle vidi drugačno poslanstvo. Izpovedal ga je s pesmijo Začetek poezije:
Najlepša si, ko zamaješ razsežnost.
Oni – nekateri mislijo, da si klic,
in drugi, da si odmev,
Najlepša si, ko se upiraš
svetlobi in temi.
V tebi sta prva in zadnja beseda.
Oni – nekateri te vidijo kot balast
in drugi te imajo za stvarnico.
Najlepša si, ko si sama sebi cilj –
razcep
med molkom in besedo.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov