Avtorica recenzije: Tadeja Krečič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.

Prevedla Mojca Kranjc; Ljubljana : Mladinska knjiga

Roman Amosa Oza Juda je novo slastno doživetje za bralce, še posebej za tiste, ki so uživali ob branju romanov Zgodba o ljubezni in temini, Moj Mihael, Črna skrinjica in Panter v kleti. Juda je, ne samo zaradi naslova, ampak predvsem po tematiki, prostoru in političnih okoliščinah, verjetno najbolj »judovski« roman izmed vseh naštetih, čeprav naslovnica knjige z lisičjo glavo na sprehajalni palici, naslikani v belem na črni podlagi, tega ne pripoveduje ali obeta. Ilustracija Finna Cambella Notmana je pač risba motivnega drobca iz pripovedi, sprehajalne palice, ki jo osrednja romaneskna oseba, mladi moški Šmuel Aš, najde v mansardni sobici, kamor pride skrbet za ostarelega invalidnega Geršoma Valda. To se zgodi v Jeruzalemu konec leta 1959, dogajanje se potem raztegne še v leto 1960. Gre torej za čas po izraelski osamosvojitveni vojni leta 1948, Jeruzalem je z betonskim zidom in bodečo žico razdeljen na izraelski in jordanski del. Šmuel Aš namreč na začetku pripovedi naleti na ta zid v brezciljnih blodnjah po mestu, potrt zaradi več nesreč, ki so ga doletele: zapustila ga je zaročenka in je zdaj že pred poroko s strokovnjakom za zbiranje deževnice; Delovna skupina za socialistično prenovo, katere član je bil, je razpadla, povrhu vsega pa je zaradi očetovega slabega finančnega stanja študij obesil na klin. Ali pa je s temo Jezus v očeh Judov prišel v slepo ulico? Vsakega malo. Iz tega nezavidljivega stanja se Šmuel Aš javi na oglas, ki ga objavi snaha Geršoma Valda: v zameno za hrano, stanovanje in plačilo mora delati družbo njenemu tastu in se ukvarjati z njim.

Na tej točki se začenja osrednja tema romana, tesno povezana s temo Šmuelovega magisterija Jezus v očeh Judov, prek katere pride do izraza predvsem lik Juda Iškarijota, Jezusovega učenca, ki je Jezusa izdal v smrt. Pravzaprav, tako ugotavlja študent Šmuel Aš, je bil Juda najprej vohun, infiltriranec velikih duhovnikov v Jezusovo družbo, postal pa je edini pravi vernik, oziroma zaverovanec v Jezusa, ki je hotel svetu pokazati njegovo veličino: pred očmi Jeruzalema je moral biti križan in pred očmi vsega Jeruzalema naj bi Jezus stopil z s križa in živ in zdrav stal pred njim. S tem bi se začelo nebeško kraljestvo, po Judovo. Toda, ker je Jezus v resnici dvomil, se bal in omahoval, je Juda prevzel organizacijo križanja. Kot vemo, je bil iztek Jezusovega križanja in smrti drugačen in Juda se je obesil. »Tako je umrl prvi kristjan. Poslednji kristjan. Edini kristjan,« je zapisal Šmuel Aš v zvezek. In Juda je, v nasprotju s to trditvijo, za zgodovino postal pregovorni izdajalec in krivec za smrt nedolžnega, hkrati pa prototip Juda, zaradi katerega se je rodil antisemitizem.

Usoda Juda Iškariota se v zgodovini ponavlja ves čas, govori Ozovo besedilo, tudi v osebi Šealtiela Abrabanela, tasta Geršomovega sina Miša, ki  je aprila oseminštirideset pri sedemintridesetih letih umrl v bitki pri Bab al-Vadu. Čeprav je bil opravičen vojaščine, je šel v vojsko pod vplivom splošne psihoze vseh Judov, ki so mu dopovedovali, da je to sveta vojna. Z izjemo Šealtiela Abrabanela, ki je bil prepričan, da gre v boju z Arabci za norost prvega izraelskega ministrskega predsednika Davida Ben Guriona oziroma za norost dveh narodov in da bi bilo treba orožje položiti in se pogovarjati, preživeti drug z drugim na miroljuben način. In ker on ni le zagovarjal, ampak je aktivno deloval v pogovorih z Arabci, je v splošnem judovskem prepričanju obveljal za izdajalca. Saj. Še dandanes, šestdeset let po dogajalnem času v romanu, je težko najti Izraelca, ki bi razmišljal kot Atalja, Abrabanelova hči v knjigi:

»Državo ste hoteli. Neodvisnost ste hoteli. Zastave in uniforme in valuto in bobne in trobente. Prelili ste reke nedolžne krvi. Žrtvovali ste celotno generacijo. Stotisoče Arabcev ste pregnali iz njihovih hiš. Cele ladje njih, ki so preživeli Hitlerja, ste poslali s priveza naravnost na bojišče. Samo zato, da bo tukaj država Judov. In poglejte, kaj ste dobili.«

Prek kratkega obdobja iz življenja študenta Šmuela Aša, nerodnega »kot želva, ki je nekje izgubila svoj oklep,« se razkriva vozel zmot in nepravilnih percepcij v judovski zgodovini, ki so imele vse usoden vpliv na potek dogodkov. Hkrati pa gre za osebno zgodbo tega istega študenta. Ta odkriva zapletene meandre tako oddaljene in nedavne zgodovine kot svoje lastne duše, lastne preteklosti in zaljubljenosti v Ataljo. Amos Oz zna z neverjetnim občutkom za psihološke poteze osrednjega junaka in ljudi ob njem prikazati ali le nakazati obrise, iz katerih vstaja romaneskni univerzum kot živ in zaključen organizem, ki pa je hkrati napisan zato, da postavlja temeljno vprašanje: »Ali so izdajalci res izdajalci in zato slabi ljudje?«

In čeprav je v romanu Juda mogoče prepoznati problem pisatelja Amosa Oza kot tistega Izraelca, ki ga imajo sonarodnjaki zaradi njegovih političnih prepričanj za izdajalca in je zato roman Juda mogoče imeti za Ozovo apologijo svojih prepričanj, ostaja roman predvsem prvovrstna literatura, ki na vsaki strani ponuja osupljive opise ljudi, krajev in dogodkov. Zaradi njih knjige ne moremo odložiti in si na koncu ne postaviti istega vprašanja: »Ali so izdajalci res izdajalci in zato slabi ljudje?«