Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: SImona Kopinšek
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Avtorji in avtorice večinoma ustvarjajo v prepoznavnem, ponavljajočem se jeziku. A če se ob novem romanu Stanke Hrastelj Prva dama za hip ustavimo pri njenem prejšnjem romanu Igranje, je treba priznati, da gre za povsem različni romaneskni intimni pripovedi, ki bi ju z zabrisom avtoričinega imena težko pripisali istemu peresu. Izmed vseh njenih del je navidezno drobni roman Prva dama vsebinsko in hkrati zahtevnostno najbolj kompleksen. Psihološko je zelo razdrobljen in takšna je tudi notranjost osrednje protagonistke Batšebe, legendarne žene kralja Davida. Postavljena sta v današnje ruralno okolje in hkrati v časovno prestopnost le navidezno drugačnega sveta kraljevih spletk.
Prva dama, Batšeba, je silno zapleten in hkrati prozoren lik. Najti ga je mogoče na številnih naslovnicah sodobnih revij, o njem poslušamo tako rekoč v vsakdanjem življenju, saj gre za žensko, ki bi za uresničitev želje, ki zahteva najvišje družbene lege, storila tako rekoč vse, na kar številne druge niti pomislijo ne. Ob tem se čudi vsemu, kar se tistim, ki so vajeni dela, zdi samoumevno, čeprav “je njej čez glavo šinila misel, da je za kraljevo bodočo ženo dovolj, da zna zapeljati kralja in si drzne pognati moža v smrt …” Preseneča jo, ko je “že v prvih mesecih skupnega življenja videla čuda, saj je njen kralj znal odmašiti odtok, škrobiti srajce, polagati ploščice, vrata hladilnika, ki se odpirajo na levo, premontirati, da se odpirajo na desno, znal je tudi z golimi rokami ujeti ribo, oskubiti kokoš, štrikati in narediti žajfo iz pepela in svinjske masti, vedel je, na katero luno se sekajo drevesa in kolje prašič, rekel je nekega večera kaj se čudiš, nekaj stvari pač mora znati, če naj pastir postane kralj …”
Prva dama je roman, ki od bralke in bralca ne zahteva pretirane čustvene vpletenosti, verjetno je za to zaslužna avtoričina odmaknjena drža, zasoljena z dovoljšnjo mero ironije in satirične začinjenosti. Hkrati pa Batšebino pomilovanja vredno življenje odslikava prekrito resničnost tistih, ki lahko ljubezen spoznajo le z besedo oziroma se ji približajo s kupninami in ponižujočimi ponudbami:
“Vstala je, se opotekla, vzela iz torbice denarnico, iz denarnice šop stotakov in mu jih pomolila. Gledala sta se kot gladiatorja v areni, na nož, na smrt, kdo bo koga, trajalo je. Potem ji je Mandič pripeljal tak šamar, da jo je zasukalo. Vzel bankovce, zaloputnil z vrati.”
Domiselno je tudi vpletanje sodobne gledališke in javne scene v posodobljeno življenje biblijske Batšebe. Del tega so tudi povsem resnični dogodki, med njimi tragična smrt režiserja Tomaža Pandurja, umrlega med bralno vajo za nastajajočo predstavo.
Sicer pa je Prva dama Stanke Hrastelj tudi vsebinski nastavek za razmislek o izgubljanju v lastnem življenjskem preigravanju. Batšeba ob preganjanju notranje bede (navzven ima namreč skoraj vse) sega k promiskuiteti in anoreksičnemu odrekanju ter k samopoškodbam, a tudi njen vrli kraljevi soprog David nič kaj ne zaostaja v nezvestobi. Potem Batšeba nekega dne končno zanosi in takrat po kraljevi zemlji udari dolgo rastoča božja šiba: “Ko je mali prijokal, zdrizast in šarast in zverižen, je kraljevemu paru suknjič srca počil po šivih. GOSPOD pa je udaril otroka, ki ga je Urijajeva žena rodila Davidu, da je zbolel.”
Kljub kraljevemu odrekanju ob moledovanju deček po tednu dni umre. Morda prav biblijska zapisljivost sorazmerno kratkih odlomkov narekuje romaneskno dinamičnost in avtorsko neomajnost ob pretresljivih življenjskih dogodkih, kakršna je smrt otroka za žalujočo mater. Ljudstvo jo bodri s poimenovanjem nove šole po njej. Pomenljiv pa je odlomek, ko ji skuša pomagati nekdanja sošolka in ki priča o njeni nesposobnosti sprejemanja notranjega zloma: “Batšebo je kasneje še dolgo grizlo, ker je dovolila, da jo vidi v slabi koži.”
Zanimiva je tudi avtoričina spreobrnitev referenčnih del, recimo pesemskih in naslovnih. Ena takšnih je: “Z vsako pesmijo me je več!”, preoblikovana iz naslova pesniške zbirke prehitro umrlega Marka Pavčka “Z vsako pesmijo me je manj”.
In nadaljevanje življenja Prve dame, ki ji kralj po smrti sina, ko se mu žena vse pogosteje pridružuje v postelji, kupi podjetje? “Bolj ko se je Batšebino srce polnilo s poslovnimi uspehi, bolj je bilo votlo.” Ta votlost narekuje tudi kasnejše Batšebino izginotje, nad katerim se celo izvoljeno ljudstvo zgrozi, vse do spletne objave, ki dokazuje vnovičen prihod kraljevega naslednika, ki raste v njeni maternici. Roman zapustimo po Davidovi smrti, ko že vlada Salomon: “Batšebin in Davidov sin, ki sploh ni bil Davidov sin, za katerega ni nikoli izvedel, da je kukavičje jajce …”
Prva dama Stanke Hrastelj je odličen roman, v katerem je mogoče najti tudi poezijo, saj je jezik, kljub omenjeni tretjeosebni avtorski odmaknjenosti, nadvse poetičen in naravnost slasten.
Avtorica recenzije: SImona Kopinšek
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Avtorji in avtorice večinoma ustvarjajo v prepoznavnem, ponavljajočem se jeziku. A če se ob novem romanu Stanke Hrastelj Prva dama za hip ustavimo pri njenem prejšnjem romanu Igranje, je treba priznati, da gre za povsem različni romaneskni intimni pripovedi, ki bi ju z zabrisom avtoričinega imena težko pripisali istemu peresu. Izmed vseh njenih del je navidezno drobni roman Prva dama vsebinsko in hkrati zahtevnostno najbolj kompleksen. Psihološko je zelo razdrobljen in takšna je tudi notranjost osrednje protagonistke Batšebe, legendarne žene kralja Davida. Postavljena sta v današnje ruralno okolje in hkrati v časovno prestopnost le navidezno drugačnega sveta kraljevih spletk.
Prva dama, Batšeba, je silno zapleten in hkrati prozoren lik. Najti ga je mogoče na številnih naslovnicah sodobnih revij, o njem poslušamo tako rekoč v vsakdanjem življenju, saj gre za žensko, ki bi za uresničitev želje, ki zahteva najvišje družbene lege, storila tako rekoč vse, na kar številne druge niti pomislijo ne. Ob tem se čudi vsemu, kar se tistim, ki so vajeni dela, zdi samoumevno, čeprav “je njej čez glavo šinila misel, da je za kraljevo bodočo ženo dovolj, da zna zapeljati kralja in si drzne pognati moža v smrt …” Preseneča jo, ko je “že v prvih mesecih skupnega življenja videla čuda, saj je njen kralj znal odmašiti odtok, škrobiti srajce, polagati ploščice, vrata hladilnika, ki se odpirajo na levo, premontirati, da se odpirajo na desno, znal je tudi z golimi rokami ujeti ribo, oskubiti kokoš, štrikati in narediti žajfo iz pepela in svinjske masti, vedel je, na katero luno se sekajo drevesa in kolje prašič, rekel je nekega večera kaj se čudiš, nekaj stvari pač mora znati, če naj pastir postane kralj …”
Prva dama je roman, ki od bralke in bralca ne zahteva pretirane čustvene vpletenosti, verjetno je za to zaslužna avtoričina odmaknjena drža, zasoljena z dovoljšnjo mero ironije in satirične začinjenosti. Hkrati pa Batšebino pomilovanja vredno življenje odslikava prekrito resničnost tistih, ki lahko ljubezen spoznajo le z besedo oziroma se ji približajo s kupninami in ponižujočimi ponudbami:
“Vstala je, se opotekla, vzela iz torbice denarnico, iz denarnice šop stotakov in mu jih pomolila. Gledala sta se kot gladiatorja v areni, na nož, na smrt, kdo bo koga, trajalo je. Potem ji je Mandič pripeljal tak šamar, da jo je zasukalo. Vzel bankovce, zaloputnil z vrati.”
Domiselno je tudi vpletanje sodobne gledališke in javne scene v posodobljeno življenje biblijske Batšebe. Del tega so tudi povsem resnični dogodki, med njimi tragična smrt režiserja Tomaža Pandurja, umrlega med bralno vajo za nastajajočo predstavo.
Sicer pa je Prva dama Stanke Hrastelj tudi vsebinski nastavek za razmislek o izgubljanju v lastnem življenjskem preigravanju. Batšeba ob preganjanju notranje bede (navzven ima namreč skoraj vse) sega k promiskuiteti in anoreksičnemu odrekanju ter k samopoškodbam, a tudi njen vrli kraljevi soprog David nič kaj ne zaostaja v nezvestobi. Potem Batšeba nekega dne končno zanosi in takrat po kraljevi zemlji udari dolgo rastoča božja šiba: “Ko je mali prijokal, zdrizast in šarast in zverižen, je kraljevemu paru suknjič srca počil po šivih. GOSPOD pa je udaril otroka, ki ga je Urijajeva žena rodila Davidu, da je zbolel.”
Kljub kraljevemu odrekanju ob moledovanju deček po tednu dni umre. Morda prav biblijska zapisljivost sorazmerno kratkih odlomkov narekuje romaneskno dinamičnost in avtorsko neomajnost ob pretresljivih življenjskih dogodkih, kakršna je smrt otroka za žalujočo mater. Ljudstvo jo bodri s poimenovanjem nove šole po njej. Pomenljiv pa je odlomek, ko ji skuša pomagati nekdanja sošolka in ki priča o njeni nesposobnosti sprejemanja notranjega zloma: “Batšebo je kasneje še dolgo grizlo, ker je dovolila, da jo vidi v slabi koži.”
Zanimiva je tudi avtoričina spreobrnitev referenčnih del, recimo pesemskih in naslovnih. Ena takšnih je: “Z vsako pesmijo me je več!”, preoblikovana iz naslova pesniške zbirke prehitro umrlega Marka Pavčka “Z vsako pesmijo me je manj”.
In nadaljevanje življenja Prve dame, ki ji kralj po smrti sina, ko se mu žena vse pogosteje pridružuje v postelji, kupi podjetje? “Bolj ko se je Batšebino srce polnilo s poslovnimi uspehi, bolj je bilo votlo.” Ta votlost narekuje tudi kasnejše Batšebino izginotje, nad katerim se celo izvoljeno ljudstvo zgrozi, vse do spletne objave, ki dokazuje vnovičen prihod kraljevega naslednika, ki raste v njeni maternici. Roman zapustimo po Davidovi smrti, ko že vlada Salomon: “Batšebin in Davidov sin, ki sploh ni bil Davidov sin, za katerega ni nikoli izvedel, da je kukavičje jajce …”
Prva dama Stanke Hrastelj je odličen roman, v katerem je mogoče najti tudi poezijo, saj je jezik, kljub omenjeni tretjeosebni avtorski odmaknjenosti, nadvse poetičen in naravnost slasten.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov