Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman.

Prevedel Uroš Kalčič; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018

Kaj vse je mogoče narediti v imenu umetnosti in lepote, v imenu posedovanja umetniškega predmeta, ki v življenje posameznika vstopi v njegovem najranljivejšem trenutku in postane s tem materialni spomin večno izgubljenega? Zgodba o Liščku je pravzaprav dolg zapis o odraščanju Theodorja Deckerja, ki v najneverjetnejših okoliščinah postane imetnik ene poslednjih umetnin nizozemskega slikarja in Rembrandtovega učenca Carla Fabritiusa. Slika, ki prikazuje na zlato verižico privezanega ptiča, naj bi nastala malo, preden je umetnik leta 1654 umrl zaradi eksplozije v smodnišnici v Delftu. Podrobnost, ki se sprva bere le kot zgodovinska zanimivost, postane emblem Theodorjevega življenja: njegova mati umre v eksploziji v newyorškem Metropolitanskem muzeju, ravno med ogledovanjem slovitega Liščka. S konkretno smrtjo pa se zgodi še simbolna: trinajstletnega Theodorja dogodek globoko zaznamuje in sestop v “običajno” življenje zanj pravzaprav ni več mogoč. Zdi se, da Donno Tartt zanima prav teža preživetja ali bolje življenja z neznosnim občutkom krivde, ki Theodorja veže na preteklost z enako neizprosno vztrajnostjo kot zlata verižica, ki liščku preprečuje, da bi vzletel na svobodo. Theodor poznejšo odločitev za poklic antikvarja pripisuje naključnemu pogovoru z ranjencem takrat v galeriji, toda ključni dokaz njegove strasti po ohranjanju preteklosti je pravzaprav roman sam, Theodorjeva izpoved, napisana z namenom, da ohranja čim natančnejši spomin na konstitutivno obdobje njegovega življenja. Ko se je od njega sposoben (metaforično) posloviti, ga zapusti tudi slika liščka.

Donna Tartt piše romane z zavidljivo počasnostjo, vsakih deset let enega. Lišček, ki je v izvirniku izšel leta 2013 in je bil nagrajen s Pulitzerjem, je zaenkrat zadnji. Tako kot v njegovih predhodnikih je v središče zgodbe postavljen otrok, ki mora zaradi tragičnih okoliščin in posledičnega občutka krivde prehitro odrasti, v retrospektivi pa obnavlja prehojeno pot, kot bi želel na pragu nove spremembe izstaviti račune za preteklost. Svet Liščka je pravzaprav dickensovska saga, postavljena na ozadje ameriške družbe po 11. septembru. Pripoved se sprehaja skozi različne družbene sloje, a razlike zapisuje brez predsodkov, skozi pogled otroka, čeprav roman pripoveduje zdaj že odrasel pripovedovalec. Ta zgolj-pogled, osredotočen na pripovedovalca, kljub številnim likom in dogodkom ustvarja občutek zaprtega, skrajno subjektiviziranega sveta. Theodor na neki točki razglablja o pomenu, ki da je subjektivna konstrukcija, posledica vsega, kar posameznik vnaša v umetniško delo. Kar protagonist – ali nemara kar avtorica – pripisuje sliki, se pravzaprav zrcali v romanu, ki se zaključi s Theodorjevim razmislekom o tem, da mu nekaj pomenijo samo skrivnostne, ambivalentne, nerazložljive resnice, ki jih ne more in ne zna razumeti. V tem smislu je Lišček, kljub neverjetni dogodivščini junaka, ki spominja na pustolovščine mladinskih romanov Enid Blyton, simbolno mapiranje prestopa iz otroštva v odraslost; zaključi se z dokončno preobrazbo protagonista.

Lišček je izjemno berljiv roman, a to ne upravičuje povsem njegovega obsega. Obsedenost s podrobnostmi se hitro prevesi v razvlečene prizore, še bolj izstopa v dialogih, kjer napetost popusti zaradi preobloženosti in ponavljanja informacij. Fabritiusov Lišček, ki (pre)dolgo prevzema vlogo “mcguffina”, torej motorja pripovedi brez prave vsebinske funkcije, šele v zaključku razkrije svoj simbolni potencial. Kot številni zapleti v romanu se tudi liščkov simbolizem zdi bolj posledica priročnega literarnega postopka kot v pripovedi utemeljene motivacije. Kljub boleči natančnosti pri popisovanju materialne stvarnosti, likov, dogodkov, prostorov, izjav, reakcij in številnih ostalih bolj ali manj ključnih drobnarij, deluje Lišček nekoliko površinsko, posebno v primerjavi z avtoričinim prvencem, Skrivno zgodovino.

Lišček je velikopotezen epos, ki v želji, da bi z literarnimi mahinacijami vzdržal iluzijo verodostojnosti, žrtvuje nekaj globine. Bralna pustolovščina, ki za seboj ne pusti opaznejših sledi.