Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Bina Štampe Žmavc: Nabiralka samot

27.08.2018

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek

Ljubljana : Sanje, 2018

Bina Štampe-Žmavc je s presenetljivim številom izdanih knjig, predvsem pesmi in pravljic za otroke, že od začetka devetdesetih let odmevno navzoča v slovenski mladinski književnosti. Pesnica se ne trudi, da bi bila všečna in zabavna, vendar ji z iskrenim vračanjem k otroku v sebi, z bogato domišljijo in z upesnjevanjem najglobljih plasti življenja v izbranem pesniškem jeziku vse to uspeva. Njena pravljična pripoved je gotovo izjemna tudi zaradi humorja, ki pa se nikoli ne razrašča v strupen cinizem.

Bina Štampe Žmavc je že sama poudarila, da med poezijo za otroke in za odrasle ni bistvene razlike. Tudi zbirka Nabiralka samot govori o povezanosti z drugimi bitji, živalmi in rastlinami, zazira se v vesoljski red, razmišlja o mitoloških in zgodovinsko izpričanih pojavih, o posameznikih in njihovi samotnosti med ljudmi. To niso splošne pesmi o naravi, ampak o medsebojni povezavi s sobitji, zlasti z mačkami:

 

Neslišnost stopinj tvojih šap / je edini gradnik moje družabnosti.

Mačke predejo dvojino samot … Hranim zate zgodbo o mački … Mačke čakajo, da prideš, pravi W. Szimborska … Držim te za šapo ali me ti …

 

Pesem Con anima pričara samotno minevanje zasnežene silvestrske noči:

 

Tišina je trajala in trajala

v nepremičnosti, s katero sva

z mačko zrli skozi okno …

Štejejo le razdalje bližine.

 

V pesmih v bolj epizodnih vlogah nastopajo tudi druge živali. V Elegiji ptice zadrhti tožba žalosti ob katastrofah po svetu, kot so napad na Hirošimo in Nagasaki, groza Černobila, trpka, granitna vdanost Fukušime in globoka žalost oceanov.

Pesnica ljudi ne idealizira, saj se srečuje s posamezniki in skupinami, ki so zaverovani vase in pri vseh drugih najdejo le napake. Simbol zlobe so že tradicionalno vrane. Pavi, poosebljena sebičnost, so vedno nezadovoljni z vsem, kar jih obdaja, saj je njihova maksima nasprotna Minattijevi – »Nikogar ni treba imeti rad.«

V neusahljivem vrelcu lastne ustvarjalnosti se pesnica Bina Štampe Žmavc čudi strašni lakoti starcev, ki za trenutek nekdanje slave skušajo nenehno uveljavljati in podaljševati svojo veljavo in prisotnost, čeprav za že davno porabljene misli. Ironično govori o tem tudi pesem Bardi:

 

Brezobzirni bardi

gojijo menda

poezijo v zabojčkih

gensko spremenjenih marjetic.

 

Občutje enosti z rastlinskim svetom izpovedujejo pesmi Posvetitev zvončka, Lipa in Misterij šumenja. Silovit napor drobnega zvončka, preden se iz zmrzle zemlje prebije na površje in požene cvet, je podoba volje in ustvarjalnosti. Lipa s svojim cvetočim obiljem premaga zlohotne vrane, ki morajo sprejeti poraz pod težo sladkega bremena lepote. Šumenje hrastovega gozda in nepokošenih trav se oglaša v vseh odtenkih daljše pesnitve, kot v simfoniji: od pianissima do fortissima med divjanjem nevihte:

 

 

Gaji. Hrastovi gaji.

Šumeli deklici, ki je dan za dnem

tekla po ozki gazi razmaknjenega

šumenja

in tam pustila

birmani madež

beline.

Uzrla šumenje sveta.

 

Bližina med ljudmi je le navidezna, tudi dvojica za kavarniško mizo si v medsebojni odtujenosti nima česa povedati.

 

Nezdružljiva,

vsak v svoji kuverti,

kamor ju je odložil

čas.

 

Kavarna s pesnikom je dolgočasna scena za pogovor, v medsebojnem molku je slišati le prazne, neprijazne besede. Pesnica je to ponazorila s slikovitim neologizmom:

 

Vranajo, vranajo,

kot črnorepne ptičje prikazni na žici.

 

Občutja samote se razživijo ob razmišljanju o mitskih in drugih literarnih junakih: o Penelopinem čakanju, o smislu vase zaljubljenega Narcisa, pesnikovem videnju Romea in Julije. Celo umetnina se lahko rodi iz sebičnosti:

 

Nisi ju ljubil neskončno, pesnik,

sebe si ljubil bolj.

Zasegel si čas njune ljubezni

in ga prištel k svojemu.

 

Kljub skepsi in prizadetosti pesnica verjame v smiselnost ustvarjanja in umetnosti, naj bo to veličastna stara freska Rubljova, Prevertov verz ali vizija baleta Nižinskega, ki izginja v razkošju trenutka, in »princesa sodobnega plesa« Pina Bausch, s plesalci, ki odhajajo nekam v onostranstvo.

Nagovor morebitnemu stvarniku v pesmi Nomotet priznava, da je svet res krivičen in narava oskrunjena. Zakonodajalcu, če je, očita, da je ledeno brezbrižen do svojega stvarstva in neobčutljiv za lepoto, ki se kaže v drobnih stvareh in bežnih trenutkih, ko je pomlad na vrtu in lastovke zebe od sreče. Jablane se razcvetajo, zgodba o mački, ki je jokala za golobi, pa še čaka.

Zbirka Nabiralka samot ni urejena po tematskih sklopih ali ciklih, pesmi se vrstijo v toku, ki ga povezuje in spremlja stalnica, doživetje samote.

Poezija nabiralke samot je svojska, subtilna, pot do njene globine je zahtevna. S pretanjenim pesniškim jezikom, odtenki občutij, presenetljivo metaforiko – cvrket ptic bo skakljal po belini … zelene lune drevja … kombajni, ki so zložno želi valovito milino makov … nebotičniki se pospešeno dotikajo sanj – Bina Štampe Žmavc vrača pesem v intimen, magično privzdignjen svet prave poezije.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Bina Štampe Žmavc: Nabiralka samot

27.08.2018

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca Bereta Ivan Lotrič in Jasna Rodošek

Ljubljana : Sanje, 2018

Bina Štampe-Žmavc je s presenetljivim številom izdanih knjig, predvsem pesmi in pravljic za otroke, že od začetka devetdesetih let odmevno navzoča v slovenski mladinski književnosti. Pesnica se ne trudi, da bi bila všečna in zabavna, vendar ji z iskrenim vračanjem k otroku v sebi, z bogato domišljijo in z upesnjevanjem najglobljih plasti življenja v izbranem pesniškem jeziku vse to uspeva. Njena pravljična pripoved je gotovo izjemna tudi zaradi humorja, ki pa se nikoli ne razrašča v strupen cinizem.

Bina Štampe Žmavc je že sama poudarila, da med poezijo za otroke in za odrasle ni bistvene razlike. Tudi zbirka Nabiralka samot govori o povezanosti z drugimi bitji, živalmi in rastlinami, zazira se v vesoljski red, razmišlja o mitoloških in zgodovinsko izpričanih pojavih, o posameznikih in njihovi samotnosti med ljudmi. To niso splošne pesmi o naravi, ampak o medsebojni povezavi s sobitji, zlasti z mačkami:

 

Neslišnost stopinj tvojih šap / je edini gradnik moje družabnosti.

Mačke predejo dvojino samot … Hranim zate zgodbo o mački … Mačke čakajo, da prideš, pravi W. Szimborska … Držim te za šapo ali me ti …

 

Pesem Con anima pričara samotno minevanje zasnežene silvestrske noči:

 

Tišina je trajala in trajala

v nepremičnosti, s katero sva

z mačko zrli skozi okno …

Štejejo le razdalje bližine.

 

V pesmih v bolj epizodnih vlogah nastopajo tudi druge živali. V Elegiji ptice zadrhti tožba žalosti ob katastrofah po svetu, kot so napad na Hirošimo in Nagasaki, groza Černobila, trpka, granitna vdanost Fukušime in globoka žalost oceanov.

Pesnica ljudi ne idealizira, saj se srečuje s posamezniki in skupinami, ki so zaverovani vase in pri vseh drugih najdejo le napake. Simbol zlobe so že tradicionalno vrane. Pavi, poosebljena sebičnost, so vedno nezadovoljni z vsem, kar jih obdaja, saj je njihova maksima nasprotna Minattijevi – »Nikogar ni treba imeti rad.«

V neusahljivem vrelcu lastne ustvarjalnosti se pesnica Bina Štampe Žmavc čudi strašni lakoti starcev, ki za trenutek nekdanje slave skušajo nenehno uveljavljati in podaljševati svojo veljavo in prisotnost, čeprav za že davno porabljene misli. Ironično govori o tem tudi pesem Bardi:

 

Brezobzirni bardi

gojijo menda

poezijo v zabojčkih

gensko spremenjenih marjetic.

