Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jela Krečič: Knjiga drugih
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2018
Jela Krečič je v prvencu Ni druge pletla zgodbeno nit po ljubezenskem življenju protagonista Matjaža. Njegove poletne ljubezenske avanture, ki so razdeljene po poglavjih, poimenovanih po trenutnem dekletu, so marsikaterega bralca zaradi predvidljivosti strukture, pa tudi utrjevanja družbenih klišejev na ravni vsebine, razočarale. In kako se je avtorica odrezala drugič?
Tudi v romanu Knjiga drugih je segla po strogi naracijski formi, saj je uporabila zgodbeni pripomoček »macguffin«, ki ga je populariziral znameniti režiser Alfred Hitchock. V grobem je »macguffin« objekt, ki deluje kot zgodbeni motivator, reagent; sam je nepomemben, ima pa ima močan vpliv na like. V Knjigi drugih je »macguffin« knjiga iz naslova, knjiga, ki je nihče zares ne bere, o kateri bralec ničesar ne izve, toda kjerkoli se pojavi, pusti sled tako, da se v življenju njenega trenutnega skrbnika nekaj spremeni, in to večinoma na dobro.
V pripovedni verigi, ki kaj kmalu postane predvidljiva, sledimo torej odisejadi knjige, s katero se premika fokus od enega do drugega skrbnika. Knjigo najprej Klemen po dolgih letih želi vrniti prijatelju Lovru na pogrebu njegove babice, tam si jo sposodi profesorica na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Hena, od nje gre k njenemu študentu Tinetu, nato k perspektivni študentki igre Ani in tako naprej. Od poglavja do poglavja se vrsti plejada likov, ob že omenjenih še filmski kritik Ariel, starka Veronika in njena pranečakinja Mirna z vso svojo disfunkcionalno družino vred. Avtorica zajema like iz vseh generacij, od otroka do starke; pozornost – drugače kot v prvem romanu, v katerem so bila Matjaževa dekleta le v vlogi objekta – namenja predvsem ženskam, kljub temu pa iz podtona ne pronica kakšna specifična podstat.
Teme, ki v preigravanju medčloveških odnosov priplavajo na površje, so tista večna zagonetka, h kateri se zatekata tako šund kot visoka literatura – ljubezen in prijateljstvo. Ljubezni se dotika z optiko odnosa med Ano in načitanim, malce vase zagledanim Tinetom. Drugi par tvorita njuna profesorica Hena in filmski kritik Ariel, ki navidezno nenaklonjenost zamenjata za svežo ljubezensko romanco. Ljubezenska iskrica se vname tudi med razočarano Mirnino mamo in nekim mladeničem. Drugo veliko temo romana – prijateljstvo – je avtorica ubesedila ob profesorici Heni, ki jo pozabljena knjiga trdno poveže z misteriozno, uglajeno starko Veroniko.
Avtorica Jela Krečič je od prvenca naredila korak naprej v psihološkem mapiranju likov. Če je v prvem romanu ostajala na površni analizi, se v drugem intenzivneje poglablja v posameznika in njegove vezi z drugimi. A četudi je z Mirninim očetom vnesla v roman motiv brezposelnosti, pa ostajamo nekako v varnem zavetju malih težav, ki v življenju doletijo slehernika – ljubezenskih tipanj in prijetnega družen ja po priljubljenih ljubljanskih barih. V vseh bolj ali manj smešnih komedijah človeškega tkiva, ki se zvrstijo pred bralcem, zato roman Knjiga drugih, podobno kot prvi, izzveni kot brezskrbno sladko branje.
Zapuščina iz prvega romana je tudi izbrani slog pisave: avtorici se vsake toliko zapišejo intelektualno podkrepljeni pasusi, ob katerih se bralec sprašuje, ali res prinesejo dodano literarno vrednost. Vsake toliko v ospredje pridre humor; vsake toliko se ji zapiše lucidna misel; pogosto pa smo uspavani od prevelike mase besed, s katerimi želi izreči vse do konca.
Ob iskanju poante za konec kritike mi pride na misel pojem razdrobljenosti. Zdi se, kot da bi avtorica različne življenjske usode – ob katerih je skušala nekaj poantirati in bi morda intenzivneje delovale, če bi si vzela več časa, da bi jih dodelala in premislila – želela prehitro sešiti skupaj. Namesto da bi si denimo zapomnili zgodbo o povezanosti med Heno in Veroniko, ki ima potencial, ta izzveni v poplavi mnogih, ki kot celota v bralčevi zavesti žal zelo hitro zbledijo.
Jela Krečič: Knjiga drugih
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana : Beletrina, 2018
Jela Krečič je v prvencu Ni druge pletla zgodbeno nit po ljubezenskem življenju protagonista Matjaža. Njegove poletne ljubezenske avanture, ki so razdeljene po poglavjih, poimenovanih po trenutnem dekletu, so marsikaterega bralca zaradi predvidljivosti strukture, pa tudi utrjevanja družbenih klišejev na ravni vsebine, razočarale. In kako se je avtorica odrezala drugič?
Tudi v romanu Knjiga drugih je segla po strogi naracijski formi, saj je uporabila zgodbeni pripomoček »macguffin«, ki ga je populariziral znameniti režiser Alfred Hitchock. V grobem je »macguffin« objekt, ki deluje kot zgodbeni motivator, reagent; sam je nepomemben, ima pa ima močan vpliv na like. V Knjigi drugih je »macguffin« knjiga iz naslova, knjiga, ki je nihče zares ne bere, o kateri bralec ničesar ne izve, toda kjerkoli se pojavi, pusti sled tako, da se v življenju njenega trenutnega skrbnika nekaj spremeni, in to večinoma na dobro.
V pripovedni verigi, ki kaj kmalu postane predvidljiva, sledimo torej odisejadi knjige, s katero se premika fokus od enega do drugega skrbnika. Knjigo najprej Klemen po dolgih letih želi vrniti prijatelju Lovru na pogrebu njegove babice, tam si jo sposodi profesorica na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Hena, od nje gre k njenemu študentu Tinetu, nato k perspektivni študentki igre Ani in tako naprej. Od poglavja do poglavja se vrsti plejada likov, ob že omenjenih še filmski kritik Ariel, starka Veronika in njena pranečakinja Mirna z vso svojo disfunkcionalno družino vred. Avtorica zajema like iz vseh generacij, od otroka do starke; pozornost – drugače kot v prvem romanu, v katerem so bila Matjaževa dekleta le v vlogi objekta – namenja predvsem ženskam, kljub temu pa iz podtona ne pronica kakšna specifična podstat.
Teme, ki v preigravanju medčloveških odnosov priplavajo na površje, so tista večna zagonetka, h kateri se zatekata tako šund kot visoka literatura – ljubezen in prijateljstvo. Ljubezni se dotika z optiko odnosa med Ano in načitanim, malce vase zagledanim Tinetom. Drugi par tvorita njuna profesorica Hena in filmski kritik Ariel, ki navidezno nenaklonjenost zamenjata za svežo ljubezensko romanco. Ljubezenska iskrica se vname tudi med razočarano Mirnino mamo in nekim mladeničem. Drugo veliko temo romana – prijateljstvo – je avtorica ubesedila ob profesorici Heni, ki jo pozabljena knjiga trdno poveže z misteriozno, uglajeno starko Veroniko.
Avtorica Jela Krečič je od prvenca naredila korak naprej v psihološkem mapiranju likov. Če je v prvem romanu ostajala na površni analizi, se v drugem intenzivneje poglablja v posameznika in njegove vezi z drugimi. A četudi je z Mirninim očetom vnesla v roman motiv brezposelnosti, pa ostajamo nekako v varnem zavetju malih težav, ki v življenju doletijo slehernika – ljubezenskih tipanj in prijetnega družen ja po priljubljenih ljubljanskih barih. V vseh bolj ali manj smešnih komedijah človeškega tkiva, ki se zvrstijo pred bralcem, zato roman Knjiga drugih, podobno kot prvi, izzveni kot brezskrbno sladko branje.
Zapuščina iz prvega romana je tudi izbrani slog pisave: avtorici se vsake toliko zapišejo intelektualno podkrepljeni pasusi, ob katerih se bralec sprašuje, ali res prinesejo dodano literarno vrednost. Vsake toliko v ospredje pridre humor; vsake toliko se ji zapiše lucidna misel; pogosto pa smo uspavani od prevelike mase besed, s katerimi želi izreči vse do konca.
Ob iskanju poante za konec kritike mi pride na misel pojem razdrobljenosti. Zdi se, kot da bi avtorica različne življenjske usode – ob katerih je skušala nekaj poantirati in bi morda intenzivneje delovale, če bi si vzela več časa, da bi jih dodelala in premislila – želela prehitro sešiti skupaj. Namesto da bi si denimo zapomnili zgodbo o povezanosti med Heno in Veroniko, ki ima potencial, ta izzveni v poplavi mnogih, ki kot celota v bralčevi zavesti žal zelo hitro zbledijo.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtor recenzije: Gregor Podlogar Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Mestno gledališče ljubljansko Nejc Gazvoda: Tih vdih Krstna uprizoritev Premiera 29. november 2018, veliki oder Režiser Nejc Gazvoda Dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Darjan Mihajlović Cerar Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Igrajo Mirjam Korbar, Jure Henigman, Ajda Smrekar, Matej Puc, Tjaša Železnik, Lara Wolf AGRFT Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so sinoči premierno uprizorili novo, po naročilu gledališča napisano igro Nejca Gazvode. Pisatelj, dramatik, gledališki in filmski režiser Nejc Gazvoda je za to gledališče že pred leti napisal Menjavo straže ter kriminalno nadaljevanko Vranja vrata. Krstno uprizoritev novega besedila je režiral sam. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/tih-vdih/
V Slovenskem mladinskem gledališču so v režiji teoretičarke in režiserke Ane Vujanović in filmske režiserke Marte Popivoda včeraj premierno prikazali drugo iz sklopa predstav Narodna sprava, naslovljeno Krajine svobode. Predstavo si je ogledala Saška Rakef. Režija: Ana Vujanović, Marta Popivoda Zasedba : Damjana Černe, Vida Rucli, Katarina Stegnar Pričevanja in intervjuji: Zora Konjajev, Sonja Vujanović, Zdenka Kidrič Dodatna besedila: Damjana Černe, Katarina Stegnar Dramaturgija: Ana Vujanović Video: Marta Popivoda Asistentka režije in dramaturgije: Tery Žeželj Koreografija: Sheena McGrandles Scenografija: Matej Stupica Sodelavka za kostumografijo: Slavica Janošević Filmska fotografija: Lev Predan Kowarski Svetovalec za montažo: René Frölke Lektorica: Mateja Dermelj Strokovna sodelavca: Ana Hofman, Gal Kirn Asistent dramaturgije (študijsko): Jernej Potočan Asistentka kamere: Gaja Naja Rojec Oblikovanje svetlobe: David Cvelbar Oblikovanje zvoka: Silvo Zupančič Video tehnika in mapiranje: Dušan Ojdanič Pevski zbor: Amila Adrović, Teja Bitenc, Urška Cocej, Sabina Črnila, Polona Glavan, Anja Kocman, Mateja Kuntarič, Mojca Peternel, Ana Smerdu, Tanja Urek, Silvia Viviani, Gaja Vudrag, Anamarija Žagar Premiera: 29. 11. 2018, Slovensko mladinsko gledališče Foto: Ivian Kan Mujezinović
Anton Podbevšek teater se ob 120. obletnici rojstva začetnika slovenske zgodovinske avantgarde poklanja pesniku, čigar ime nosi. Po naslovu Podbevškove pesmi Izumitelj na zemlji nosi ime predstava, ki jo je režirala Bara Kolenc, pesnika pa je občinstvo spoznavalo v upodobitvah šestih nastopajočih, med njimi vrhunske slovenske performerke in plesalke Leje Jurišić. Predstavo si je ogledala Petra Tanko
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.
SNG Drama Maribor / Premiera 23.11.2018 Režiser: Igor Pison Dramaturg: Vili Ravnjak Scenografka: Petra Veber Kostumografa: Petra Veber, Igor Pison Oblikovalka svetlobe: Petra Veber Korepetitorka: Dada Kladenik Lektorici: Metka Damjan, Mojca Marič Igrajo: Minca Lorenci, Ksenija Mišič, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Ivica Knez, Viktor Hrvatin Meglič, Matija Stipanič Butalci Frana Milčinskega so skozi desetletja vztrajanja v kolektivni zavesti postali nepogrešljiva oznaka družbeno-političnega dogajanja, nesmislov in najbolj preproste človeške neumnosti. Predstava Drugibutalci, ki so jo sinoči premierno uprizorili v Stari dvorani mariborske Drame, neuklonljivo idejno podstat humoresk zasleduje v današnjem kontekstu in uprizarja sodobni razmah butalskosti. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Damjan Švarc
Marka Požlepa poznamo predvsem kot vizualnega umetnika, v gledališču Glej pa je postavil že drugo odrsko delo. V sestavljanju prostorskega, zvočnega in pripovednega gradiva, se v predstavi Tloris za revolucijo sprašuje o izvorih svoje kulturne identitete, zaznamovane z likom Vinnetouja, ki ga je spoznaval in bil od njega očaran od otroških let do danes. foto: Gledališče Glej
Neveljaven email naslov