Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Maja Moll Jure Franko
Prevedla Margit P. Alhady in Mohsen Alhady, KD Hiša poezije. 2017
Sirski pesnik, esejist, literarni teoretik, analitik, kritik in filozof Adonis, eden največjih in v svetu najbolj uveljavljenih sodobnih arabskih pesnikov. je v nekem intervjuju povedal, da vse, kar ustvarja, črpa iz svojih korenin: »Moje najpomembnejše korenine so v Siriji, vendar v Siriji mnogih obrazov, v Siriji malone vseh zgodovin: sumerske, babilonske, grške, rimske.«
Ta maternica civilizacij je dala temelj razvoju in duhovnemu napredku, tega dejstva ne more izničiti nobena uničevalna sila. Kot popotnika, izseljenca, profesorja na slovitih svetovnih univerzah, ga je tako kot svet vzhoda zaznamoval tudi zahodni svet. Kontrastnost obeh čuti v svoji biti v vseh razsežnostih, ki jih v svoji poeziji razčlenjuje z bolečino, z globokim uvidom pa tudi z ostro kritičnostjo. Tako s poetskim premišljevanjem pa tudi s satiričnimi bodicami uresničuje svoje poslanstvo. Pesmi so iskreno občutene, zamolkle, raznolike, pomensko in jezikovno bogate, skrivnostne, pogosto na robu nedoumljivega, h kateremu sam ves čas teži.
Adonisova poezija zrcali življenje in svet iz mnogih zornih kotov, ob tem pa odslikava neskončne nianse človekovih vzgibov, občutij, nravi in strasti. V njegovem pesništvu zaznamo zavezo preteklosti in prednikom ter povezanost z vesoljem. Je glasnik daljnih izvirov modrosti, potomec z bremeni vseh časov, vendar s pogledom uperjenim čez obzorja.
»kako naj prečim ta beli svet jaz, ki mi je telo preroško in dom puščava? / kako naj z besedami, ki prihajajo od sveta, razlagam / svetlobo, ki prihaja izza njega?«
Kot pesnik je popotnik med svitom in mrakom, med ljubeznijo in smrtjo. Da bi okrepil svoj izvorni glas kot svarilec in prerok nagovarja aktualni čas s pesmimi mitološkega Damaščana Mihjarja, nastalega po vzoru Nietzschejevega Zaratustre: V pesmi Potovanje pravi:
»Odpotoval bom na valu, na krilu, / obiskal dobe, ki so nas zapustile, / in želatinasto sedmo nebo. / Obiskal bom ustnice in / oči polne snega, lesketajoče se rezilo / v peklu boga. / Izginil bom, si povil oprsje / in se opasal z vetrom, / daleč stran bom pustil stopinje v razpotju, / blodnjaku…«
Njegovi odhodi in poti so okrepili njegovo zvestobo koreninam in dediščini, iz katere je izšel. »Vsak odhod je oblika ustvarjanja. Potovati pomeni spremeniti se,« je pesnik izjavil v že omenjenem intervjuju. New York, ki ga je obiskal leta 1971 mu je narekoval dolgo epsko poemo Grob za New York polno neprizanesljive kritike, v kateri zapiše tudi: New York General Motors smrti. Tudi v poemi iz leta 1988 z naslovom Strast napreduje na zemljevidu snovi Adonis sooča dva svetova na način kot ju sam doživlja.
»Vzhod je rana in politika gnojenje, / toda deževalo bo tudi na Zahodu, / na domove, v katerih poganja trava dizla in urana, / in dež bo blatno črn …«
Kljub ostrim kritikam in norčevanju iz simbolov zahoda, ko v pesmi New York v kipu svobode vidi: »žensko – kip ženske, / v eni roki dviguje krpo z imenom svoboda in suženjstvo po imenu / zgodovina, / in z drugo davi deklico, ki jo imenuje Zemlja«, v poeziji vendarle vidi drugačno poslanstvo. Izpovedal ga je s pesmijo Začetek poezije:
Najlepša si, ko zamaješ razsežnost.
Oni – nekateri mislijo, da si klic,
in drugi, da si odmev,
Najlepša si, ko se upiraš
svetlobi in temi.
V tebi sta prva in zadnja beseda.
Oni – nekateri te vidijo kot balast
in drugi te imajo za stvarnico.
Najlepša si, ko si sama sebi cilj –
razcep
med molkom in besedo.
Avtorica recenzije: Nada Breznik
Bereta Maja Moll Jure Franko
Prevedla Margit P. Alhady in Mohsen Alhady, KD Hiša poezije. 2017
Sirski pesnik, esejist, literarni teoretik, analitik, kritik in filozof Adonis, eden največjih in v svetu najbolj uveljavljenih sodobnih arabskih pesnikov. je v nekem intervjuju povedal, da vse, kar ustvarja, črpa iz svojih korenin: »Moje najpomembnejše korenine so v Siriji, vendar v Siriji mnogih obrazov, v Siriji malone vseh zgodovin: sumerske, babilonske, grške, rimske.«
Ta maternica civilizacij je dala temelj razvoju in duhovnemu napredku, tega dejstva ne more izničiti nobena uničevalna sila. Kot popotnika, izseljenca, profesorja na slovitih svetovnih univerzah, ga je tako kot svet vzhoda zaznamoval tudi zahodni svet. Kontrastnost obeh čuti v svoji biti v vseh razsežnostih, ki jih v svoji poeziji razčlenjuje z bolečino, z globokim uvidom pa tudi z ostro kritičnostjo. Tako s poetskim premišljevanjem pa tudi s satiričnimi bodicami uresničuje svoje poslanstvo. Pesmi so iskreno občutene, zamolkle, raznolike, pomensko in jezikovno bogate, skrivnostne, pogosto na robu nedoumljivega, h kateremu sam ves čas teži.
Adonisova poezija zrcali življenje in svet iz mnogih zornih kotov, ob tem pa odslikava neskončne nianse človekovih vzgibov, občutij, nravi in strasti. V njegovem pesništvu zaznamo zavezo preteklosti in prednikom ter povezanost z vesoljem. Je glasnik daljnih izvirov modrosti, potomec z bremeni vseh časov, vendar s pogledom uperjenim čez obzorja.
»kako naj prečim ta beli svet jaz, ki mi je telo preroško in dom puščava? / kako naj z besedami, ki prihajajo od sveta, razlagam / svetlobo, ki prihaja izza njega?«
Kot pesnik je popotnik med svitom in mrakom, med ljubeznijo in smrtjo. Da bi okrepil svoj izvorni glas kot svarilec in prerok nagovarja aktualni čas s pesmimi mitološkega Damaščana Mihjarja, nastalega po vzoru Nietzschejevega Zaratustre: V pesmi Potovanje pravi:
»Odpotoval bom na valu, na krilu, / obiskal dobe, ki so nas zapustile, / in želatinasto sedmo nebo. / Obiskal bom ustnice in / oči polne snega, lesketajoče se rezilo / v peklu boga. / Izginil bom, si povil oprsje / in se opasal z vetrom, / daleč stran bom pustil stopinje v razpotju, / blodnjaku…«
Njegovi odhodi in poti so okrepili njegovo zvestobo koreninam in dediščini, iz katere je izšel. »Vsak odhod je oblika ustvarjanja. Potovati pomeni spremeniti se,« je pesnik izjavil v že omenjenem intervjuju. New York, ki ga je obiskal leta 1971 mu je narekoval dolgo epsko poemo Grob za New York polno neprizanesljive kritike, v kateri zapiše tudi: New York General Motors smrti. Tudi v poemi iz leta 1988 z naslovom Strast napreduje na zemljevidu snovi Adonis sooča dva svetova na način kot ju sam doživlja.
»Vzhod je rana in politika gnojenje, / toda deževalo bo tudi na Zahodu, / na domove, v katerih poganja trava dizla in urana, / in dež bo blatno črn …«
Kljub ostrim kritikam in norčevanju iz simbolov zahoda, ko v pesmi New York v kipu svobode vidi: »žensko – kip ženske, / v eni roki dviguje krpo z imenom svoboda in suženjstvo po imenu / zgodovina, / in z drugo davi deklico, ki jo imenuje Zemlja«, v poeziji vendarle vidi drugačno poslanstvo. Izpovedal ga je s pesmijo Začetek poezije:
Najlepša si, ko zamaješ razsežnost.
Oni – nekateri mislijo, da si klic,
in drugi, da si odmev,
Najlepša si, ko se upiraš
svetlobi in temi.
V tebi sta prva in zadnja beseda.
Oni – nekateri te vidijo kot balast
in drugi te imajo za stvarnico.
Najlepša si, ko si sama sebi cilj –
razcep
med molkom in besedo.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov