Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Patrick Modiano: Pasja pomlad

15.10.2018

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bere Ldijia Hartman.

Prevedel Aleš Berger; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018

Stalnica zvečine avtobiografsko obarvane proze Patricka Modianoja je neutrudno, do bolečine uvrtavano obsedeno iskanje izginulega časa in še bolj izginulih oseb v njem. Njegovi poskusi poiskati izgubljeno, zaobrniti čas in rešiti nerešljivo so izrecni v domala vsakem njegovem romanu. Izmuzljivost človekove identitete, njegova minljivost, krhkost, begotnost se v avtorjevi pisavi izražajo skozi osebe, ki so pripovedovalcu, iskalcu, od zgodovinskih in osebnih travm razboleni duši oddaljene, hladne, nedostopne že za časa njihove izmikajoče se prisotnosti. Še več, te skrivnostne osebe z večkrat lažno ali vsaj vprašljivo identiteto neredko povsem izginejo. Znenada, ne da bi za seboj pustile kaj več kot drobno časopisno notičko, beležnico, fotografijo … in spomin. In prav ta spomin, nezanesljiv, podvržen subjektivnim manevrom ali celo last koga drugega, s svojo intenziteto premetava osrednje Modianojeve like tako močno, da jih skozi izkušnjo ponovne oživitve zasidra v nekakšni večnosti. V tem se modianojevski spomin, z njim pa njegovo iskanje časa, ki ga ni več, tudi razlikuje od proustovskega.

V izmuzljivost spomina se enako pogosto vpisuje judovska identiteta, neredko umeščena v vojni in povojni Pariz, v čas Modianojevih staršev. V čas, iz katerega izhaja tudi avtorjevo prepričanje o razlogih za svoj lastni obstoj, ki ga je spremljalo skozi vse otroštvo, mu izoblikovalo samosvoj življenjski nazor ter dajalo neusahljiv motiv in nenehno potrebo po pisanju.

V kratkem romanu Pasja pomlad se prvoosebni pripovedovalec v retrospektivi spominjanja na podoben način kot najstnik Patrick sooča z nenadnim izginotjem zanj nekoč pomembne, skrivnostne osebe. Odljudnega fiktivnega fotografa Francisa Jansena je Modiano umestil ob bok (ali natančneje, v polomljeno kad v osrčju porušenega Berlina leta 1945) realni osebi, slavnemu fotografu Robertu Capi, in v realni zgodovinski čas. Za Jansenovim nenadnim in skrivnostnim izginotjem pred skoraj tridesetimi leti, potem ko je bil pripovedovalec njegov arhivar in tajnik, razen treh kovčkov fotografij ni ostalo nič.

Izginotje, ali bolje rečeno pobeg, se kot stalnica Modianojeve proze lomi v nadčasovno in nadspominsko razsežnost. Kot je zapisal v romanu Dora Bruder, kjer je pripovedovalec prav tako na sledi za med vojno izginulo judovsko deklico, katere sled je našel kot notičko v takratni izdaji časopisa, je »pobeg – tako se zdi – klic na pomoč in včasih tudi oblika samomora. Kljub temu pa se med begom vsaj za hip dotakneš večnosti. Zakaj vezi ne potrgaš samo s svetom, ampak tudi s časom«.

Poleg spomina na Jansena ima večplastno in prepoznavno vlogo v romanu tudi skrivnostna Collete z druge strani telefonske žice. Neumorna zalezovalka, ki zavibrira kot odsev oddaljene matere, umetnice, fêmme fatale in o kateri se, podobno kot o večini Modianojevih osrednjih likov, ve le malo. Ve se toliko, kot dopušča, ali bolje, nagnete spomin. Modianojev spomin je namreč kot osrednji motivni element zaradi generacijske oddaljenosti skupek različnih spominov, nekakšen konstrukt, ki se staplja na časovni premici. »Danes je bil svež zrak, v Parku pri observatoriju so se odpirali popki in april leta 1992 se je kot na nekakšni preslikavi mešal s tistim iz leta 1964 in z drugimi aprili v prihodnosti,« beremo na začetku Pasje pomladi. Zato so vsi pretekli in prihodnji aprili zgolj subjektivna domneva, za katero nismo povsem prepričani, da je takšna, kot nam jo kaže protagonist. Je pa najbrž takšna, da za določen čas olajša zadušljivost eksistencialne tesnobe in trpkega spoznanja, da je tudi bližina posamezne osebe zgolj iluzija.


Ocene

1936 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Patrick Modiano: Pasja pomlad

15.10.2018

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bere Ldijia Hartman.

Prevedel Aleš Berger; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018

Stalnica zvečine avtobiografsko obarvane proze Patricka Modianoja je neutrudno, do bolečine uvrtavano obsedeno iskanje izginulega časa in še bolj izginulih oseb v njem. Njegovi poskusi poiskati izgubljeno, zaobrniti čas in rešiti nerešljivo so izrecni v domala vsakem njegovem romanu. Izmuzljivost človekove identitete, njegova minljivost, krhkost, begotnost se v avtorjevi pisavi izražajo skozi osebe, ki so pripovedovalcu, iskalcu, od zgodovinskih in osebnih travm razboleni duši oddaljene, hladne, nedostopne že za časa njihove izmikajoče se prisotnosti. Še več, te skrivnostne osebe z večkrat lažno ali vsaj vprašljivo identiteto neredko povsem izginejo. Znenada, ne da bi za seboj pustile kaj več kot drobno časopisno notičko, beležnico, fotografijo … in spomin. In prav ta spomin, nezanesljiv, podvržen subjektivnim manevrom ali celo last koga drugega, s svojo intenziteto premetava osrednje Modianojeve like tako močno, da jih skozi izkušnjo ponovne oživitve zasidra v nekakšni večnosti. V tem se modianojevski spomin, z njim pa njegovo iskanje časa, ki ga ni več, tudi razlikuje od proustovskega.

V izmuzljivost spomina se enako pogosto vpisuje judovska identiteta, neredko umeščena v vojni in povojni Pariz, v čas Modianojevih staršev. V čas, iz katerega izhaja tudi avtorjevo prepričanje o razlogih za svoj lastni obstoj, ki ga je spremljalo skozi vse otroštvo, mu izoblikovalo samosvoj življenjski nazor ter dajalo neusahljiv motiv in nenehno potrebo po pisanju.

V kratkem romanu Pasja pomlad se prvoosebni pripovedovalec v retrospektivi spominjanja na podoben način kot najstnik Patrick sooča z nenadnim izginotjem zanj nekoč pomembne, skrivnostne osebe. Odljudnega fiktivnega fotografa Francisa Jansena je Modiano umestil ob bok (ali natančneje, v polomljeno kad v osrčju porušenega Berlina leta 1945) realni osebi, slavnemu fotografu Robertu Capi, in v realni zgodovinski čas. Za Jansenovim nenadnim in skrivnostnim izginotjem pred skoraj tridesetimi leti, potem ko je bil pripovedovalec njegov arhivar in tajnik, razen treh kovčkov fotografij ni ostalo nič.

Izginotje, ali bolje rečeno pobeg, se kot stalnica Modianojeve proze lomi v nadčasovno in nadspominsko razsežnost. Kot je zapisal v romanu Dora Bruder, kjer je pripovedovalec prav tako na sledi za med vojno izginulo judovsko deklico, katere sled je našel kot notičko v takratni izdaji časopisa, je »pobeg – tako se zdi – klic na pomoč in včasih tudi oblika samomora. Kljub temu pa se med begom vsaj za hip dotakneš večnosti. Zakaj vezi ne potrgaš samo s svetom, ampak tudi s časom«.

Poleg spomina na Jansena ima večplastno in prepoznavno vlogo v romanu tudi skrivnostna Collete z druge strani telefonske žice. Neumorna zalezovalka, ki zavibrira kot odsev oddaljene matere, umetnice, fêmme fatale in o kateri se, podobno kot o večini Modianojevih osrednjih likov, ve le malo. Ve se toliko, kot dopušča, ali bolje, nagnete spomin. Modianojev spomin je namreč kot osrednji motivni element zaradi generacijske oddaljenosti skupek različnih spominov, nekakšen konstrukt, ki se staplja na časovni premici. »Danes je bil svež zrak, v Parku pri observatoriju so se odpirali popki in april leta 1992 se je kot na nekakšni preslikavi mešal s tistim iz leta 1964 in z drugimi aprili v prihodnosti,« beremo na začetku Pasje pomladi. Zato so vsi pretekli in prihodnji aprili zgolj subjektivna domneva, za katero nismo povsem prepričani, da je takšna, kot nam jo kaže protagonist. Je pa najbrž takšna, da za določen čas olajša zadušljivost eksistencialne tesnobe in trpkega spoznanja, da je tudi bližina posamezne osebe zgolj iluzija.


29.06.2020

Ahmed Burić: Ti je smešno, da mi je ime Donald?

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.


29.06.2020

KOŠČKI SVETLOBE

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani


22.06.2020

Marija Klobčar: Poslušaj štimo mojo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko


22.06.2020

Branko Cestnik: Sonce Petovione

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko


22.06.2020

Michael Ondaatje: Luč vojne

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman


22.06.2020

Sylvia Plath: Ljubezenska pesem norega dekleta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Ana Bohte


22.06.2020

Paloma

Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT


22.06.2020

Lara

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


15.06.2020

Snežana Brumec: Eden izmed nas

Avtor recenzije: Andrej Rot Bere Jure Franko.


15.06.2020

Emmanuel Dongala: Puška v roki, pesem v žepu

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere: Ana Bohte


15.06.2020

Veronika Simoniti: Fugato

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič


15.06.2020

Krištof Dovjak: Hemingwayeve ustnice

Avtor recenzije: Peter Semolič Bere Mateja Perpar.


12.06.2020

Seks z neznanci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.06.2020

Gejm

Gejm Režija: Žiga Divjak Koprodukcija: Slovensko mladinsko gledališča in Maska Ljubljana Besedilo je nastalo na podlagi pričevanj, zbranih v bazi podatkov Border Violence Monitoring. Premiera: 10. 6. 2020 V Slovenskem mladinskem gledališču so tik pred koncem sezone premierno uprizorili predstavo Gejm. Gre za pretresljiv dokumentarni izsek iz življenja beguncev, ki jim v večkratnih poskusih uspe ali pa ne uspe – odtod tudi poimenovanje: Gejm / Igra - priti v deželo upanja Evropsko unijo. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Matej Povše


11.06.2020

Delo v tujini

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.06.2020

Čarobne noči

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


11.06.2020

Hči Camorre

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


08.06.2020

Željko Perović: Vzgibanka

Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bere: Mateja Perpar


08.06.2020

Alma Karlin: Moj kitajski ženin

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


08.06.2020

Kozma Ahačič: Kozmologija

Avtorica recenzije: Iza Pevec Bere Jure Franko.


Stran 67 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov