Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Lidija Hartman.
Prevedel Uroš Kalčič; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Kaj vse je mogoče narediti v imenu umetnosti in lepote, v imenu posedovanja umetniškega predmeta, ki v življenje posameznika vstopi v njegovem najranljivejšem trenutku in postane s tem materialni spomin večno izgubljenega? Zgodba o Liščku je pravzaprav dolg zapis o odraščanju Theodorja Deckerja, ki v najneverjetnejših okoliščinah postane imetnik ene poslednjih umetnin nizozemskega slikarja in Rembrandtovega učenca Carla Fabritiusa. Slika, ki prikazuje na zlato verižico privezanega ptiča, naj bi nastala malo, preden je umetnik leta 1654 umrl zaradi eksplozije v smodnišnici v Delftu. Podrobnost, ki se sprva bere le kot zgodovinska zanimivost, postane emblem Theodorjevega življenja: njegova mati umre v eksploziji v newyorškem Metropolitanskem muzeju, ravno med ogledovanjem slovitega Liščka. S konkretno smrtjo pa se zgodi še simbolna: trinajstletnega Theodorja dogodek globoko zaznamuje in sestop v “običajno” življenje zanj pravzaprav ni več mogoč. Zdi se, da Donno Tartt zanima prav teža preživetja ali bolje življenja z neznosnim občutkom krivde, ki Theodorja veže na preteklost z enako neizprosno vztrajnostjo kot zlata verižica, ki liščku preprečuje, da bi vzletel na svobodo. Theodor poznejšo odločitev za poklic antikvarja pripisuje naključnemu pogovoru z ranjencem takrat v galeriji, toda ključni dokaz njegove strasti po ohranjanju preteklosti je pravzaprav roman sam, Theodorjeva izpoved, napisana z namenom, da ohranja čim natančnejši spomin na konstitutivno obdobje njegovega življenja. Ko se je od njega sposoben (metaforično) posloviti, ga zapusti tudi slika liščka.
Donna Tartt piše romane z zavidljivo počasnostjo, vsakih deset let enega. Lišček, ki je v izvirniku izšel leta 2013 in je bil nagrajen s Pulitzerjem, je zaenkrat zadnji. Tako kot v njegovih predhodnikih je v središče zgodbe postavljen otrok, ki mora zaradi tragičnih okoliščin in posledičnega občutka krivde prehitro odrasti, v retrospektivi pa obnavlja prehojeno pot, kot bi želel na pragu nove spremembe izstaviti račune za preteklost. Svet Liščka je pravzaprav dickensovska saga, postavljena na ozadje ameriške družbe po 11. septembru. Pripoved se sprehaja skozi različne družbene sloje, a razlike zapisuje brez predsodkov, skozi pogled otroka, čeprav roman pripoveduje zdaj že odrasel pripovedovalec. Ta zgolj-pogled, osredotočen na pripovedovalca, kljub številnim likom in dogodkom ustvarja občutek zaprtega, skrajno subjektiviziranega sveta. Theodor na neki točki razglablja o pomenu, ki da je subjektivna konstrukcija, posledica vsega, kar posameznik vnaša v umetniško delo. Kar protagonist – ali nemara kar avtorica – pripisuje sliki, se pravzaprav zrcali v romanu, ki se zaključi s Theodorjevim razmislekom o tem, da mu nekaj pomenijo samo skrivnostne, ambivalentne, nerazložljive resnice, ki jih ne more in ne zna razumeti. V tem smislu je Lišček, kljub neverjetni dogodivščini junaka, ki spominja na pustolovščine mladinskih romanov Enid Blyton, simbolno mapiranje prestopa iz otroštva v odraslost; zaključi se z dokončno preobrazbo protagonista.
Lišček je izjemno berljiv roman, a to ne upravičuje povsem njegovega obsega. Obsedenost s podrobnostmi se hitro prevesi v razvlečene prizore, še bolj izstopa v dialogih, kjer napetost popusti zaradi preobloženosti in ponavljanja informacij. Fabritiusov Lišček, ki (pre)dolgo prevzema vlogo “mcguffina”, torej motorja pripovedi brez prave vsebinske funkcije, šele v zaključku razkrije svoj simbolni potencial. Kot številni zapleti v romanu se tudi liščkov simbolizem zdi bolj posledica priročnega literarnega postopka kot v pripovedi utemeljene motivacije. Kljub boleči natančnosti pri popisovanju materialne stvarnosti, likov, dogodkov, prostorov, izjav, reakcij in številnih ostalih bolj ali manj ključnih drobnarij, deluje Lišček nekoliko površinsko, posebno v primerjavi z avtoričinim prvencem, Skrivno zgodovino.
Lišček je velikopotezen epos, ki v želji, da bi z literarnimi mahinacijami vzdržal iluzijo verodostojnosti, žrtvuje nekaj globine. Bralna pustolovščina, ki za seboj ne pusti opaznejših sledi.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bere Lidija Hartman.
Prevedel Uroš Kalčič; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Kaj vse je mogoče narediti v imenu umetnosti in lepote, v imenu posedovanja umetniškega predmeta, ki v življenje posameznika vstopi v njegovem najranljivejšem trenutku in postane s tem materialni spomin večno izgubljenega? Zgodba o Liščku je pravzaprav dolg zapis o odraščanju Theodorja Deckerja, ki v najneverjetnejših okoliščinah postane imetnik ene poslednjih umetnin nizozemskega slikarja in Rembrandtovega učenca Carla Fabritiusa. Slika, ki prikazuje na zlato verižico privezanega ptiča, naj bi nastala malo, preden je umetnik leta 1654 umrl zaradi eksplozije v smodnišnici v Delftu. Podrobnost, ki se sprva bere le kot zgodovinska zanimivost, postane emblem Theodorjevega življenja: njegova mati umre v eksploziji v newyorškem Metropolitanskem muzeju, ravno med ogledovanjem slovitega Liščka. S konkretno smrtjo pa se zgodi še simbolna: trinajstletnega Theodorja dogodek globoko zaznamuje in sestop v “običajno” življenje zanj pravzaprav ni več mogoč. Zdi se, da Donno Tartt zanima prav teža preživetja ali bolje življenja z neznosnim občutkom krivde, ki Theodorja veže na preteklost z enako neizprosno vztrajnostjo kot zlata verižica, ki liščku preprečuje, da bi vzletel na svobodo. Theodor poznejšo odločitev za poklic antikvarja pripisuje naključnemu pogovoru z ranjencem takrat v galeriji, toda ključni dokaz njegove strasti po ohranjanju preteklosti je pravzaprav roman sam, Theodorjeva izpoved, napisana z namenom, da ohranja čim natančnejši spomin na konstitutivno obdobje njegovega življenja. Ko se je od njega sposoben (metaforično) posloviti, ga zapusti tudi slika liščka.
Donna Tartt piše romane z zavidljivo počasnostjo, vsakih deset let enega. Lišček, ki je v izvirniku izšel leta 2013 in je bil nagrajen s Pulitzerjem, je zaenkrat zadnji. Tako kot v njegovih predhodnikih je v središče zgodbe postavljen otrok, ki mora zaradi tragičnih okoliščin in posledičnega občutka krivde prehitro odrasti, v retrospektivi pa obnavlja prehojeno pot, kot bi želel na pragu nove spremembe izstaviti račune za preteklost. Svet Liščka je pravzaprav dickensovska saga, postavljena na ozadje ameriške družbe po 11. septembru. Pripoved se sprehaja skozi različne družbene sloje, a razlike zapisuje brez predsodkov, skozi pogled otroka, čeprav roman pripoveduje zdaj že odrasel pripovedovalec. Ta zgolj-pogled, osredotočen na pripovedovalca, kljub številnim likom in dogodkom ustvarja občutek zaprtega, skrajno subjektiviziranega sveta. Theodor na neki točki razglablja o pomenu, ki da je subjektivna konstrukcija, posledica vsega, kar posameznik vnaša v umetniško delo. Kar protagonist – ali nemara kar avtorica – pripisuje sliki, se pravzaprav zrcali v romanu, ki se zaključi s Theodorjevim razmislekom o tem, da mu nekaj pomenijo samo skrivnostne, ambivalentne, nerazložljive resnice, ki jih ne more in ne zna razumeti. V tem smislu je Lišček, kljub neverjetni dogodivščini junaka, ki spominja na pustolovščine mladinskih romanov Enid Blyton, simbolno mapiranje prestopa iz otroštva v odraslost; zaključi se z dokončno preobrazbo protagonista.
Lišček je izjemno berljiv roman, a to ne upravičuje povsem njegovega obsega. Obsedenost s podrobnostmi se hitro prevesi v razvlečene prizore, še bolj izstopa v dialogih, kjer napetost popusti zaradi preobloženosti in ponavljanja informacij. Fabritiusov Lišček, ki (pre)dolgo prevzema vlogo “mcguffina”, torej motorja pripovedi brez prave vsebinske funkcije, šele v zaključku razkrije svoj simbolni potencial. Kot številni zapleti v romanu se tudi liščkov simbolizem zdi bolj posledica priročnega literarnega postopka kot v pripovedi utemeljene motivacije. Kljub boleči natančnosti pri popisovanju materialne stvarnosti, likov, dogodkov, prostorov, izjav, reakcij in številnih ostalih bolj ali manj ključnih drobnarij, deluje Lišček nekoliko površinsko, posebno v primerjavi z avtoričinim prvencem, Skrivno zgodovino.
Lišček je velikopotezen epos, ki v želji, da bi z literarnimi mahinacijami vzdržal iluzijo verodostojnosti, žrtvuje nekaj globine. Bralna pustolovščina, ki za seboj ne pusti opaznejših sledi.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov