Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Naslov knjige Zakartana ura je Vlado Kreslin pojasnil že na začetku zbirke: ded je s soške fronte prinesel srebrno žepno uro, a jo je pozneje v lastni gostilni zakartal. Njegov sin, Kreslinov oče, jo je čez pol stoletja odkupil od vaškega urarja. Bleščeča ura še vedno točno kaže čas.
Svoj pristop do pesnjenja Beltinčan Vlado Kreslin nazorno pojasnjuje v prvih vrsticah pesmi z naslovom Ena pesem: »Eno pesem / rad bi napisal pesem / enostavno / prijazno / ki bi bila brez skrbi / ki bi ljudi veselila / ki bi še meni dajala moč.« Pet lastnosti naj torej vsebuje pesem: enostavnost, prijaznost, brezskrbnost, veselje in moč. Pri podrobnejši razgradnji Kreslinovih pesmi bi bilo te sestavine v njegovih pesmih vsekakor mogoče določiti in izpostaviti, saj so obrnjene k ljudem in ne posegajo po metafizičnih ali transcendentnih resnicah, ki bi jih pesnik z zapleteno metaforiko ovite posredoval zahtevnejšemu bralstvu. Njihovo vodilo je namreč spevnost. Na to opozarja tudi Jani Virk, pisec spremne besede z naslovom Ura, ki teče naprej, ko piše: »Kreslin pesmi jemlje iz sveta, ki mu pripadamo, iz našega tukaj in zdaj, ki se po tihem ožilju spomina povezuje s preteklostjo in nepovratno drsi v neko melanholično razprto prihodnost, v kateri nas čakajo, kdo ve, ali odgovori na vsa vprašanja ali dokončen molk.«
Pesmi v zbirki Zakartana ura so nekako presekane oziroma je njihovo tiktakanje prekinjeno z zapisi v obliki pripovednih vrivkov, ki pojasnjujejo same pesmi, ali pa v njihovo občutje prinašajo neko širše ozadje in sočasne pojave, ki so bili vzrok njihovega nastanka. Tako omenja Aleša Debeljaka, ki je napisal navdihujočo oceno drugega ljubljanskega nastopa Beltinške bande, pa skupno ribarjenje s Tonetom Partljičem, ki je botrovalo pesmi, nastali nekje med Kornati, ali politične dogodke, ki jih pesnik zazna na način naslednjega navedka: »Ko je prvi zapel, je bil zadnji še na toplem v partiji. Zdaj kikirika proti njej.« Na nasprotni knjižni strani je pač pesem z naslovom Petelini.
Druga vrsta vrivkov pa so posnetki lističev in listov, na katere je pesnik zapisoval trenutne vtise ali nastavke za pesmi. Iz njih je razvidno, da pesem lahko nastane kjerkoli: na računu iz trgovine, ob pisalnem stroju, v pesnikovi beležki. In seveda tudi pesnikovo postopno oblikovanje njene dokončne oblike.
Tematika v Kreslinovih pesmih sega od sprotne angažiranosti, ki jo povzročajo širši družbeni pojavi, kot je na primer akcija Očistimo Slovenijo. Posvečena ji je pesem Okna na stežaj, ki vsebuje tudi pomenljive vrstice: »Zbrišimo prah po koteh / spomina in v očeh / kaj pa, če pod odvrženo lupino / skril se nam je smeh?«. Pesmi se vsaj dotikajo tudi povsem običajnih stvari, kot je avtomat za kavo, ali pa sežejo po ovekovečenem občutju, ki je seveda ljubezen oziroma bližina drugih.
Pesmi v zbirki Zakartana ura so večinoma opremljene z datumi in kraji nastanka. Pesnik torej pesni povsod in venomer, to pa kaže tudi lastnost predmeta, ki mu je zbirka posvečena, ure torej. Besedna zveza zakartana ura ima namreč še sopomen: to je čas, ki naj bi bil vržen stran. No, čas, ki se ga porabi za prebiranje teh pesmi, zagotovo ni izgubljen.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Naslov knjige Zakartana ura je Vlado Kreslin pojasnil že na začetku zbirke: ded je s soške fronte prinesel srebrno žepno uro, a jo je pozneje v lastni gostilni zakartal. Njegov sin, Kreslinov oče, jo je čez pol stoletja odkupil od vaškega urarja. Bleščeča ura še vedno točno kaže čas.
Svoj pristop do pesnjenja Beltinčan Vlado Kreslin nazorno pojasnjuje v prvih vrsticah pesmi z naslovom Ena pesem: »Eno pesem / rad bi napisal pesem / enostavno / prijazno / ki bi bila brez skrbi / ki bi ljudi veselila / ki bi še meni dajala moč.« Pet lastnosti naj torej vsebuje pesem: enostavnost, prijaznost, brezskrbnost, veselje in moč. Pri podrobnejši razgradnji Kreslinovih pesmi bi bilo te sestavine v njegovih pesmih vsekakor mogoče določiti in izpostaviti, saj so obrnjene k ljudem in ne posegajo po metafizičnih ali transcendentnih resnicah, ki bi jih pesnik z zapleteno metaforiko ovite posredoval zahtevnejšemu bralstvu. Njihovo vodilo je namreč spevnost. Na to opozarja tudi Jani Virk, pisec spremne besede z naslovom Ura, ki teče naprej, ko piše: »Kreslin pesmi jemlje iz sveta, ki mu pripadamo, iz našega tukaj in zdaj, ki se po tihem ožilju spomina povezuje s preteklostjo in nepovratno drsi v neko melanholično razprto prihodnost, v kateri nas čakajo, kdo ve, ali odgovori na vsa vprašanja ali dokončen molk.«
Pesmi v zbirki Zakartana ura so nekako presekane oziroma je njihovo tiktakanje prekinjeno z zapisi v obliki pripovednih vrivkov, ki pojasnjujejo same pesmi, ali pa v njihovo občutje prinašajo neko širše ozadje in sočasne pojave, ki so bili vzrok njihovega nastanka. Tako omenja Aleša Debeljaka, ki je napisal navdihujočo oceno drugega ljubljanskega nastopa Beltinške bande, pa skupno ribarjenje s Tonetom Partljičem, ki je botrovalo pesmi, nastali nekje med Kornati, ali politične dogodke, ki jih pesnik zazna na način naslednjega navedka: »Ko je prvi zapel, je bil zadnji še na toplem v partiji. Zdaj kikirika proti njej.« Na nasprotni knjižni strani je pač pesem z naslovom Petelini.
Druga vrsta vrivkov pa so posnetki lističev in listov, na katere je pesnik zapisoval trenutne vtise ali nastavke za pesmi. Iz njih je razvidno, da pesem lahko nastane kjerkoli: na računu iz trgovine, ob pisalnem stroju, v pesnikovi beležki. In seveda tudi pesnikovo postopno oblikovanje njene dokončne oblike.
Tematika v Kreslinovih pesmih sega od sprotne angažiranosti, ki jo povzročajo širši družbeni pojavi, kot je na primer akcija Očistimo Slovenijo. Posvečena ji je pesem Okna na stežaj, ki vsebuje tudi pomenljive vrstice: »Zbrišimo prah po koteh / spomina in v očeh / kaj pa, če pod odvrženo lupino / skril se nam je smeh?«. Pesmi se vsaj dotikajo tudi povsem običajnih stvari, kot je avtomat za kavo, ali pa sežejo po ovekovečenem občutju, ki je seveda ljubezen oziroma bližina drugih.
Pesmi v zbirki Zakartana ura so večinoma opremljene z datumi in kraji nastanka. Pesnik torej pesni povsod in venomer, to pa kaže tudi lastnost predmeta, ki mu je zbirka posvečena, ure torej. Besedna zveza zakartana ura ima namreč še sopomen: to je čas, ki naj bi bil vržen stran. No, čas, ki se ga porabi za prebiranje teh pesmi, zagotovo ni izgubljen.
SOPRISOTNOST IN IGRA BREZ BESED – MED BESEDAMI Prešernovo gledališče Kranj je slavilo prvo premiero po odprtju gledališč. Monologi s kavča, ki jih je za izbranega igralca ali igralko napisalo osem dramatikov, so zaživeli v polni in povezani odrski obliki. foto: Nada Žgank
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Aleksander Golja in Barbara Zupan.
Vrata gledališč so zaenkrat le odškrnjena. V Mali drami je bila zato simbolno uprizorjena premiera Škorpijon francoske dramatičarke in pisateljice Véronique Olmi v prevodu Primoža Viteza za tri gledalke. Med njimi je bila tudi Tadeja Krečič, ki ocenjuje predstavoi. Ta se ukvarja s ksenofobijo, sovražnim govorom, kar so vse pojavi tudi naše sedanje družbe, pravi režiserka Nina Šorak. Véronique Olmi ŠKORPIJON Naslov izvirnika: La Jouissance du scorpion PRVA SLOVENSKA UPRIZORITEV Režiserka NINA ŠORAK Prevajalec PRIMOŽ VITEZ Dramaturg ROK ANDRES Scenograf BRANKO HOJNIK Kostumografinja TINA PAVLOVIĆ Avtor glasbe LAREN POLIČ ZDRAVIČ Avtorica videa VESNA KREBS Oblikovalka svetlobe MOJCA SARJAŠ Lektorica KLASJA KOVAČIČ Igrajo SAŠA PAVČEK BOJAN EMERŠIČ IVA BABIĆ SAŠA TABAKOVIĆ
Na odru Nove pošte je zaživela solo predstava Vita Weisa Slaba družba. Z vprašanji notranje motivacije in žrtvovanja se je avtor in izvajalec ukvarjal na način raziskovanja bistva gledališča, kot prostora srečanja igralca in gledalcev. Predstava je nastala v soprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča, zavoda Maska in društva Moment, ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Ivian Kan Mujenzinović, www.mladinsko.com
Neveljaven email naslov