Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.
Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Pesnik in pisatelj Jure Jakob iz sodobne slovenske poezije izstopa s prepoznavno lirsko refleksivno in umirjeno govorico, ki se vse od začetkov njegovega pisanja vije in napaja predvsem iz podob narave in meditativnega stanja človeka v njej. To je opaziti tudi v pesniški zbirki Lakota, ki jo je Jakob razdelil na štiri razdelke, vanje pa nas uvaja z deli iz svetovne literarne zakladnice. Že pred vstopom v prve pesmi nas namreč pričaka citat Josipa Murna kot enega večjih pesnikov narave, in ta se vidno zrcali v celotnem začetnem razdelku. Naravnim pojavom, letnim časom in živalim se subtilno priključuje subjekt s svojim ritmom prebujanja in spanja, krogotoka življenja in tudi spominjanja. Pri tem že v prvi, Jutranji pesmi Jakob uporabi motiviko ptice, ki se nato pojavlja čez celoto in simbolno označuje znanilko oziroma glasnico narave v odnosu do človeškega sveta. Preplet obeh se bralcu kaže kot sobivanje, pri čemer je narava že sama v sebi utemeljena, ultimativna in nevprašljiva gonilna sila, v kateri je človek predvsem opazovalec. To je dobro vidno denimo v ciklu pesmi Mračna in Jasna Sončnica, kjer se naravnim stvaritvam pridružuje »človeška različica stvarjenja«, ali pa v naslovni pesmi zbirke Lakota. V tej subjekt kot pripadnik človeškega sveta zre v sivo kosovko ter ob tem naravi priznava njeno premoč: »Godi se mimo moje volje.« Prav ta prizor nas lahko napelje tudi na Jacquesa Derridaja in esej Žival, ki torej sem, saj tudi Jakob v pesmi podobno razmišlja o življenju in živosti ter o meji med človeškim in živalskim in odnosu narave med živim ter neživim.
Lirski subjekt zadnjih pesmi prvega razdelka se iz začetne pogreznjenosti vase v drugem sklopu, ki ga uvaja citat nizozemskega pisatelja Toona Tellegena, odpravi v pomlad, kjer pesmi polni umirjenost človeškega časa v stiku z naravo. Že v začetni pesmi Molitev ob obiranju letine opazimo predvsem vero v naravo in izrekanje hvaležnosti, saj narava lirskemu subjektu, ki se iz človeške podobe preobrazi v ptiča, ponuja vir življenja ter tudi zanj in za njegove bližnje varen pristan nasproti zakonitostim siceršnjega družbenega sveta. Ta se še bolj kaže v zaključnih pesmih, kot sta Čas in Vlak, ki so od začetnih manj močne oziroma uspele, a s svojo urbano metaforiko in človekovim vsakdanom napovedujejo preskok v tretji razdelek.
Pred vhodom vanj nam Jakob pomenljivo postreže s citatom valižanskega pesnika Ronalda Stuarta Thomasa, ki v svoji poeziji pogosto izpostavlja tematiko narave in jo postavlja nasproti mitološkemu »stroju« kot uničevalcu skupnosti. Pesmi tega dela so najbolj urbane, ustrezno temu se tudi podaljšujejo in vključujejo podobe iz vsakdanjega sveta. Polnijo jih tudi socialni komentarji, denimo: »Moj napuh se kuha v istem kotlu / kot pohlep, / zaradi katerega so vse te trgovine / tako natrpane z ljudmi in stvarmi, / da v njih komaj dihaš.« Temu se subtilno priključujejo bivanjska vprašanja opazovalca v človeškem habitatu, njegove ujetosti v spone vsakdana, v ozadju pa se kaže hotenje po vrnitvi v zatočišče narave. Predvsem zadnje pesmi razdelka namreč na plan pogosto prinašajo dvom, negotovost in tudi občutek osamljenosti ali odrinjenosti iz sveta (Čutim svojo samoto, / hladno oddaljenost od vsega, / svojo samoto«). Po drugi strani pa se subjektu v danih časovnih in prostorskih koordinatah prikazuje tudi upanje (»Upam. / Verjamem v novi svet.«)
Jakobova poezija, ki ves čas opravlja most med človeškim in naravnim, je neprimerno močnejša v krajših pesmih, ki jih polni naravna metaforika in kjer je subjekt večinoma odsoten, predstavljen zgolj kot zbiralec notranjih vtisov ali zunanjih opažanj. Nasprotno so daljše, bolj narativne pesmi v osrednjem delu z eksplicitno izraženim subjektom, nekoliko manj izrazite, s ponovitvami in občasnim balastom pa delujejo kot nekakšen šum celote in siceršnje umirjenosti. Zavoljo tega je dobrodošlo, da četrti in zadnji razdelek, sinteza izmenjav ruralnega in urbanega sveta, ob bolj temačnih uvidih mimobežnega življenja prinaša tudi postopno pomiritev in učinkovito zaokroži zbirko. Ni naključje, da prestop v razdelek zaznamuje citat Denise Levertov, ameriške pesnice, za katero je značilna religiozna in politično angažirana poezija in ki zagovarja domišljijo posameznika in družbene spremembe skozi moč kolektiva. V nasprotju z njo se Jakobov lirski subjekt ne predstavlja kot angažiran revolucionar, četudi je denimo v pesmi Osamljeni klici uzreti klic po kolektivnosti (»Tu je dovolj prostora za vse. / že kar nekaj nas je. / Pripravljeni smo.«) Njeno vlogo namreč po avtorju prevzame narava, kar je dobro predstavljeno v pesmi Kapljica, kjer ob učenju življenjskih naukov oblaka na majhnih kapljicah poteka personifikacija človeka z naravo. Podobno se izkazuje tudi pesem Angel Varuh, kjer se stvari, duše ljudi in živalski svet stekajo v enost bivanja. (»Včasih se duša / zateče v življenje drevesa / ali kamna ali rože. / Steče v živo, tekočo vodo, / se prepusti najbolj preprosti obliki, / dokler z novo močjo / ne zahrepeni po bližini svojih.«)
Prav hrepenenje in (samo)soočenje lirskega subjekta v svetu je eden izmed močnih motivov zaključnih pesmi, saj kot ima narava dneve oblakov in dežja, ki jim obvezno sledi svetloba, podobno velja tudi za človeško življenje. Zadnja pesem Zahvala zato že s pomenljivim naslovom prinaša umirjenost in hkrati z vprašanjem »Sem nor, / kadar zjutraj vstanem z občutkom, / da je tako prav?« učinkovito vprašuje, ali ni dovolj v svetu zgolj biti, biti hvaležen za primarna izkustva, za lepoto, za bližnje in verjeti v naravo, ki sama po sebi skriva tudi naš smisel.
Avtor recenzije: Aljaž Koprivnikar
Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.
Ljubljana : LUD Literatura, 2018
Pesnik in pisatelj Jure Jakob iz sodobne slovenske poezije izstopa s prepoznavno lirsko refleksivno in umirjeno govorico, ki se vse od začetkov njegovega pisanja vije in napaja predvsem iz podob narave in meditativnega stanja človeka v njej. To je opaziti tudi v pesniški zbirki Lakota, ki jo je Jakob razdelil na štiri razdelke, vanje pa nas uvaja z deli iz svetovne literarne zakladnice. Že pred vstopom v prve pesmi nas namreč pričaka citat Josipa Murna kot enega večjih pesnikov narave, in ta se vidno zrcali v celotnem začetnem razdelku. Naravnim pojavom, letnim časom in živalim se subtilno priključuje subjekt s svojim ritmom prebujanja in spanja, krogotoka življenja in tudi spominjanja. Pri tem že v prvi, Jutranji pesmi Jakob uporabi motiviko ptice, ki se nato pojavlja čez celoto in simbolno označuje znanilko oziroma glasnico narave v odnosu do človeškega sveta. Preplet obeh se bralcu kaže kot sobivanje, pri čemer je narava že sama v sebi utemeljena, ultimativna in nevprašljiva gonilna sila, v kateri je človek predvsem opazovalec. To je dobro vidno denimo v ciklu pesmi Mračna in Jasna Sončnica, kjer se naravnim stvaritvam pridružuje »človeška različica stvarjenja«, ali pa v naslovni pesmi zbirke Lakota. V tej subjekt kot pripadnik človeškega sveta zre v sivo kosovko ter ob tem naravi priznava njeno premoč: »Godi se mimo moje volje.« Prav ta prizor nas lahko napelje tudi na Jacquesa Derridaja in esej Žival, ki torej sem, saj tudi Jakob v pesmi podobno razmišlja o življenju in živosti ter o meji med človeškim in živalskim in odnosu narave med živim ter neživim.
Lirski subjekt zadnjih pesmi prvega razdelka se iz začetne pogreznjenosti vase v drugem sklopu, ki ga uvaja citat nizozemskega pisatelja Toona Tellegena, odpravi v pomlad, kjer pesmi polni umirjenost človeškega časa v stiku z naravo. Že v začetni pesmi Molitev ob obiranju letine opazimo predvsem vero v naravo in izrekanje hvaležnosti, saj narava lirskemu subjektu, ki se iz človeške podobe preobrazi v ptiča, ponuja vir življenja ter tudi zanj in za njegove bližnje varen pristan nasproti zakonitostim siceršnjega družbenega sveta. Ta se še bolj kaže v zaključnih pesmih, kot sta Čas in Vlak, ki so od začetnih manj močne oziroma uspele, a s svojo urbano metaforiko in človekovim vsakdanom napovedujejo preskok v tretji razdelek.
Pred vhodom vanj nam Jakob pomenljivo postreže s citatom valižanskega pesnika Ronalda Stuarta Thomasa, ki v svoji poeziji pogosto izpostavlja tematiko narave in jo postavlja nasproti mitološkemu »stroju« kot uničevalcu skupnosti. Pesmi tega dela so najbolj urbane, ustrezno temu se tudi podaljšujejo in vključujejo podobe iz vsakdanjega sveta. Polnijo jih tudi socialni komentarji, denimo: »Moj napuh se kuha v istem kotlu / kot pohlep, / zaradi katerega so vse te trgovine / tako natrpane z ljudmi in stvarmi, / da v njih komaj dihaš.« Temu se subtilno priključujejo bivanjska vprašanja opazovalca v človeškem habitatu, njegove ujetosti v spone vsakdana, v ozadju pa se kaže hotenje po vrnitvi v zatočišče narave. Predvsem zadnje pesmi razdelka namreč na plan pogosto prinašajo dvom, negotovost in tudi občutek osamljenosti ali odrinjenosti iz sveta (Čutim svojo samoto, / hladno oddaljenost od vsega, / svojo samoto«). Po drugi strani pa se subjektu v danih časovnih in prostorskih koordinatah prikazuje tudi upanje (»Upam. / Verjamem v novi svet.«)
Jakobova poezija, ki ves čas opravlja most med človeškim in naravnim, je neprimerno močnejša v krajših pesmih, ki jih polni naravna metaforika in kjer je subjekt večinoma odsoten, predstavljen zgolj kot zbiralec notranjih vtisov ali zunanjih opažanj. Nasprotno so daljše, bolj narativne pesmi v osrednjem delu z eksplicitno izraženim subjektom, nekoliko manj izrazite, s ponovitvami in občasnim balastom pa delujejo kot nekakšen šum celote in siceršnje umirjenosti. Zavoljo tega je dobrodošlo, da četrti in zadnji razdelek, sinteza izmenjav ruralnega in urbanega sveta, ob bolj temačnih uvidih mimobežnega življenja prinaša tudi postopno pomiritev in učinkovito zaokroži zbirko. Ni naključje, da prestop v razdelek zaznamuje citat Denise Levertov, ameriške pesnice, za katero je značilna religiozna in politično angažirana poezija in ki zagovarja domišljijo posameznika in družbene spremembe skozi moč kolektiva. V nasprotju z njo se Jakobov lirski subjekt ne predstavlja kot angažiran revolucionar, četudi je denimo v pesmi Osamljeni klici uzreti klic po kolektivnosti (»Tu je dovolj prostora za vse. / že kar nekaj nas je. / Pripravljeni smo.«) Njeno vlogo namreč po avtorju prevzame narava, kar je dobro predstavljeno v pesmi Kapljica, kjer ob učenju življenjskih naukov oblaka na majhnih kapljicah poteka personifikacija človeka z naravo. Podobno se izkazuje tudi pesem Angel Varuh, kjer se stvari, duše ljudi in živalski svet stekajo v enost bivanja. (»Včasih se duša / zateče v življenje drevesa / ali kamna ali rože. / Steče v živo, tekočo vodo, / se prepusti najbolj preprosti obliki, / dokler z novo močjo / ne zahrepeni po bližini svojih.«)
Prav hrepenenje in (samo)soočenje lirskega subjekta v svetu je eden izmed močnih motivov zaključnih pesmi, saj kot ima narava dneve oblakov in dežja, ki jim obvezno sledi svetloba, podobno velja tudi za človeško življenje. Zadnja pesem Zahvala zato že s pomenljivim naslovom prinaša umirjenost in hkrati z vprašanjem »Sem nor, / kadar zjutraj vstanem z občutkom, / da je tako prav?« učinkovito vprašuje, ali ni dovolj v svetu zgolj biti, biti hvaležen za primarna izkustva, za lepoto, za bližnje in verjeti v naravo, ki sama po sebi skriva tudi naš smisel.
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov