Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Jasna Lasja
Bere Ldijia Hartman.
Prevedel Aleš Berger; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Stalnica zvečine avtobiografsko obarvane proze Patricka Modianoja je neutrudno, do bolečine uvrtavano obsedeno iskanje izginulega časa in še bolj izginulih oseb v njem. Njegovi poskusi poiskati izgubljeno, zaobrniti čas in rešiti nerešljivo so izrecni v domala vsakem njegovem romanu. Izmuzljivost človekove identitete, njegova minljivost, krhkost, begotnost se v avtorjevi pisavi izražajo skozi osebe, ki so pripovedovalcu, iskalcu, od zgodovinskih in osebnih travm razboleni duši oddaljene, hladne, nedostopne že za časa njihove izmikajoče se prisotnosti. Še več, te skrivnostne osebe z večkrat lažno ali vsaj vprašljivo identiteto neredko povsem izginejo. Znenada, ne da bi za seboj pustile kaj več kot drobno časopisno notičko, beležnico, fotografijo … in spomin. In prav ta spomin, nezanesljiv, podvržen subjektivnim manevrom ali celo last koga drugega, s svojo intenziteto premetava osrednje Modianojeve like tako močno, da jih skozi izkušnjo ponovne oživitve zasidra v nekakšni večnosti. V tem se modianojevski spomin, z njim pa njegovo iskanje časa, ki ga ni več, tudi razlikuje od proustovskega.
V izmuzljivost spomina se enako pogosto vpisuje judovska identiteta, neredko umeščena v vojni in povojni Pariz, v čas Modianojevih staršev. V čas, iz katerega izhaja tudi avtorjevo prepričanje o razlogih za svoj lastni obstoj, ki ga je spremljalo skozi vse otroštvo, mu izoblikovalo samosvoj življenjski nazor ter dajalo neusahljiv motiv in nenehno potrebo po pisanju.
V kratkem romanu Pasja pomlad se prvoosebni pripovedovalec v retrospektivi spominjanja na podoben način kot najstnik Patrick sooča z nenadnim izginotjem zanj nekoč pomembne, skrivnostne osebe. Odljudnega fiktivnega fotografa Francisa Jansena je Modiano umestil ob bok (ali natančneje, v polomljeno kad v osrčju porušenega Berlina leta 1945) realni osebi, slavnemu fotografu Robertu Capi, in v realni zgodovinski čas. Za Jansenovim nenadnim in skrivnostnim izginotjem pred skoraj tridesetimi leti, potem ko je bil pripovedovalec njegov arhivar in tajnik, razen treh kovčkov fotografij ni ostalo nič.
Izginotje, ali bolje rečeno pobeg, se kot stalnica Modianojeve proze lomi v nadčasovno in nadspominsko razsežnost. Kot je zapisal v romanu Dora Bruder, kjer je pripovedovalec prav tako na sledi za med vojno izginulo judovsko deklico, katere sled je našel kot notičko v takratni izdaji časopisa, je »pobeg – tako se zdi – klic na pomoč in včasih tudi oblika samomora. Kljub temu pa se med begom vsaj za hip dotakneš večnosti. Zakaj vezi ne potrgaš samo s svetom, ampak tudi s časom«.
Poleg spomina na Jansena ima večplastno in prepoznavno vlogo v romanu tudi skrivnostna Collete z druge strani telefonske žice. Neumorna zalezovalka, ki zavibrira kot odsev oddaljene matere, umetnice, fêmme fatale in o kateri se, podobno kot o večini Modianojevih osrednjih likov, ve le malo. Ve se toliko, kot dopušča, ali bolje, nagnete spomin. Modianojev spomin je namreč kot osrednji motivni element zaradi generacijske oddaljenosti skupek različnih spominov, nekakšen konstrukt, ki se staplja na časovni premici. »Danes je bil svež zrak, v Parku pri observatoriju so se odpirali popki in april leta 1992 se je kot na nekakšni preslikavi mešal s tistim iz leta 1964 in z drugimi aprili v prihodnosti,« beremo na začetku Pasje pomladi. Zato so vsi pretekli in prihodnji aprili zgolj subjektivna domneva, za katero nismo povsem prepričani, da je takšna, kot nam jo kaže protagonist. Je pa najbrž takšna, da za določen čas olajša zadušljivost eksistencialne tesnobe in trpkega spoznanja, da je tudi bližina posamezne osebe zgolj iluzija.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja
Bere Ldijia Hartman.
Prevedel Aleš Berger; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Stalnica zvečine avtobiografsko obarvane proze Patricka Modianoja je neutrudno, do bolečine uvrtavano obsedeno iskanje izginulega časa in še bolj izginulih oseb v njem. Njegovi poskusi poiskati izgubljeno, zaobrniti čas in rešiti nerešljivo so izrecni v domala vsakem njegovem romanu. Izmuzljivost človekove identitete, njegova minljivost, krhkost, begotnost se v avtorjevi pisavi izražajo skozi osebe, ki so pripovedovalcu, iskalcu, od zgodovinskih in osebnih travm razboleni duši oddaljene, hladne, nedostopne že za časa njihove izmikajoče se prisotnosti. Še več, te skrivnostne osebe z večkrat lažno ali vsaj vprašljivo identiteto neredko povsem izginejo. Znenada, ne da bi za seboj pustile kaj več kot drobno časopisno notičko, beležnico, fotografijo … in spomin. In prav ta spomin, nezanesljiv, podvržen subjektivnim manevrom ali celo last koga drugega, s svojo intenziteto premetava osrednje Modianojeve like tako močno, da jih skozi izkušnjo ponovne oživitve zasidra v nekakšni večnosti. V tem se modianojevski spomin, z njim pa njegovo iskanje časa, ki ga ni več, tudi razlikuje od proustovskega.
V izmuzljivost spomina se enako pogosto vpisuje judovska identiteta, neredko umeščena v vojni in povojni Pariz, v čas Modianojevih staršev. V čas, iz katerega izhaja tudi avtorjevo prepričanje o razlogih za svoj lastni obstoj, ki ga je spremljalo skozi vse otroštvo, mu izoblikovalo samosvoj življenjski nazor ter dajalo neusahljiv motiv in nenehno potrebo po pisanju.
V kratkem romanu Pasja pomlad se prvoosebni pripovedovalec v retrospektivi spominjanja na podoben način kot najstnik Patrick sooča z nenadnim izginotjem zanj nekoč pomembne, skrivnostne osebe. Odljudnega fiktivnega fotografa Francisa Jansena je Modiano umestil ob bok (ali natančneje, v polomljeno kad v osrčju porušenega Berlina leta 1945) realni osebi, slavnemu fotografu Robertu Capi, in v realni zgodovinski čas. Za Jansenovim nenadnim in skrivnostnim izginotjem pred skoraj tridesetimi leti, potem ko je bil pripovedovalec njegov arhivar in tajnik, razen treh kovčkov fotografij ni ostalo nič.
Izginotje, ali bolje rečeno pobeg, se kot stalnica Modianojeve proze lomi v nadčasovno in nadspominsko razsežnost. Kot je zapisal v romanu Dora Bruder, kjer je pripovedovalec prav tako na sledi za med vojno izginulo judovsko deklico, katere sled je našel kot notičko v takratni izdaji časopisa, je »pobeg – tako se zdi – klic na pomoč in včasih tudi oblika samomora. Kljub temu pa se med begom vsaj za hip dotakneš večnosti. Zakaj vezi ne potrgaš samo s svetom, ampak tudi s časom«.
Poleg spomina na Jansena ima večplastno in prepoznavno vlogo v romanu tudi skrivnostna Collete z druge strani telefonske žice. Neumorna zalezovalka, ki zavibrira kot odsev oddaljene matere, umetnice, fêmme fatale in o kateri se, podobno kot o večini Modianojevih osrednjih likov, ve le malo. Ve se toliko, kot dopušča, ali bolje, nagnete spomin. Modianojev spomin je namreč kot osrednji motivni element zaradi generacijske oddaljenosti skupek različnih spominov, nekakšen konstrukt, ki se staplja na časovni premici. »Danes je bil svež zrak, v Parku pri observatoriju so se odpirali popki in april leta 1992 se je kot na nekakšni preslikavi mešal s tistim iz leta 1964 in z drugimi aprili v prihodnosti,« beremo na začetku Pasje pomladi. Zato so vsi pretekli in prihodnji aprili zgolj subjektivna domneva, za katero nismo povsem prepričani, da je takšna, kot nam jo kaže protagonist. Je pa najbrž takšna, da za določen čas olajša zadušljivost eksistencialne tesnobe in trpkega spoznanja, da je tudi bližina posamezne osebe zgolj iluzija.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Neveljaven email naslov