Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca
Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
»Roman posvečam vsem družinam sveta, zlasti tistim sestavljenim, ki (prenekatero) nesrečo spremenijo v srečo.« Uvodno posvetilo napoveduje družinski roman, zgodbo o drugačni družini z »instantnim« materinstvom, kot ga avtorica Monika Žagar ironično imenuje.
Pisateljica je potomka rodu, ki ga opisuje v prvem romanu Dva brata – trije svetovi, kroniki o gospodarskem vzponu slovenske podjetniške družine pred prvo svetovno vojno in o njenem propadanju med okupacijo in v povojnih razmerah.
Monika Žagar je državljanka sveta. Po diplomi na ljubljanski univerzi jo je življenjska pot vodila na Norveško študirat skandinavske jezike in književnost, doktorirala pa je na ugledni kalifornijski univerzi Berkeley. Živela je v Minnesoti in predavala na univerzi v Minneapolisu, kjer je pridobila častni naziv »zaslužni profesor.« Pomembno je njeno znanstveno delo, zlasti monografija o etično in politično protislovnem Nobelovem nagrajencu za književnost Knutu Hamsunu.
Svetovljanka z uspešno znanstveno kariero je tudi Pavla, prvoosebna pripovedovalka in literarna junakinja romana Košček čokolade v pasji dlaki. Z možem Markusom, ekologom in energetskim svetovalcem, sta si ustvarila dom v Ottavi. Počitnice preživljata na Karibih, redno pa obiskujeta Pavlino domovino Slovenijo – na Gorenjskem ju čaka očarljivo preraščen vrt, v katerem na videz neurejeno uspevajo najrazličnejše rastline. Ta vrt je simbol njune nastajajoče »sestavljene« družine. Zakonca se namreč odločita, in sicer brez kakšnih bioloških travm, da bosta v Rusiji posvojila otroka brez staršev.
Prvoosebna pripoved o Pavlini težavni poti do posvojitve se začne v Kaliningradu, nekdanji sovjetski utrdbi na Baltiku. Realističnim opisom mračnjaških blokov iz obdobja Sovjetske zveze sledi opis vseh postopkov, ki jih morata prestati bodoča posvojitelja: spopadanje z birokracijo uradov za posvojitve je polno bizarnih pogojev, saj so pretirano zahtevni in malenkostni, kot da bi bil njihov osnovni namen preprečiti starševstvo. Prvo srečanje z deklico Jeleno je hladno, kot da bi se srečali tujki s ceste. Nezaupljivost oblasti do posvojitve se nadaljuje tudi v Ottavi z obiskom socialne delavke, zdravstvenimi pregledi, izpolnjevanju čudnih anket, Pavla pa se mora udeležiti povsem nesmiselne psihološke delavnice o sprejetju neplodnosti.
Živimo v tehnološko razvitem enaindvajsetem stoletju z umetnimi kolki, presajenimi roženicami in zobnimi vsadki, z melonastimi prsmi in zlikanimi obrazi, z bypassi in nazaj prišitimi prsti, a o otrocih razmišljamo kot Henrik VIII. o naslednikih svojega kraljestva .
Vojne, brezdomci, razseljenost, to so problemi! … Otroci brez družin, ki živijo na cesti. Otroci, ki so prisiljeni v dvanajsturni delavnik, v suženjstvo, v prostitucijo.
Po dolgotrajnih bojih za posvojitev pride naporno obdobje otrokovega vraščanja v novo okolje. Jelena ne govori, čeprav ni nema, povsod skriva hrano, saj ni prepričana, da bo lahko tudi naslednji dan še jedla; prva dekličina zaupnost se pokaže, ko mami podari košček čokolade, sprijet z dlako domačega psa. Sledi še dolgotrajno težavno prilagajanje, zdravljenje travm in slabokrvnosti, počasno sprejemanje jezika in stežka spregovorjena beseda v tujem jeziku.
Po več letih, ko Jelena odrašča v živahno zdravo najstnico, se družina odloči še za drugo posvojitev, tokrat v Novosibirsku. Po enakih postopkih končno posvojijo šestletno Katarino, ki je bistra, učljiva in se dokaj hitro vživlja v novo okolje.
Življenje obeh deklet je razgibano, najstniško razigrano in uspešno. Kljub razlikam v letih, izvoru in različnim značajem sestavljena družina deluje srečno, ljubeče. Jelene ne zanimajo prva leta otroštva v Kaliningradu niti se ne obremenjuje z vprašanji o bioloških starših, Katarina pa se vrača v svojo nekdanjo domovino, po maturi odpotuje v Novosibirsk, da bi v delovni komuni pomagala mladim, ki se potem, ko so prerasli dom za otroke, sami ne znajdejo; raziskuje pa tudi sumljive posle s tihotapljenjem otrok. Zanima jo, kdo so bili njeni starši, izve pa le žalostno novico, da je njena mati pred kratkim umrla za posledicami alkoholizma.
Ko sta hčeri že odrasli, se Pavla odloči, da bo napisala zgodbo o sebi in svoji družini: Izziv je prav to: napisati privlačno knjigo o vsakodnevnih, navidezno nepomembnih stvareh. /…/ Moje enkratno divje in dragoceno življenje je nepredvidljivo in lepo, in kolikor lahko nanj sploh vplivam, ga hočem preživeti brez sesuvanja, raje z grajenjem lepega.« To pisateljici povsem uspeva. Njen roman govori o pomembnih življenjskih vprašanjih in uspešnem reševanju problemov v svetu globalizacije in multikulturnosti, pojmov, ki pogosto zvenijo prazno.
Razgibana zgodba o malo drugačni družini, v kateri se spletejo zdravi odnosi med otrokoma in starši, sporoča, da so tudi umetno sestavljene družine povsem navadne, marsikdaj pa tudi mnogo boljše od bioloških. Generacijska nasprotja v času odraščanja pa so enaka kot drugod, medsebojna čustvena navezanost je prikazana stvarno, brez sledu sentimentalnosti.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Kosterca
Bereta Alenka Resman Langus in Ivan Lotrič.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
»Roman posvečam vsem družinam sveta, zlasti tistim sestavljenim, ki (prenekatero) nesrečo spremenijo v srečo.« Uvodno posvetilo napoveduje družinski roman, zgodbo o drugačni družini z »instantnim« materinstvom, kot ga avtorica Monika Žagar ironično imenuje.
Pisateljica je potomka rodu, ki ga opisuje v prvem romanu Dva brata – trije svetovi, kroniki o gospodarskem vzponu slovenske podjetniške družine pred prvo svetovno vojno in o njenem propadanju med okupacijo in v povojnih razmerah.
Monika Žagar je državljanka sveta. Po diplomi na ljubljanski univerzi jo je življenjska pot vodila na Norveško študirat skandinavske jezike in književnost, doktorirala pa je na ugledni kalifornijski univerzi Berkeley. Živela je v Minnesoti in predavala na univerzi v Minneapolisu, kjer je pridobila častni naziv »zaslužni profesor.« Pomembno je njeno znanstveno delo, zlasti monografija o etično in politično protislovnem Nobelovem nagrajencu za književnost Knutu Hamsunu.
Svetovljanka z uspešno znanstveno kariero je tudi Pavla, prvoosebna pripovedovalka in literarna junakinja romana Košček čokolade v pasji dlaki. Z možem Markusom, ekologom in energetskim svetovalcem, sta si ustvarila dom v Ottavi. Počitnice preživljata na Karibih, redno pa obiskujeta Pavlino domovino Slovenijo – na Gorenjskem ju čaka očarljivo preraščen vrt, v katerem na videz neurejeno uspevajo najrazličnejše rastline. Ta vrt je simbol njune nastajajoče »sestavljene« družine. Zakonca se namreč odločita, in sicer brez kakšnih bioloških travm, da bosta v Rusiji posvojila otroka brez staršev.
Prvoosebna pripoved o Pavlini težavni poti do posvojitve se začne v Kaliningradu, nekdanji sovjetski utrdbi na Baltiku. Realističnim opisom mračnjaških blokov iz obdobja Sovjetske zveze sledi opis vseh postopkov, ki jih morata prestati bodoča posvojitelja: spopadanje z birokracijo uradov za posvojitve je polno bizarnih pogojev, saj so pretirano zahtevni in malenkostni, kot da bi bil njihov osnovni namen preprečiti starševstvo. Prvo srečanje z deklico Jeleno je hladno, kot da bi se srečali tujki s ceste. Nezaupljivost oblasti do posvojitve se nadaljuje tudi v Ottavi z obiskom socialne delavke, zdravstvenimi pregledi, izpolnjevanju čudnih anket, Pavla pa se mora udeležiti povsem nesmiselne psihološke delavnice o sprejetju neplodnosti.
Živimo v tehnološko razvitem enaindvajsetem stoletju z umetnimi kolki, presajenimi roženicami in zobnimi vsadki, z melonastimi prsmi in zlikanimi obrazi, z bypassi in nazaj prišitimi prsti, a o otrocih razmišljamo kot Henrik VIII. o naslednikih svojega kraljestva .
Vojne, brezdomci, razseljenost, to so problemi! … Otroci brez družin, ki živijo na cesti. Otroci, ki so prisiljeni v dvanajsturni delavnik, v suženjstvo, v prostitucijo.
Po dolgotrajnih bojih za posvojitev pride naporno obdobje otrokovega vraščanja v novo okolje. Jelena ne govori, čeprav ni nema, povsod skriva hrano, saj ni prepričana, da bo lahko tudi naslednji dan še jedla; prva dekličina zaupnost se pokaže, ko mami podari košček čokolade, sprijet z dlako domačega psa. Sledi še dolgotrajno težavno prilagajanje, zdravljenje travm in slabokrvnosti, počasno sprejemanje jezika in stežka spregovorjena beseda v tujem jeziku.
Po več letih, ko Jelena odrašča v živahno zdravo najstnico, se družina odloči še za drugo posvojitev, tokrat v Novosibirsku. Po enakih postopkih končno posvojijo šestletno Katarino, ki je bistra, učljiva in se dokaj hitro vživlja v novo okolje.
Življenje obeh deklet je razgibano, najstniško razigrano in uspešno. Kljub razlikam v letih, izvoru in različnim značajem sestavljena družina deluje srečno, ljubeče. Jelene ne zanimajo prva leta otroštva v Kaliningradu niti se ne obremenjuje z vprašanji o bioloških starših, Katarina pa se vrača v svojo nekdanjo domovino, po maturi odpotuje v Novosibirsk, da bi v delovni komuni pomagala mladim, ki se potem, ko so prerasli dom za otroke, sami ne znajdejo; raziskuje pa tudi sumljive posle s tihotapljenjem otrok. Zanima jo, kdo so bili njeni starši, izve pa le žalostno novico, da je njena mati pred kratkim umrla za posledicami alkoholizma.
Ko sta hčeri že odrasli, se Pavla odloči, da bo napisala zgodbo o sebi in svoji družini: Izziv je prav to: napisati privlačno knjigo o vsakodnevnih, navidezno nepomembnih stvareh. /…/ Moje enkratno divje in dragoceno življenje je nepredvidljivo in lepo, in kolikor lahko nanj sploh vplivam, ga hočem preživeti brez sesuvanja, raje z grajenjem lepega.« To pisateljici povsem uspeva. Njen roman govori o pomembnih življenjskih vprašanjih in uspešnem reševanju problemov v svetu globalizacije in multikulturnosti, pojmov, ki pogosto zvenijo prazno.
Razgibana zgodba o malo drugačni družini, v kateri se spletejo zdravi odnosi med otrokoma in starši, sporoča, da so tudi umetno sestavljene družine povsem navadne, marsikdaj pa tudi mnogo boljše od bioloških. Generacijska nasprotja v času odraščanja pa so enaka kot drugod, medsebojna čustvena navezanost je prikazana stvarno, brez sledu sentimentalnosti.
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov