Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Ivan Lotrič.
Prevedla Marjeta Drobnič; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Benetke so neusahljiv vir navdiha in čudenja raznovrstnim umetnikom, o njih piše Casanova, ki je bil tam v ječi, na svojem italijanskem potovanju jih je obiskal Goethe, med novejšimi potopisnimi knjigami sta jim namenjena Vodno znamenje ruskega nobelovca, pesnika Josifa Brodskega, beneškemu zakotju in skritim uličicam, spregledanim detajlom in portalom je namenil knjigo Predrag Matvejević. In zdaj še Javier Marías, eden najboljših stilistov s španskega govornega območja, prepoznaven po nostalgičnem občutju, ki preveva njegove romane, in po dolgem, vase uvrtanem stavku.
Marías se Benetk loteva napol od znotraj; v zadnjem poglavju piše, da jih je v osemdesetih letih obiskoval zaradi dveh Daniel, ki sta zdaj razseljeni oziroma poročeni, in dodaja, da je ob različno dolgih obiskih vmes v Benetkah tudi služboval, dva tedna, pa vendar. Kot nekdo, ki je bil prepričan, da je to mesto mera vseh stvari, in je to mnenje delil s sedemdeset tisočimi prebivalci, kolikor jih je ostal od nekdanjih tristo tisočev. Urejene meščane v žabah in z operjenimi klobuki so namreč nadomestili nahrbtnikarji in turisti vseh barv. Benetke, kot jih v tem nadvse kratkem potopisu vidi Marías, so večno mesto, ki ostaja ves čas isto in bo takšno tudi v prihodnje; in tudi arhitektura, z izjemo nekaj zgradb iz časa fašizma, je obsojena le na drobne predelave in prenovo interierjev. Vendar pa se Marías, kljub naslovu, ne ukvarja z njimi, celotne Benetke so zanj interier, citira neko svojo znanko Benečanko, saj so samozadostne, tam ni nič odveč ali zunaj, in ničesar takšnega tudi ne potrebujejo.
Marías se ukvarja s paradoksalnostjo mesta, z njegovo zadržano nobleso, ki izbruhne v pretiravanje ob koncertih, ko zlatnina in dragi kamni slepijo glasbenike, popisuje prepredenost s kanali in s tem povezanimi načini prevoza in mu je gondola ravno prav dvignjena nad gladino, da omogoča žabji pogled na fasade. Popisuje permanentno zaskrbljenost prebivalcev za mesto, ki ga ogrožajo enkrat pogrezanje muljnatih otokov, drugič visoke plime ob vremenskih frontah, tretjič razgradnja kamna zaradi v bližino priseljene industrije, potem kanale napadejo tujerodne agresivne alge. Čeprav gosto beseden pri pisanju proze je Marías pri popisih mesta zadržan, bolj sugestiven kot opisen, rad doda kakšno modrost redkih domačinov, torej beneške aristokracije, s katerimi se je imel priložnost seznaniti, če ne tudi spoprijateljiti. Benečani so zadržani do tujcev in kdor se je poleti prerival po mestnih ulicah, jih popolnoma razume. Marías obiskuje pokopališča, na katerih počivajo slavni tujci, ljubitelji Benetk, dvakrat oplazi tamkajšnje Hemingwayeve pivske eskapade in nasploh nabere dovolj popotnih vtisov, da z njimi napolni nekaj poglavij. Benetke, interier se od Matvejevićevega pisanja o istih prezrtih mostovih in pozabljenih četrtih ločijo predvsem po odsotnosti strasti, s katero je hrvaški erudit popisoval prezrte portale in znamenja preteklosti: Marías vse to opazi, vendar kot da bi bila njegova potopisna metoda manj invazivna, kot da bi poskušal Benetke gledati in popisati z več distance, da jim prevelika bližina in eksoteričnost ne bi odvzele še tisto malo skrivnostnosti, ki so jim jo pustili turisti.
Avtor recenzije: Matej Bogataj
Bere Ivan Lotrič.
Prevedla Marjeta Drobnič; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Benetke so neusahljiv vir navdiha in čudenja raznovrstnim umetnikom, o njih piše Casanova, ki je bil tam v ječi, na svojem italijanskem potovanju jih je obiskal Goethe, med novejšimi potopisnimi knjigami sta jim namenjena Vodno znamenje ruskega nobelovca, pesnika Josifa Brodskega, beneškemu zakotju in skritim uličicam, spregledanim detajlom in portalom je namenil knjigo Predrag Matvejević. In zdaj še Javier Marías, eden najboljših stilistov s španskega govornega območja, prepoznaven po nostalgičnem občutju, ki preveva njegove romane, in po dolgem, vase uvrtanem stavku.
Marías se Benetk loteva napol od znotraj; v zadnjem poglavju piše, da jih je v osemdesetih letih obiskoval zaradi dveh Daniel, ki sta zdaj razseljeni oziroma poročeni, in dodaja, da je ob različno dolgih obiskih vmes v Benetkah tudi služboval, dva tedna, pa vendar. Kot nekdo, ki je bil prepričan, da je to mesto mera vseh stvari, in je to mnenje delil s sedemdeset tisočimi prebivalci, kolikor jih je ostal od nekdanjih tristo tisočev. Urejene meščane v žabah in z operjenimi klobuki so namreč nadomestili nahrbtnikarji in turisti vseh barv. Benetke, kot jih v tem nadvse kratkem potopisu vidi Marías, so večno mesto, ki ostaja ves čas isto in bo takšno tudi v prihodnje; in tudi arhitektura, z izjemo nekaj zgradb iz časa fašizma, je obsojena le na drobne predelave in prenovo interierjev. Vendar pa se Marías, kljub naslovu, ne ukvarja z njimi, celotne Benetke so zanj interier, citira neko svojo znanko Benečanko, saj so samozadostne, tam ni nič odveč ali zunaj, in ničesar takšnega tudi ne potrebujejo.
Marías se ukvarja s paradoksalnostjo mesta, z njegovo zadržano nobleso, ki izbruhne v pretiravanje ob koncertih, ko zlatnina in dragi kamni slepijo glasbenike, popisuje prepredenost s kanali in s tem povezanimi načini prevoza in mu je gondola ravno prav dvignjena nad gladino, da omogoča žabji pogled na fasade. Popisuje permanentno zaskrbljenost prebivalcev za mesto, ki ga ogrožajo enkrat pogrezanje muljnatih otokov, drugič visoke plime ob vremenskih frontah, tretjič razgradnja kamna zaradi v bližino priseljene industrije, potem kanale napadejo tujerodne agresivne alge. Čeprav gosto beseden pri pisanju proze je Marías pri popisih mesta zadržan, bolj sugestiven kot opisen, rad doda kakšno modrost redkih domačinov, torej beneške aristokracije, s katerimi se je imel priložnost seznaniti, če ne tudi spoprijateljiti. Benečani so zadržani do tujcev in kdor se je poleti prerival po mestnih ulicah, jih popolnoma razume. Marías obiskuje pokopališča, na katerih počivajo slavni tujci, ljubitelji Benetk, dvakrat oplazi tamkajšnje Hemingwayeve pivske eskapade in nasploh nabere dovolj popotnih vtisov, da z njimi napolni nekaj poglavij. Benetke, interier se od Matvejevićevega pisanja o istih prezrtih mostovih in pozabljenih četrtih ločijo predvsem po odsotnosti strasti, s katero je hrvaški erudit popisoval prezrte portale in znamenja preteklosti: Marías vse to opazi, vendar kot da bi bila njegova potopisna metoda manj invazivna, kot da bi poskušal Benetke gledati in popisati z več distance, da jim prevelika bližina in eksoteričnost ne bi odvzele še tisto malo skrivnostnosti, ki so jim jo pustili turisti.
Sally Potter: Party, premiera na velikem odru SNG Drama Ljubljana, 26. 1. 2022 Prevajalka: Tina Mahkota Režiser: Ivica Buljan Umetniški sodelavec: Robert Waltl Dramaturginja: Mojca Kranjc Scenograf: Mark Požlep Kostumografinja: Ana Savić Gecan Skladatelj: Mitja Vrhovnik Smrekar Oblikovalec svetlobe in videa son:DA, Toni Soprano Meneglejte Lektor: Arko Asistentka dramaturgije: Manca Sevšek Majeršič Asistentka kostumografinje: Nina Gorišek Igrajo: Nataša Barbara Gračner Marko Mandić Polona Juh Igor Samobot Zvezdana Mlakar Saša Pavlin Stošić Timon Šturbej NAPOVED: Party. Tako je naslov filma scenaristke in režiserke Sally Potter iz leta 2017, po katerem je režiser Ivica Buljan ob sodelovanju Roberta Valtla na veliki oder ljubljanske Drame postavil prvo slovensko uprizoritev tega besedila v prevodu Tine Mahkota in ob dramaturgiji Mojce Krajnc. Drama Party se dotika več tem sodobnih družb, med drugim tudi položaja zdravstva in umetne oploditve v istospolnih zvezah. Premiera je bila sinoči na velikem odru, ogledala si jo je Tadeja Krečič:
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Neveljaven email naslov