Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedla Mojca Kranjc; Ljubljana : Mladinska knjiga
Roman Amosa Oza Juda je novo slastno doživetje za bralce, še posebej za tiste, ki so uživali ob branju romanov Zgodba o ljubezni in temini, Moj Mihael, Črna skrinjica in Panter v kleti. Juda je, ne samo zaradi naslova, ampak predvsem po tematiki, prostoru in političnih okoliščinah, verjetno najbolj »judovski« roman izmed vseh naštetih, čeprav naslovnica knjige z lisičjo glavo na sprehajalni palici, naslikani v belem na črni podlagi, tega ne pripoveduje ali obeta. Ilustracija Finna Cambella Notmana je pač risba motivnega drobca iz pripovedi, sprehajalne palice, ki jo osrednja romaneskna oseba, mladi moški Šmuel Aš, najde v mansardni sobici, kamor pride skrbet za ostarelega invalidnega Geršoma Valda. To se zgodi v Jeruzalemu konec leta 1959, dogajanje se potem raztegne še v leto 1960. Gre torej za čas po izraelski osamosvojitveni vojni leta 1948, Jeruzalem je z betonskim zidom in bodečo žico razdeljen na izraelski in jordanski del. Šmuel Aš namreč na začetku pripovedi naleti na ta zid v brezciljnih blodnjah po mestu, potrt zaradi več nesreč, ki so ga doletele: zapustila ga je zaročenka in je zdaj že pred poroko s strokovnjakom za zbiranje deževnice; Delovna skupina za socialistično prenovo, katere član je bil, je razpadla, povrhu vsega pa je zaradi očetovega slabega finančnega stanja študij obesil na klin. Ali pa je s temo Jezus v očeh Judov prišel v slepo ulico? Vsakega malo. Iz tega nezavidljivega stanja se Šmuel Aš javi na oglas, ki ga objavi snaha Geršoma Valda: v zameno za hrano, stanovanje in plačilo mora delati družbo njenemu tastu in se ukvarjati z njim.
Na tej točki se začenja osrednja tema romana, tesno povezana s temo Šmuelovega magisterija Jezus v očeh Judov, prek katere pride do izraza predvsem lik Juda Iškarijota, Jezusovega učenca, ki je Jezusa izdal v smrt. Pravzaprav, tako ugotavlja študent Šmuel Aš, je bil Juda najprej vohun, infiltriranec velikih duhovnikov v Jezusovo družbo, postal pa je edini pravi vernik, oziroma zaverovanec v Jezusa, ki je hotel svetu pokazati njegovo veličino: pred očmi Jeruzalema je moral biti križan in pred očmi vsega Jeruzalema naj bi Jezus stopil z s križa in živ in zdrav stal pred njim. S tem bi se začelo nebeško kraljestvo, po Judovo. Toda, ker je Jezus v resnici dvomil, se bal in omahoval, je Juda prevzel organizacijo križanja. Kot vemo, je bil iztek Jezusovega križanja in smrti drugačen in Juda se je obesil. »Tako je umrl prvi kristjan. Poslednji kristjan. Edini kristjan,« je zapisal Šmuel Aš v zvezek. In Juda je, v nasprotju s to trditvijo, za zgodovino postal pregovorni izdajalec in krivec za smrt nedolžnega, hkrati pa prototip Juda, zaradi katerega se je rodil antisemitizem.
Usoda Juda Iškariota se v zgodovini ponavlja ves čas, govori Ozovo besedilo, tudi v osebi Šealtiela Abrabanela, tasta Geršomovega sina Miša, ki je aprila oseminštirideset pri sedemintridesetih letih umrl v bitki pri Bab al-Vadu. Čeprav je bil opravičen vojaščine, je šel v vojsko pod vplivom splošne psihoze vseh Judov, ki so mu dopovedovali, da je to sveta vojna. Z izjemo Šealtiela Abrabanela, ki je bil prepričan, da gre v boju z Arabci za norost prvega izraelskega ministrskega predsednika Davida Ben Guriona oziroma za norost dveh narodov in da bi bilo treba orožje položiti in se pogovarjati, preživeti drug z drugim na miroljuben način. In ker on ni le zagovarjal, ampak je aktivno deloval v pogovorih z Arabci, je v splošnem judovskem prepričanju obveljal za izdajalca. Saj. Še dandanes, šestdeset let po dogajalnem času v romanu, je težko najti Izraelca, ki bi razmišljal kot Atalja, Abrabanelova hči v knjigi:
»Državo ste hoteli. Neodvisnost ste hoteli. Zastave in uniforme in valuto in bobne in trobente. Prelili ste reke nedolžne krvi. Žrtvovali ste celotno generacijo. Stotisoče Arabcev ste pregnali iz njihovih hiš. Cele ladje njih, ki so preživeli Hitlerja, ste poslali s priveza naravnost na bojišče. Samo zato, da bo tukaj država Judov. In poglejte, kaj ste dobili.«
Prek kratkega obdobja iz življenja študenta Šmuela Aša, nerodnega »kot želva, ki je nekje izgubila svoj oklep,« se razkriva vozel zmot in nepravilnih percepcij v judovski zgodovini, ki so imele vse usoden vpliv na potek dogodkov. Hkrati pa gre za osebno zgodbo tega istega študenta. Ta odkriva zapletene meandre tako oddaljene in nedavne zgodovine kot svoje lastne duše, lastne preteklosti in zaljubljenosti v Ataljo. Amos Oz zna z neverjetnim občutkom za psihološke poteze osrednjega junaka in ljudi ob njem prikazati ali le nakazati obrise, iz katerih vstaja romaneskni univerzum kot živ in zaključen organizem, ki pa je hkrati napisan zato, da postavlja temeljno vprašanje: »Ali so izdajalci res izdajalci in zato slabi ljudje?«
In čeprav je v romanu Juda mogoče prepoznati problem pisatelja Amosa Oza kot tistega Izraelca, ki ga imajo sonarodnjaki zaradi njegovih političnih prepričanj za izdajalca in je zato roman Juda mogoče imeti za Ozovo apologijo svojih prepričanj, ostaja roman predvsem prvovrstna literatura, ki na vsaki strani ponuja osupljive opise ljudi, krajev in dogodkov. Zaradi njih knjige ne moremo odložiti in si na koncu ne postaviti istega vprašanja: »Ali so izdajalci res izdajalci in zato slabi ljudje?«
Avtorica recenzije: Tadeja Krečič
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Prevedla Mojca Kranjc; Ljubljana : Mladinska knjiga
Roman Amosa Oza Juda je novo slastno doživetje za bralce, še posebej za tiste, ki so uživali ob branju romanov Zgodba o ljubezni in temini, Moj Mihael, Črna skrinjica in Panter v kleti. Juda je, ne samo zaradi naslova, ampak predvsem po tematiki, prostoru in političnih okoliščinah, verjetno najbolj »judovski« roman izmed vseh naštetih, čeprav naslovnica knjige z lisičjo glavo na sprehajalni palici, naslikani v belem na črni podlagi, tega ne pripoveduje ali obeta. Ilustracija Finna Cambella Notmana je pač risba motivnega drobca iz pripovedi, sprehajalne palice, ki jo osrednja romaneskna oseba, mladi moški Šmuel Aš, najde v mansardni sobici, kamor pride skrbet za ostarelega invalidnega Geršoma Valda. To se zgodi v Jeruzalemu konec leta 1959, dogajanje se potem raztegne še v leto 1960. Gre torej za čas po izraelski osamosvojitveni vojni leta 1948, Jeruzalem je z betonskim zidom in bodečo žico razdeljen na izraelski in jordanski del. Šmuel Aš namreč na začetku pripovedi naleti na ta zid v brezciljnih blodnjah po mestu, potrt zaradi več nesreč, ki so ga doletele: zapustila ga je zaročenka in je zdaj že pred poroko s strokovnjakom za zbiranje deževnice; Delovna skupina za socialistično prenovo, katere član je bil, je razpadla, povrhu vsega pa je zaradi očetovega slabega finančnega stanja študij obesil na klin. Ali pa je s temo Jezus v očeh Judov prišel v slepo ulico? Vsakega malo. Iz tega nezavidljivega stanja se Šmuel Aš javi na oglas, ki ga objavi snaha Geršoma Valda: v zameno za hrano, stanovanje in plačilo mora delati družbo njenemu tastu in se ukvarjati z njim.
Na tej točki se začenja osrednja tema romana, tesno povezana s temo Šmuelovega magisterija Jezus v očeh Judov, prek katere pride do izraza predvsem lik Juda Iškarijota, Jezusovega učenca, ki je Jezusa izdal v smrt. Pravzaprav, tako ugotavlja študent Šmuel Aš, je bil Juda najprej vohun, infiltriranec velikih duhovnikov v Jezusovo družbo, postal pa je edini pravi vernik, oziroma zaverovanec v Jezusa, ki je hotel svetu pokazati njegovo veličino: pred očmi Jeruzalema je moral biti križan in pred očmi vsega Jeruzalema naj bi Jezus stopil z s križa in živ in zdrav stal pred njim. S tem bi se začelo nebeško kraljestvo, po Judovo. Toda, ker je Jezus v resnici dvomil, se bal in omahoval, je Juda prevzel organizacijo križanja. Kot vemo, je bil iztek Jezusovega križanja in smrti drugačen in Juda se je obesil. »Tako je umrl prvi kristjan. Poslednji kristjan. Edini kristjan,« je zapisal Šmuel Aš v zvezek. In Juda je, v nasprotju s to trditvijo, za zgodovino postal pregovorni izdajalec in krivec za smrt nedolžnega, hkrati pa prototip Juda, zaradi katerega se je rodil antisemitizem.
Usoda Juda Iškariota se v zgodovini ponavlja ves čas, govori Ozovo besedilo, tudi v osebi Šealtiela Abrabanela, tasta Geršomovega sina Miša, ki je aprila oseminštirideset pri sedemintridesetih letih umrl v bitki pri Bab al-Vadu. Čeprav je bil opravičen vojaščine, je šel v vojsko pod vplivom splošne psihoze vseh Judov, ki so mu dopovedovali, da je to sveta vojna. Z izjemo Šealtiela Abrabanela, ki je bil prepričan, da gre v boju z Arabci za norost prvega izraelskega ministrskega predsednika Davida Ben Guriona oziroma za norost dveh narodov in da bi bilo treba orožje položiti in se pogovarjati, preživeti drug z drugim na miroljuben način. In ker on ni le zagovarjal, ampak je aktivno deloval v pogovorih z Arabci, je v splošnem judovskem prepričanju obveljal za izdajalca. Saj. Še dandanes, šestdeset let po dogajalnem času v romanu, je težko najti Izraelca, ki bi razmišljal kot Atalja, Abrabanelova hči v knjigi:
»Državo ste hoteli. Neodvisnost ste hoteli. Zastave in uniforme in valuto in bobne in trobente. Prelili ste reke nedolžne krvi. Žrtvovali ste celotno generacijo. Stotisoče Arabcev ste pregnali iz njihovih hiš. Cele ladje njih, ki so preživeli Hitlerja, ste poslali s priveza naravnost na bojišče. Samo zato, da bo tukaj država Judov. In poglejte, kaj ste dobili.«
Prek kratkega obdobja iz življenja študenta Šmuela Aša, nerodnega »kot želva, ki je nekje izgubila svoj oklep,« se razkriva vozel zmot in nepravilnih percepcij v judovski zgodovini, ki so imele vse usoden vpliv na potek dogodkov. Hkrati pa gre za osebno zgodbo tega istega študenta. Ta odkriva zapletene meandre tako oddaljene in nedavne zgodovine kot svoje lastne duše, lastne preteklosti in zaljubljenosti v Ataljo. Amos Oz zna z neverjetnim občutkom za psihološke poteze osrednjega junaka in ljudi ob njem prikazati ali le nakazati obrise, iz katerih vstaja romaneskni univerzum kot živ in zaključen organizem, ki pa je hkrati napisan zato, da postavlja temeljno vprašanje: »Ali so izdajalci res izdajalci in zato slabi ljudje?«
In čeprav je v romanu Juda mogoče prepoznati problem pisatelja Amosa Oza kot tistega Izraelca, ki ga imajo sonarodnjaki zaradi njegovih političnih prepričanj za izdajalca in je zato roman Juda mogoče imeti za Ozovo apologijo svojih prepričanj, ostaja roman predvsem prvovrstna literatura, ki na vsaki strani ponuja osupljive opise ljudi, krajev in dogodkov. Zaradi njih knjige ne moremo odložiti in si na koncu ne postaviti istega vprašanja: »Ali so izdajalci res izdajalci in zato slabi ljudje?«
Gaspar Noé je eden pomembnejših sodobnih filmskih avtorjev, a njegov opus ni za vsak okus. Režiser namreč v večini filmov aktivno poskuša vzbuditi v gledalcu občutek nelagodja in ga nato stopnjevati prek vsake razumne meje. V njegovih filmih srečamo zanikrne, zle, nizkotne in ozkosrčne like, ki jih po navadi ne doleti katarzična kazen, ob tem pa premišljena raba vizualnih elementov le še potencira gledalčevo občutje ob prikazu te pokvarjenosti. Lux Aterna ni nobena izjema, a je z 51 minutami med bolj dostopnimi avtorjevimi deli. To pa vseeno pomeni, da bo gledalec iz kinodvorane izstopil pretresen in mežikajoč, saj bo po stroboskopskem finalu potreboval nekaj časa, da se privadi na umirjeno osvetlitev preddverja. Film je premišljeno dodelan, pa čeprav je kakšna tretjina dogajanja na videz popolni kaos. Ta izpiljenost je še posebej presenetljiva, saj je bil film posnet v zgolj petih dneh in to kot oglasni spot za modno znamko Yves Saint Laurent, česar ob ogledu pravzaprav ni mogoče zaznati, razen najbrž po oblačilih in modnih dodatkih na igralcih. A vsebina je vsekakor na prvem mestu. Film se začne s citatom Dostojevskega, pozneje dogajanje prekinejo napisi s citati slovitih filmskih režiserjev. Vsi se osredotočajo na to, da izvedba umetniške vizije in njen učinek presegata počutje in celo dobrobit vključenih v umetniško delo. To je tudi fokus same zgodbe, ki se sicer začne na povsem drugem bregu. Najprej spremljamo igralki Béatrice Dalle in Charlotte Gainsbourg v pripravah na snemanje scene sežiganja čarovnic. Ženski sta prijateljici in izmenjujeta izkušnje ter komentirata pogosto nelagodnost, ki sta jo v svojih karierah začutili na snemanjih, predvsem zaradi neželene pozornosti soigralcev in članov ekipe. Béatrice, ki bo tokrat prevzela režijo, sicer zaključi, da je umetniški izdelek pomembnejši od tega, a obljubi Charlotte, da bo poskrbela za varnost in dobro počutje. Kar sledi je popolno nasprotje tega, s postopnim stopnjevanjem neljubih dogodkov, ki vodijo produkcijo v vse večji kaos, Gainsbourg pa se ob tem spopada še z zasebno krizo, ki je ne zmore rešiti na daljavo. Pri tem je dogajanje posneto z dvema kamerama, predstavljeno na deljenem zaslonu, kar v prvih kadrih poudarja skupnost obeh žensk, nato pa dodatno spodbuja kakofonijo podob in zvokov, dokler na koncu ne dobimo stroboskopije in kričanja ter pristno panično kričečega izraza pogube na čarovnicah. Režiser s tem doseže svoj cilj travmatiziranja gledalca in hkrati nepričakovano poda komentar zgodovinske nepripravljenosti francoske kinematografije, da bi sledila smernicam gibanja Jaz tudi.
Dobrih enajst let je, kar je Thor prvikrat treščil iz marvelovega vesolja na svetovna filmska platna in takoj postal eden od treh najbolj priljubljenih superjunakov iz skupine Maščevalcev, tesno ob Iron Manu in Stotniku Amerika, seveda. Živahen, gobčen, duhovit, premeten, močan, tudi prevzeten, a hkrati pravičen in v vseh pogledih preprosto božanski nordijski bog, je v režiji Kennetha Branagha in fizični podobi Chrisa Hemswortha osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, in svojega položaja v številnih filmih, ki so sledili prvencu, kljub različnim režijskim taktirkam nikoli ni izgubil. Thor je tako že več kot desetletje na samem vrhu superjunaške priljubljenosti in bo tam najbrž ostal še nekaj časa – čeprav je najnovejši spektakel, ki je prav te dni prišel v naše kinematografe, kljub preverjeni ustvarjalni ekipi precejšnje razočaranje. Če so kritiki in gledalci pri prejšnjem celovečernem filmu, posvečenem bogu groma Thor: Ragnarok iz leta 2017 hvalili izjemen humor, živopisnost in predvsem občutek spontanosti, ki jih je v akcijski film vnesel novozelandski režiser, igralec in komik Taika Waititi, je prav to tisto, česar tokratno nadaljevanje ne premore. Namesto duhovite in nenarejene spontanosti, je zgodba filma Thor: Ljubezen in grom ves čas nekako v krču, dogajanje ne steče, dovtipi pa le redko izvabijo nekaj pridušenega smeha gledalcev v dvorani. Tudi tako imenovane kemije, energije, ki je pred dobrim desetletjem kar bliskala med Hemsworthom in Natalie Portman, je ostalo le še za par šibkih strel in le res dobra upodobitev Christiana Balea, kot tokratnega negativca Gorra, klavca bogov, ponuja nekaj gledalskih užitkov. Še številni stranski liki, ki jim je režiser – s svojim vred – očitno naklonil veliko, pravzaprav kar preveč pozornosti, zbujajo občutek prisilnega duhovičenja in nepotrebne izumetničenosti. O navihani živahnosti, s katero so v Ragnaroku razbijali tako akcijske kot čustvene prizore ter tako preprečili zdrs v dolgočasje ali patetičnost, tokrat ni ne duha ne sluha in film, ki sicer traja le slabi dve uri, se žal zdi veliko daljši. Thor je s filmom Ljubezen in grom postal prvi Maščevalec, ki ima štiri samostojne celovečerne filme, a zdi se, da bi bilo boljše, če v bodoče ostane tesneje v družbi s svojimi superujnaškimi prijatelji, saj njegov grom v solističnih akcijah očitno izgublja svojo moč.
Kaj nam izjava, da je Elvis Presley osrednja popkulturna ikona 20. stoletja, danes sploh pove? Oziroma, nam lahko pove kaj novega? Avstralski režiser Baz Luhrmann, ki je s svojim razkošno dinamičnim vizualnim pristopom prinesel novo življenje v zaprašen žanr mjuzikla, se je s skoraj triurnim biografskim filmom, naslovljenim preprosto Elvis, lotil zahtevne naloge. Elvis Aaron Presley namreč ni bil samo preprost fant z revnega juga ZDA, ki mu je uspelo v glasbenem svetu, postal je tudi največji zvezdnik v smislu svoje lastne, tržno zelo natančno in zelo uspešno dirigirane blagovne znamke ter »influencer« par excellence, za kar je skrbel njegov vampirski impresarij oziroma zlovešč menedžer »Polkovnik« Tom Parker, jungovska Elvisova senca. Biografski film uokvirja Parkerjeva retrospektivna pripoved, in njun zapleten, vseživljenjski odnos je tudi jedro filma, ki je sestavljen iz različnih dvojnosti oziroma sopostavitev nasprotij. Po eni strani ohranja precej spoštljiv odnos do Elvisa in njegovih bližnjih, po drugi nas skozi žanr glasbenega filma in prijetnih rokenrol nastopov sooča s številnimi patologijami, od skrajnega nelagodja, ki ga zbuja že sam lik Toma Parkerja v sijajnem utelešenju Toma Hanksa, do vrste nerazrešenih odnosov znotraj Elvisove osnovne družine. Verjetno najboljši pa je film v tem, da zariše skozi oseben prikaz vzponov in padcev širšo sliko kulturnega in družbenega miljeja Amerike v drugi polovici 20. stoletja ter njenih številnih nevralgičnih točk, od problema rasne segregacije do prikaza kapitala kot neusmiljenega gonila glasbenega razvoja ter industrije zabavljaštva. Režiser Baz Luhrmann vzame zelo resno imperativ, da je treba pripovedovati vizualno in si da duška z uporabo vseh mogočih slikovnih in montažnih trikov, tako da se gledalčeva retina ne spočije niti v pripovedno upočasnjenih pasusih filma. Vse skupaj je pravzaprav nabuhel eksces, kakršno je bilo tudi Elvisovo pozno obdobje nastopanja v Las Vegasu, pri čemer za ustrezno igralsko prezenco vendarle poskrbi Austin Butler v naslovni vlogi. Film ni pretirano subtilen v podajanju informacij ali pravzaprav v čemerkoli, je pa zanimiv kot prikaz zgodovine rokenrola in njegovih dvojnih korenin v cerkvenem gospelu revnih temnopoltih z ameriškega juga ter v bolj posvetnih melodijah ritma & bluesa, kar je preko country glasbe sčasoma prišlo v glavni popkulturni tok, ki je spodbudil tudi socialno revolucijo. V te prizore je Luhrmann spretno uvedel potujitveni učinek, saj na ulice glasbenega vrveža Memphisa v zgodnjih 50. letih vdira sodoben, družbenokritičen hiphop. Skratka, izredno ambiciozen film, ki pa mu ob vsej bombastičnosti uspe najti neko notranje ravnovesje. Morda tudi na račun tega, da je v celoti zaznati grško tragedijo: značaji vseh vpletenih jih vodijo v propad, in protagonist, ki je milijonom prinašal občutek ali pa vsaj iluzijo sreče, sam te nikakor ni našel …
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Neveljaven email naslov