 

Občutje enosti z rastlinskim svetom izpovedujejo pesmi Posvetitev zvončka, Lipa in Misterij šumenja. Silovit napor drobnega zvončka, preden se iz zmrzle zemlje prebije na površje in požene cvet, je podoba volje in ustvarjalnosti. Lipa s svojim cvetočim obiljem premaga zlohotne vrane, ki morajo sprejeti poraz pod težo sladkega bremena lepote. Šumenje hrastovega gozda in nepokošenih trav se oglaša v vseh odtenkih daljše pesnitve, kot v simfoniji: od pianissima do fortissima med divjanjem nevihte:

 

 

Gaji. Hrastovi gaji.

Šumeli deklici, ki je dan za dnem

tekla po ozki gazi razmaknjenega

šumenja

in tam pustila

birmani madež

beline.

Uzrla šumenje sveta.

 

Bližina med ljudmi je le navidezna, tudi dvojica za kavarniško mizo si v medsebojni odtujenosti nima česa povedati.

 

Nezdružljiva,

vsak v svoji kuverti,

kamor ju je odložil

čas.

 

Kavarna s pesnikom je dolgočasna scena za pogovor, v medsebojnem molku je slišati le prazne, neprijazne besede. Pesnica je to ponazorila s slikovitim neologizmom:

 

Vranajo, vranajo,

kot črnorepne ptičje prikazni na žici.

 

Občutja samote se razživijo ob razmišljanju o mitskih in drugih literarnih junakih: o Penelopinem čakanju, o smislu vase zaljubljenega Narcisa, pesnikovem videnju Romea in Julije. Celo umetnina se lahko rodi iz sebičnosti:

 

Nisi ju ljubil neskončno, pesnik,

sebe si ljubil bolj.

Zasegel si čas njune ljubezni

in ga prištel k svojemu.

 

Kljub skepsi in prizadetosti pesnica verjame v smiselnost ustvarjanja in umetnosti, naj bo to veličastna stara freska Rubljova, Prevertov verz ali vizija baleta Nižinskega, ki izginja v razkošju trenutka, in »princesa sodobnega plesa« Pina Bausch, s plesalci, ki odhajajo nekam v onostranstvo.

Nagovor morebitnemu stvarniku v pesmi Nomotet priznava, da je svet res krivičen in narava oskrunjena. Zakonodajalcu, če je, očita, da je ledeno brezbrižen do svojega stvarstva in neobčutljiv za lepoto, ki se kaže v drobnih stvareh in bežnih trenutkih, ko je pomlad na vrtu in lastovke zebe od sreče. Jablane se razcvetajo, zgodba o mački, ki je jokala za golobi, pa še čaka.

Zbirka Nabiralka samot ni urejena po tematskih sklopih ali ciklih, pesmi se vrstijo v toku, ki ga povezuje in spremlja stalnica, doživetje samote.

Poezija nabiralke samot je svojska, subtilna, pot do njene globine je zahtevna. S pretanjenim pesniškim jezikom, odtenki občutij, presenetljivo metaforiko – cvrket ptic bo skakljal po belini … zelene lune drevja … kombajni, ki so zložno želi valovito milino makov … nebotičniki se pospešeno dotikajo sanj – Bina Štampe Žmavc vrača pesem v intimen, magično privzdignjen svet prave poezije.


21.02.2022

Renato Quaglia: Zelene krošnje

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.


21.02.2022

ur. Andrej Koritnik: Ahac - Knjiga o Dušanu Pirjevcu

Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše


19.02.2022

Mark Ravenhill: Shopping and fucking

Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...


18.02.2022

Vrnitev v Reims

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Smrt na Nilu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Kupe št. 6

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


18.02.2022

Izgubljen boj nežne in iskrene ljubezni z rivalstvom, močjo in smrtjo

Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija


18.02.2022

Avtorski projekt: Bolezen duše

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.02.2022

Simona Hamer: Vse OK

NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci


14.02.2022

Andrej Blatnik: Trg osvoboditve

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bralec: Jure Franko


14.02.2022

Kaja Teržan: Nekoč bom imela čas

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Ta-Nehisi Coates: Med svetom in mano

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


14.02.2022

Tomo Podstenšek: Zgodbe za lažji konec sveta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše


11.02.2022

Velika svoboda

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Padec Lune

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.02.2022

Zadnji naj ugasne luč

Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič


10.02.2022

Premiera v MGL - Katarina Morano: Usedline

Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1


09.02.2022

Aleksander Gadžijev in RTV simfoniki na Zimskem festivalu

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


07.02.2022

Kajetan Gantar: Penelopin prt

Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.


07.02.2022

Florjan Lipuš: Zgode in nezgode

Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.


Stran 44 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov