Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zoran Pevec: Kako postati nihče

27.08.2018

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Jasna Rodošek

Ljubljana : LUD Šerpa, 2018

Najnovejša pesniška zbirka Zorana Pevca Kako postati nihče je nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav, a se hkrati ozira za vedno novimi interpretacijami. Tokrat se njegov subjekt posveča vprašanju, kako postati nihče, kar se izkaže za zagonetno. Ne gre samo za spoznavanje sebe, ampak za ubijanje mita o sebi. Subjekt mora skozi pesmi poiskati način uveljavitve v svetu, ki se spreminja in ki ga dojema veliko drugače, kot se dojema sam. Najbolj ilustrativen primer tega je pesem Preobrazba, v kateri si hodita nasproti veliki in mali pesnik, a ob srečanju pride do nenavadne spremembe, saj se veliki spremeni v malega in nasprotno.

Lahko bi rekli, da subjekt išče izhodiščno točko sredi kaosa. V nekem trenutku gre za iskanje ravnotežja, vedno »gre za tesno tekmo med tem, kar je lahko dovolj, da objamem svoj videz, in tem, da se od njega odvrnem«, beremo v pesmi Pol ure za prihodnost. Še bolj neposredna je pesem Zalezovalci Amerike, ki prinaša seznam desetih nujnih stvari, ki jih mora storiti pesnik, ko pride v New York. Zoran Pevec kot ljubitelj in poznavalec newyorške šole poezije tako ustvarja ironično distanco in hkrati opozarja na to, da je velike pesnike sicer treba spoštovati, a se je treba znati osvoboditi njihovega vpliva. Tega se tudi drži, njegov pesniški glas se tudi v morju aluzij, navezav in citatov nikoli ne izgubi, ampak preseva skoznje in jim daje nov žar. Zaradi mešanja različnih podob, ki segajo vse od urbanih, digitalnih in popkulturnih do literarnih, mitoloških, filozofskih in še kakšnih, se ustvarjajo vedno nove, nepričakovane povezave. Na videz težaško naslovno misijo pa razbremenijo hudomušni zasuki, ko recimo subjekt v pesmi Ali – ali ne zmore izbrati izmed ponujenih možnosti, zato na koncu v Bartlebyjevskem slogu zakliče »Raje bi, da ne!« Tudi v celoti anekdotično napisane pesmi, kot je tista o avtu Lile Prap, presenetljivo ne razbijejo enotnosti zbirke, ampak jo naredijo bolj življenjsko in večplastno.

Pevčev subjekt je kompleksno zgrajen, zaveda se lastne minljivosti in se z njo tudi sooči. Zbirka Kako postati nihče je tako v svojem bistvu bivanjska, in kolikor je neusmiljena do subjekta, ki mora spoznati, da »gre pravzaprav le za sistem prihodov in odhodov,« mu daje hkrati sočutje, zato lahko v gozdu, polnem dreves, spozna ravno pravo drevo. V tem stanju pa se počuti osamljeno, zato pozabi odpreti okna in ne vidi oblakov, ki padajo za sosednjo hišo. Hrepeni po dotiku in bližini, zato so pesmi prepredene z intimnimi podobami in občutki. Tu izkaže Pevec veliko občutljivost do minljivosti in krhkosti življenja, zapuščenost subjekta pa nenehno odzvanja v začetnem citatu: »Ljubi svojo smrt, če si to zasluži.« Vaja za smrt, ki jo napoveduje melete thanatou, podnaslov zbirke, ni samo v tem, da sprejmeš usodo, ampak da se znaš prepoznati v gozdu, kjer namesto dreves rastejo tvoje zgrešene podobe samega sebe. Nič čudnega ni, da je zadnji verz zbirke parafraza slavnega Quasimodovega »in je takoj večer«, ob zatonu dneva pride tudi do bolečega zatona pričakovanj, »in je takoj črviv spomin«. Kako postati nihče tako ni več vprašanje, ampak izbrušen odgovor pesnika, ki med črvivimi drevesi ne izgubi pogleda na gozd.


Ocene

2014 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Zoran Pevec: Kako postati nihče

27.08.2018

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Jasna Rodošek

Ljubljana : LUD Šerpa, 2018

Najnovejša pesniška zbirka Zorana Pevca Kako postati nihče je nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav, a se hkrati ozira za vedno novimi interpretacijami. Tokrat se njegov subjekt posveča vprašanju, kako postati nihče, kar se izkaže za zagonetno. Ne gre samo za spoznavanje sebe, ampak za ubijanje mita o sebi. Subjekt mora skozi pesmi poiskati način uveljavitve v svetu, ki se spreminja in ki ga dojema veliko drugače, kot se dojema sam. Najbolj ilustrativen primer tega je pesem Preobrazba, v kateri si hodita nasproti veliki in mali pesnik, a ob srečanju pride do nenavadne spremembe, saj se veliki spremeni v malega in nasprotno.

Lahko bi rekli, da subjekt išče izhodiščno točko sredi kaosa. V nekem trenutku gre za iskanje ravnotežja, vedno »gre za tesno tekmo med tem, kar je lahko dovolj, da objamem svoj videz, in tem, da se od njega odvrnem«, beremo v pesmi Pol ure za prihodnost. Še bolj neposredna je pesem Zalezovalci Amerike, ki prinaša seznam desetih nujnih stvari, ki jih mora storiti pesnik, ko pride v New York. Zoran Pevec kot ljubitelj in poznavalec newyorške šole poezije tako ustvarja ironično distanco in hkrati opozarja na to, da je velike pesnike sicer treba spoštovati, a se je treba znati osvoboditi njihovega vpliva. Tega se tudi drži, njegov pesniški glas se tudi v morju aluzij, navezav in citatov nikoli ne izgubi, ampak preseva skoznje in jim daje nov žar. Zaradi mešanja različnih podob, ki segajo vse od urbanih, digitalnih in popkulturnih do literarnih, mitoloških, filozofskih in še kakšnih, se ustvarjajo vedno nove, nepričakovane povezave. Na videz težaško naslovno misijo pa razbremenijo hudomušni zasuki, ko recimo subjekt v pesmi Ali – ali ne zmore izbrati izmed ponujenih možnosti, zato na koncu v Bartlebyjevskem slogu zakliče »Raje bi, da ne!« Tudi v celoti anekdotično napisane pesmi, kot je tista o avtu Lile Prap, presenetljivo ne razbijejo enotnosti zbirke, ampak jo naredijo bolj življenjsko in večplastno.

Pevčev subjekt je kompleksno zgrajen, zaveda se lastne minljivosti in se z njo tudi sooči. Zbirka Kako postati nihče je tako v svojem bistvu bivanjska, in kolikor je neusmiljena do subjekta, ki mora spoznati, da »gre pravzaprav le za sistem prihodov in odhodov,« mu daje hkrati sočutje, zato lahko v gozdu, polnem dreves, spozna ravno pravo drevo. V tem stanju pa se počuti osamljeno, zato pozabi odpreti okna in ne vidi oblakov, ki padajo za sosednjo hišo. Hrepeni po dotiku in bližini, zato so pesmi prepredene z intimnimi podobami in občutki. Tu izkaže Pevec veliko občutljivost do minljivosti in krhkosti življenja, zapuščenost subjekta pa nenehno odzvanja v začetnem citatu: »Ljubi svojo smrt, če si to zasluži.« Vaja za smrt, ki jo napoveduje melete thanatou, podnaslov zbirke, ni samo v tem, da sprejmeš usodo, ampak da se znaš prepoznati v gozdu, kjer namesto dreves rastejo tvoje zgrešene podobe samega sebe. Nič čudnega ni, da je zadnji verz zbirke parafraza slavnega Quasimodovega »in je takoj večer«, ob zatonu dneva pride tudi do bolečega zatona pričakovanj, »in je takoj črviv spomin«. Kako postati nihče tako ni več vprašanje, ampak izbrušen odgovor pesnika, ki med črvivimi drevesi ne izgubi pogleda na gozd.


04.12.2018

Jacques Le Rider: Dunajska moderna in krize identitete

Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


03.12.2018

Jacques Le Rider: Dunajska moderna in krize identitete

Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


03.12.2018

Sandra Erpe: Prtljaga

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman.


03.12.2018

Velibor Čolić: Sarajevski omnibus

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Lidija Hartman.


03.12.2018

Vesna Lemaić: Dobrodošli

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman.


30.11.2018

MGL - Nejc Gazvoda: Tih vdih

Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/


30.11.2018

Ana Vujanović, Marta Popivoda: Narodna sprava: Krajine svobode

V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović


30.11.2018

Izumitelj na zemlji

Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko


26.11.2018

Vlado Pivec: Krajšnice

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bere Barbara Zupan.


26.11.2018

Giulio Angioni: Toledski plameni

Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Jure Franko.


26.11.2018

Maja Miloševič: Oder za gluhe

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.


26.11.2018

Uroš Zupan: Ene in drugi

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Barbara Zupan.


24.11.2018

Avtorski projekt Igorja Pisona: Drugibutalci

SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc


19.11.2018

Andrej Lutman: Iz knjig v knjigo

Avtorica recenzije Tonja Jelen Bere Aleksander Golja.


19.11.2018

Ljubka Šorli: Goriške pesmi

Avtor recenzije: Andrej Arko Bere Aleksander Golja.


19.11.2018

Andrej Nikolaidis: Madžarski stavek

Avtorica recenzije Zarja Vršič Bere Barbara Zupan


19.11.2018

Jani Virk: Brez imena

Avtorica recenzije Gabriela Babnik Bereta Barbara Zupan in Aleksander Golja.


12.11.2018

Tloris za revolucijo

Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej


12.11.2018

Klarisa Jovanović: Izgnana

Avtorica recenzije: Zarja Vršič Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.


12.11.2018

Martin Heidegger: Kaj se pravi misliti?

Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bere Igor Velše.


Stran 94 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov