Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Skozi deset zgodb v zbirki Tine Vrščaj Plašč spremljamo različne protagoniste, ki se znajdejo v nepričakovanih situacijah. Nadzora ne zmorejo prevzeti ali pa jim to uspe le s težavo, družita pa jih občutka negotovosti in razpetosti. Naslov takoj spomni na istoimensko Gogoljevo delo in zdi se, da se bo simbol plašča nekako nadgrajeval, saj se pojavlja na več mestih. Vendar pa gre bolj za povezovalni moment med zgodbami in ne za nekaj pomensko ključnega. Kljub temu pa primerjava z Gogoljem ostane, najprej na ravni mešanja realnega in nadnaravnega, potem pa še po ujetosti v sistem, ki protagoniste oropa vse moči. Birokratska nočna mora je najbolj neposredno prikazana v zgodbi Hiša, glavni junak Jacek si namreč na vso moč prizadeva, da bi spremenil namembnost parcele, vendar pa naleti na vedno nove ovire, dokler dokončno ne znori. Čeprav se še najbolj poveže s plaščem Akakija Akakijeviča, je najšibkejša v zbirki, saj izhaja le iz pohlepa, malodušja in zavisti, medtem ko se liki v drugih zgodbah spopadajo z lastnimi demoni in so nasploh bolj izdelani.
Na veliko bolj presenetljiv način se iste tematike loteva zgodba Natalijina materinska knjižica, v kateri spremljamo nosečnico, ki jo zaradi popadkov sprejmejo na porodni oddelek, potem pa se otrok kar noče in noče roditi, obupani bodoči materi preostane le tavanje po hodnikih in pisanje dnevnika. V njenih zapisih se zrcalita globoka nelagodnost in izgubljenost, hkrati pa jo pesti nezmožnost odhoda in s tem nepreklicna ujetost. Podobna ujetost se kaže tudi v prvi zgodbi, naslovljeni Peterburg, v kateri se ženska odloči, da bo z ljubimcem odpotovala in končno uživala v skupnem času. Vendar pa zamudi letalo in nasploh ji gre vse narobe, zato spet ostane doma. Motivno zgodba zelo spominja na Tri sestre Čehova, ki prav tako nenehno govorijo o odhodu v Moskvo, kjer bo vse tako, kot mora biti. Tudi junakinjo Peterburga tako pokopljeta nezmožnost spremembe in strah pred neznanim.
Konci zgodb se precej razlikujejo, a so večinoma vsaj malo odprti ali nejasni. Škoda, da je ravno prva zgodba, ki je metaforično močna, zaključena preveč neposredno, saj se junakinja začne spraševati, ali je pot na letališče sploh obstajala, namesto da bi nas avtorica pustila v negotovosti. Ji pa to uspe pri večini ostalih zgodb, najbolje v zgodbah Preobrazba in Plašč. Čudne situacije delajo iz junakov nezanesljive pripovedovalce. V Preobrazbi srečamo prodajalca kuhinj, ki skrbi za to, da ostaja salon brezmadežno čist in urejen. Preseneti ga prihod starke, ki ga prosi za hrano, njena prisotnost namreč v njem zbudi občutke, za katere je mislil, da so že zdavnaj zamrli. Ko pa se vmeša še skrivnostna lepotica, se meje zabrišejo in na koncu vse skupaj obvisi v zraku in ne vemo, ali si je obiskovalki izmislil le zaradi samote. Tudi v Plašču gre za podobno dvoumnost, saj junakinja vse noči nemirno prisluškuje dogajanju v spodnjem nadstropju in posluša razgrajanje vsiljivca, ki pa ga očitno sliši samo ona. Vsa zgodba je prežeta s tesnobo in strahom pred smrtjo, v zadnjih vrsticah pa se zaupanje v to, kdo je živ in kdo ne, razblini. Avtorica je najprepričljivejša ravno takrat, ko ostaja v območju metaforičnega, ko se sprehaja po vmesnih prostorih, kjer je mogoče prav vse.
Najmočnejši zgodbi v zbirki Tine Vrščaj Plašč imata skupno potlačeno travmatično izkušnjo, ki pa jo protagonista predelujeta vsak na svoj način. Prva je The Institute of False Science, junakinja pa poskuša ujeti ravnotežje med izjemno uspešno kariero znanstvenice in starševstvom. Čeprav so v ospredju zgodbe znanost, njeni dosežki, nagrade in napredovanje, se osredotoča na to, kaj pomeni biti mama. Njena razpetost med obema vlogama deluje mučno in vanjo se z lahkoto vživimo, sploh ko v njeno pisarno vdrejo neznani moški in začnejo odnašati njene stvari. Njeno zagotovilo, da se njenega dela ne morejo polastiti, pa odmeva kot pikra kritika patriarhata. Kljub temu se je prisiljena soočiti z izgubo:
»Ljudje v oblekah iz preteklosti, ljudje s temnimi stekelci na očeh, ki ji pod nos molijo resnico, so se ji približali in ji po očetovsko položili roke na rame. Položili so jih obzirno, toda njihov dotik jo je spekel. Njeno telo je postalo hrana črnim pijavkam. Grizlo jo je, pikalo in sesalo njeno kri. Zavojevalcem se je izvila šele tedaj, ko se je sesedla na tla. K sebi je stisnila zbegano Marijo, tako majhno in nebogljeno. Prav spričo njene drobne čistosti in naivnega pričakovanja, da ji bo vse skupaj pojasnil z zgodbo z milim koncem, jo je premagal jok.«
Druga zgodba pa je Hansov sindrom, ki nam približa moškega z redko, kar unikatno kožno boleznijo, ki mu onemogoča dotikanje in mu povzroča grozne bolečine. Čeprav se izkaže, da ga je najbolj prizadel grozljiv dogodek iz otroštva, je Hans dober primer tega, kako hitro nas slaba samopodoba lahko izolira od preostalega sveta.
Zbirka Tine Vrščaj Plašč tako po žepih in v podlogi skriva veliko dragocenosti, vendar pa na zunaj deluje pokrpano. Prvih pet zgodb, v katerih so protagonistke, je močno povezanih, druga polovica knjige, ko nastopijo protagonisti, pa je rahlo razlomljena. Preobrazba in Hansov sindrom se zlijeta v celoto, ostale tri, še posebej Hiša, pa iz nje izstopajo, saj ne vzpostavijo enako močnih pomenskih in motivnih nians. Kljub temu je zbirka polna trpkih, presunljivih usod, ki nas opomnijo, kako pomembno je imeti plašč, v katerega se lahko zavijemo v mrzlih zimskih dneh. Pa najsi bo sešit iz česar koli že.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Skozi deset zgodb v zbirki Tine Vrščaj Plašč spremljamo različne protagoniste, ki se znajdejo v nepričakovanih situacijah. Nadzora ne zmorejo prevzeti ali pa jim to uspe le s težavo, družita pa jih občutka negotovosti in razpetosti. Naslov takoj spomni na istoimensko Gogoljevo delo in zdi se, da se bo simbol plašča nekako nadgrajeval, saj se pojavlja na več mestih. Vendar pa gre bolj za povezovalni moment med zgodbami in ne za nekaj pomensko ključnega. Kljub temu pa primerjava z Gogoljem ostane, najprej na ravni mešanja realnega in nadnaravnega, potem pa še po ujetosti v sistem, ki protagoniste oropa vse moči. Birokratska nočna mora je najbolj neposredno prikazana v zgodbi Hiša, glavni junak Jacek si namreč na vso moč prizadeva, da bi spremenil namembnost parcele, vendar pa naleti na vedno nove ovire, dokler dokončno ne znori. Čeprav se še najbolj poveže s plaščem Akakija Akakijeviča, je najšibkejša v zbirki, saj izhaja le iz pohlepa, malodušja in zavisti, medtem ko se liki v drugih zgodbah spopadajo z lastnimi demoni in so nasploh bolj izdelani.
Na veliko bolj presenetljiv način se iste tematike loteva zgodba Natalijina materinska knjižica, v kateri spremljamo nosečnico, ki jo zaradi popadkov sprejmejo na porodni oddelek, potem pa se otrok kar noče in noče roditi, obupani bodoči materi preostane le tavanje po hodnikih in pisanje dnevnika. V njenih zapisih se zrcalita globoka nelagodnost in izgubljenost, hkrati pa jo pesti nezmožnost odhoda in s tem nepreklicna ujetost. Podobna ujetost se kaže tudi v prvi zgodbi, naslovljeni Peterburg, v kateri se ženska odloči, da bo z ljubimcem odpotovala in končno uživala v skupnem času. Vendar pa zamudi letalo in nasploh ji gre vse narobe, zato spet ostane doma. Motivno zgodba zelo spominja na Tri sestre Čehova, ki prav tako nenehno govorijo o odhodu v Moskvo, kjer bo vse tako, kot mora biti. Tudi junakinjo Peterburga tako pokopljeta nezmožnost spremembe in strah pred neznanim.
Konci zgodb se precej razlikujejo, a so večinoma vsaj malo odprti ali nejasni. Škoda, da je ravno prva zgodba, ki je metaforično močna, zaključena preveč neposredno, saj se junakinja začne spraševati, ali je pot na letališče sploh obstajala, namesto da bi nas avtorica pustila v negotovosti. Ji pa to uspe pri večini ostalih zgodb, najbolje v zgodbah Preobrazba in Plašč. Čudne situacije delajo iz junakov nezanesljive pripovedovalce. V Preobrazbi srečamo prodajalca kuhinj, ki skrbi za to, da ostaja salon brezmadežno čist in urejen. Preseneti ga prihod starke, ki ga prosi za hrano, njena prisotnost namreč v njem zbudi občutke, za katere je mislil, da so že zdavnaj zamrli. Ko pa se vmeša še skrivnostna lepotica, se meje zabrišejo in na koncu vse skupaj obvisi v zraku in ne vemo, ali si je obiskovalki izmislil le zaradi samote. Tudi v Plašču gre za podobno dvoumnost, saj junakinja vse noči nemirno prisluškuje dogajanju v spodnjem nadstropju in posluša razgrajanje vsiljivca, ki pa ga očitno sliši samo ona. Vsa zgodba je prežeta s tesnobo in strahom pred smrtjo, v zadnjih vrsticah pa se zaupanje v to, kdo je živ in kdo ne, razblini. Avtorica je najprepričljivejša ravno takrat, ko ostaja v območju metaforičnega, ko se sprehaja po vmesnih prostorih, kjer je mogoče prav vse.
Najmočnejši zgodbi v zbirki Tine Vrščaj Plašč imata skupno potlačeno travmatično izkušnjo, ki pa jo protagonista predelujeta vsak na svoj način. Prva je The Institute of False Science, junakinja pa poskuša ujeti ravnotežje med izjemno uspešno kariero znanstvenice in starševstvom. Čeprav so v ospredju zgodbe znanost, njeni dosežki, nagrade in napredovanje, se osredotoča na to, kaj pomeni biti mama. Njena razpetost med obema vlogama deluje mučno in vanjo se z lahkoto vživimo, sploh ko v njeno pisarno vdrejo neznani moški in začnejo odnašati njene stvari. Njeno zagotovilo, da se njenega dela ne morejo polastiti, pa odmeva kot pikra kritika patriarhata. Kljub temu se je prisiljena soočiti z izgubo:
»Ljudje v oblekah iz preteklosti, ljudje s temnimi stekelci na očeh, ki ji pod nos molijo resnico, so se ji približali in ji po očetovsko položili roke na rame. Položili so jih obzirno, toda njihov dotik jo je spekel. Njeno telo je postalo hrana črnim pijavkam. Grizlo jo je, pikalo in sesalo njeno kri. Zavojevalcem se je izvila šele tedaj, ko se je sesedla na tla. K sebi je stisnila zbegano Marijo, tako majhno in nebogljeno. Prav spričo njene drobne čistosti in naivnega pričakovanja, da ji bo vse skupaj pojasnil z zgodbo z milim koncem, jo je premagal jok.«
Druga zgodba pa je Hansov sindrom, ki nam približa moškega z redko, kar unikatno kožno boleznijo, ki mu onemogoča dotikanje in mu povzroča grozne bolečine. Čeprav se izkaže, da ga je najbolj prizadel grozljiv dogodek iz otroštva, je Hans dober primer tega, kako hitro nas slaba samopodoba lahko izolira od preostalega sveta.
Zbirka Tine Vrščaj Plašč tako po žepih in v podlogi skriva veliko dragocenosti, vendar pa na zunaj deluje pokrpano. Prvih pet zgodb, v katerih so protagonistke, je močno povezanih, druga polovica knjige, ko nastopijo protagonisti, pa je rahlo razlomljena. Preobrazba in Hansov sindrom se zlijeta v celoto, ostale tri, še posebej Hiša, pa iz nje izstopajo, saj ne vzpostavijo enako močnih pomenskih in motivnih nians. Kljub temu je zbirka polna trpkih, presunljivih usod, ki nas opomnijo, kako pomembno je imeti plašč, v katerega se lahko zavijemo v mrzlih zimskih dneh. Pa najsi bo sešit iz česar koli že.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov