Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Jasna Lasja
Bere Ldijia Hartman.
Prevedel Aleš Berger; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Stalnica zvečine avtobiografsko obarvane proze Patricka Modianoja je neutrudno, do bolečine uvrtavano obsedeno iskanje izginulega časa in še bolj izginulih oseb v njem. Njegovi poskusi poiskati izgubljeno, zaobrniti čas in rešiti nerešljivo so izrecni v domala vsakem njegovem romanu. Izmuzljivost človekove identitete, njegova minljivost, krhkost, begotnost se v avtorjevi pisavi izražajo skozi osebe, ki so pripovedovalcu, iskalcu, od zgodovinskih in osebnih travm razboleni duši oddaljene, hladne, nedostopne že za časa njihove izmikajoče se prisotnosti. Še več, te skrivnostne osebe z večkrat lažno ali vsaj vprašljivo identiteto neredko povsem izginejo. Znenada, ne da bi za seboj pustile kaj več kot drobno časopisno notičko, beležnico, fotografijo … in spomin. In prav ta spomin, nezanesljiv, podvržen subjektivnim manevrom ali celo last koga drugega, s svojo intenziteto premetava osrednje Modianojeve like tako močno, da jih skozi izkušnjo ponovne oživitve zasidra v nekakšni večnosti. V tem se modianojevski spomin, z njim pa njegovo iskanje časa, ki ga ni več, tudi razlikuje od proustovskega.
V izmuzljivost spomina se enako pogosto vpisuje judovska identiteta, neredko umeščena v vojni in povojni Pariz, v čas Modianojevih staršev. V čas, iz katerega izhaja tudi avtorjevo prepričanje o razlogih za svoj lastni obstoj, ki ga je spremljalo skozi vse otroštvo, mu izoblikovalo samosvoj življenjski nazor ter dajalo neusahljiv motiv in nenehno potrebo po pisanju.
V kratkem romanu Pasja pomlad se prvoosebni pripovedovalec v retrospektivi spominjanja na podoben način kot najstnik Patrick sooča z nenadnim izginotjem zanj nekoč pomembne, skrivnostne osebe. Odljudnega fiktivnega fotografa Francisa Jansena je Modiano umestil ob bok (ali natančneje, v polomljeno kad v osrčju porušenega Berlina leta 1945) realni osebi, slavnemu fotografu Robertu Capi, in v realni zgodovinski čas. Za Jansenovim nenadnim in skrivnostnim izginotjem pred skoraj tridesetimi leti, potem ko je bil pripovedovalec njegov arhivar in tajnik, razen treh kovčkov fotografij ni ostalo nič.
Izginotje, ali bolje rečeno pobeg, se kot stalnica Modianojeve proze lomi v nadčasovno in nadspominsko razsežnost. Kot je zapisal v romanu Dora Bruder, kjer je pripovedovalec prav tako na sledi za med vojno izginulo judovsko deklico, katere sled je našel kot notičko v takratni izdaji časopisa, je »pobeg – tako se zdi – klic na pomoč in včasih tudi oblika samomora. Kljub temu pa se med begom vsaj za hip dotakneš večnosti. Zakaj vezi ne potrgaš samo s svetom, ampak tudi s časom«.
Poleg spomina na Jansena ima večplastno in prepoznavno vlogo v romanu tudi skrivnostna Collete z druge strani telefonske žice. Neumorna zalezovalka, ki zavibrira kot odsev oddaljene matere, umetnice, fêmme fatale in o kateri se, podobno kot o večini Modianojevih osrednjih likov, ve le malo. Ve se toliko, kot dopušča, ali bolje, nagnete spomin. Modianojev spomin je namreč kot osrednji motivni element zaradi generacijske oddaljenosti skupek različnih spominov, nekakšen konstrukt, ki se staplja na časovni premici. »Danes je bil svež zrak, v Parku pri observatoriju so se odpirali popki in april leta 1992 se je kot na nekakšni preslikavi mešal s tistim iz leta 1964 in z drugimi aprili v prihodnosti,« beremo na začetku Pasje pomladi. Zato so vsi pretekli in prihodnji aprili zgolj subjektivna domneva, za katero nismo povsem prepričani, da je takšna, kot nam jo kaže protagonist. Je pa najbrž takšna, da za določen čas olajša zadušljivost eksistencialne tesnobe in trpkega spoznanja, da je tudi bližina posamezne osebe zgolj iluzija.
Avtorica recenzije: Jasna Lasja
Bere Ldijia Hartman.
Prevedel Aleš Berger; Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018
Stalnica zvečine avtobiografsko obarvane proze Patricka Modianoja je neutrudno, do bolečine uvrtavano obsedeno iskanje izginulega časa in še bolj izginulih oseb v njem. Njegovi poskusi poiskati izgubljeno, zaobrniti čas in rešiti nerešljivo so izrecni v domala vsakem njegovem romanu. Izmuzljivost človekove identitete, njegova minljivost, krhkost, begotnost se v avtorjevi pisavi izražajo skozi osebe, ki so pripovedovalcu, iskalcu, od zgodovinskih in osebnih travm razboleni duši oddaljene, hladne, nedostopne že za časa njihove izmikajoče se prisotnosti. Še več, te skrivnostne osebe z večkrat lažno ali vsaj vprašljivo identiteto neredko povsem izginejo. Znenada, ne da bi za seboj pustile kaj več kot drobno časopisno notičko, beležnico, fotografijo … in spomin. In prav ta spomin, nezanesljiv, podvržen subjektivnim manevrom ali celo last koga drugega, s svojo intenziteto premetava osrednje Modianojeve like tako močno, da jih skozi izkušnjo ponovne oživitve zasidra v nekakšni večnosti. V tem se modianojevski spomin, z njim pa njegovo iskanje časa, ki ga ni več, tudi razlikuje od proustovskega.
V izmuzljivost spomina se enako pogosto vpisuje judovska identiteta, neredko umeščena v vojni in povojni Pariz, v čas Modianojevih staršev. V čas, iz katerega izhaja tudi avtorjevo prepričanje o razlogih za svoj lastni obstoj, ki ga je spremljalo skozi vse otroštvo, mu izoblikovalo samosvoj življenjski nazor ter dajalo neusahljiv motiv in nenehno potrebo po pisanju.
V kratkem romanu Pasja pomlad se prvoosebni pripovedovalec v retrospektivi spominjanja na podoben način kot najstnik Patrick sooča z nenadnim izginotjem zanj nekoč pomembne, skrivnostne osebe. Odljudnega fiktivnega fotografa Francisa Jansena je Modiano umestil ob bok (ali natančneje, v polomljeno kad v osrčju porušenega Berlina leta 1945) realni osebi, slavnemu fotografu Robertu Capi, in v realni zgodovinski čas. Za Jansenovim nenadnim in skrivnostnim izginotjem pred skoraj tridesetimi leti, potem ko je bil pripovedovalec njegov arhivar in tajnik, razen treh kovčkov fotografij ni ostalo nič.
Izginotje, ali bolje rečeno pobeg, se kot stalnica Modianojeve proze lomi v nadčasovno in nadspominsko razsežnost. Kot je zapisal v romanu Dora Bruder, kjer je pripovedovalec prav tako na sledi za med vojno izginulo judovsko deklico, katere sled je našel kot notičko v takratni izdaji časopisa, je »pobeg – tako se zdi – klic na pomoč in včasih tudi oblika samomora. Kljub temu pa se med begom vsaj za hip dotakneš večnosti. Zakaj vezi ne potrgaš samo s svetom, ampak tudi s časom«.
Poleg spomina na Jansena ima večplastno in prepoznavno vlogo v romanu tudi skrivnostna Collete z druge strani telefonske žice. Neumorna zalezovalka, ki zavibrira kot odsev oddaljene matere, umetnice, fêmme fatale in o kateri se, podobno kot o večini Modianojevih osrednjih likov, ve le malo. Ve se toliko, kot dopušča, ali bolje, nagnete spomin. Modianojev spomin je namreč kot osrednji motivni element zaradi generacijske oddaljenosti skupek različnih spominov, nekakšen konstrukt, ki se staplja na časovni premici. »Danes je bil svež zrak, v Parku pri observatoriju so se odpirali popki in april leta 1992 se je kot na nekakšni preslikavi mešal s tistim iz leta 1964 in z drugimi aprili v prihodnosti,« beremo na začetku Pasje pomladi. Zato so vsi pretekli in prihodnji aprili zgolj subjektivna domneva, za katero nismo povsem prepričani, da je takšna, kot nam jo kaže protagonist. Je pa najbrž takšna, da za določen čas olajša zadušljivost eksistencialne tesnobe in trpkega spoznanja, da je tudi bližina posamezne osebe zgolj iluzija.
Avtorica recenzije: Tatjana Pregl Kobe Bere Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Nina Gostiša Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Martina Potisk Bereta: Alenka Resman Langus in Matjaž Romih.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor so uprizorili predstavo za otroke Zlatolaska in trije medvedi, ki sta jo po motivih ljudske pravljice iz 19.stoletja priredila Saša Eržen in Silvan Omerzu, lektorirala Metka damjan, glasbo je prispevel Vasko Atanasovski, kostumi so delo Mojce Bernjak in Silvan Omerzu, igrajo Barbara Jamšek, Vesna Vončina, Maksimiljan Dajčman in Gregor Prah k.g.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.
Avtorica recenzije Tonja Jelen Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Na komornem odru Drame SNG Maribor so premierno uprizorili predstavo za otroke Mica pri babici nastalo po zgodbi iz serije knjig Pirati iz dežele Merikaka pisatelja Andreja Predina in ilustratorja Marjana Mančka. Po besedah režiserja in avtorja priredbe besedila predstave Mihe Goloba gre za "pustolovsko strašljivko", ki popelje otroke v svet domišljije, hkrati pa jih sooči tudi s povsem resničnimi izziv. Predstavo si je ogledala Aleksandra saška Gruden. Priredba besedila Miha Golob Dramaturginja: Maja Borin Igrajo: Mirjana Šajinović, Nejc Ropret, Blaž Dolenc in Irena Varga Scenograf in oblikovalec luči: Miha Golob Kostumografka: Dajana Ljubičič Skladatelj:Vasko Atanasovski
Susan Sontag: Alice v postelji - prva slovenska uprizorite - premiera v Mali drami, 8. 11. 2019 Napoved: Na odru Male drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani je bila sinoči uprizorjena že četrta premiera v letošnji sezoni. Tokrat smo gledali igro v osmih prizorih z naslovom Alice v postelji Susan Sontag, ameriške angažirane avtorice, ene najvidnejših ustvarjalk iz šestdesetih let. Režija in scenografija: Dorian Šilec Petek. Na premieri je bila Tadeja Krečič. prevajalka: Darja Dominkuš režiser in scenograf: Dorian Šilec Petek dramaturginja: Staša Prah kostumografinja: Tina Bonča avtor glasbe: Mitja Vrhovnik Smrekar lektorica: Tatjana Stanič oblikovalec luči: Andrej Hajdinjak Igrajo: Maša Derganc Sabina Kogovšek, Vojko Zidar, Saša Tabaković Iva Babić Eva Jesenovec, Veronika Drolc Timon Šturbej
Sinoči je bila v Ljubljani v Kinodvoru premiera filma Dober dan za delo scenarista in režiserja Martina Turka, znanega po svojem igranem filmu Nahrani me z besedami iz leta 2012 in igrano-dokumentarnem filmu Doberdob – Roman upornika iz leta 2015. Njegov novi film, ki je postavljen v današnje Sarajevo, ocenjuje Tesa Drev:
Neveljaven email naslov