Avtor recenzije: Matej Bogataj Bere Ivan Lotrič.

Prevedla Marjeta Drobnič; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018

Benetke so neusahljiv vir navdiha in čudenja raznovrstnim umetnikom, o njih piše Casanova, ki je bil tam v ječi, na svojem italijanskem potovanju jih je obiskal Goethe, med novejšimi potopisnimi knjigami sta jim namenjena Vodno znamenje ruskega nobelovca, pesnika Josifa Brodskega, beneškemu zakotju in skritim uličicam, spregledanim detajlom in portalom je namenil knjigo Predrag Matvejević. In zdaj še Javier Marías, eden najboljših stilistov s španskega govornega območja, prepoznaven po nostalgičnem občutju, ki preveva njegove romane, in po dolgem, vase uvrtanem stavku.

Marías se Benetk loteva napol od znotraj; v zadnjem poglavju piše, da jih je v osemdesetih letih obiskoval zaradi dveh Daniel, ki sta zdaj razseljeni oziroma poročeni, in dodaja, da je ob različno dolgih obiskih vmes v Benetkah tudi služboval, dva tedna, pa vendar. Kot nekdo, ki je bil prepričan, da je to mesto mera vseh stvari, in je to mnenje delil s sedemdeset tisočimi prebivalci, kolikor jih je ostal od nekdanjih tristo tisočev. Urejene meščane v žabah in z operjenimi klobuki so namreč nadomestili nahrbtnikarji in turisti vseh barv. Benetke, kot jih v tem nadvse kratkem potopisu vidi Marías, so večno mesto, ki ostaja ves čas isto in bo takšno tudi v prihodnje; in tudi arhitektura, z izjemo nekaj zgradb iz časa fašizma, je obsojena le na drobne predelave in prenovo interierjev. Vendar pa se Marías, kljub naslovu, ne ukvarja z njimi, celotne Benetke so zanj interier, citira neko svojo znanko Benečanko, saj so samozadostne, tam ni nič odveč ali zunaj, in ničesar takšnega tudi ne potrebujejo.

Marías se ukvarja s paradoksalnostjo mesta, z njegovo zadržano nobleso, ki izbruhne v pretiravanje ob koncertih, ko zlatnina in dragi kamni slepijo glasbenike, popisuje prepredenost s kanali in s tem povezanimi načini prevoza in mu je gondola ravno prav dvignjena nad gladino, da omogoča žabji pogled na fasade. Popisuje permanentno zaskrbljenost prebivalcev za mesto, ki ga ogrožajo enkrat pogrezanje muljnatih otokov, drugič visoke plime ob vremenskih frontah, tretjič razgradnja kamna zaradi v bližino priseljene industrije, potem kanale napadejo tujerodne agresivne alge. Čeprav gosto beseden pri pisanju proze je Marías pri popisih mesta zadržan, bolj sugestiven kot opisen, rad doda kakšno modrost redkih domačinov, torej beneške aristokracije, s katerimi se je imel priložnost seznaniti, če ne tudi spoprijateljiti. Benečani so zadržani do tujcev in kdor se je poleti prerival po mestnih ulicah, jih popolnoma razume. Marías obiskuje pokopališča, na  katerih počivajo slavni tujci, ljubitelji Benetk, dvakrat oplazi tamkajšnje Hemingwayeve pivske eskapade in nasploh nabere dovolj popotnih vtisov, da z njimi napolni nekaj poglavij. Benetke, interier se od Matvejevićevega pisanja o istih prezrtih mostovih in pozabljenih četrtih ločijo predvsem po odsotnosti strasti, s katero je hrvaški erudit popisoval prezrte portale in znamenja preteklosti: Marías vse to opazi, vendar kot da bi bila njegova potopisna metoda manj invazivna, kot da bi poskušal Benetke gledati in popisati z več distance, da jim prevelika bližina in eksoteričnost ne bi odvzele še tisto malo skrivnostnosti, ki so jim jo pustili turisti.