Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Naslov knjige Zakartana ura je Vlado Kreslin pojasnil že na začetku zbirke: ded je s soške fronte prinesel srebrno žepno uro, a jo je pozneje v lastni gostilni zakartal. Njegov sin, Kreslinov oče, jo je čez pol stoletja odkupil od vaškega urarja. Bleščeča ura še vedno točno kaže čas.
Svoj pristop do pesnjenja Beltinčan Vlado Kreslin nazorno pojasnjuje v prvih vrsticah pesmi z naslovom Ena pesem: »Eno pesem / rad bi napisal pesem / enostavno / prijazno / ki bi bila brez skrbi / ki bi ljudi veselila / ki bi še meni dajala moč.« Pet lastnosti naj torej vsebuje pesem: enostavnost, prijaznost, brezskrbnost, veselje in moč. Pri podrobnejši razgradnji Kreslinovih pesmi bi bilo te sestavine v njegovih pesmih vsekakor mogoče določiti in izpostaviti, saj so obrnjene k ljudem in ne posegajo po metafizičnih ali transcendentnih resnicah, ki bi jih pesnik z zapleteno metaforiko ovite posredoval zahtevnejšemu bralstvu. Njihovo vodilo je namreč spevnost. Na to opozarja tudi Jani Virk, pisec spremne besede z naslovom Ura, ki teče naprej, ko piše: »Kreslin pesmi jemlje iz sveta, ki mu pripadamo, iz našega tukaj in zdaj, ki se po tihem ožilju spomina povezuje s preteklostjo in nepovratno drsi v neko melanholično razprto prihodnost, v kateri nas čakajo, kdo ve, ali odgovori na vsa vprašanja ali dokončen molk.«
Pesmi v zbirki Zakartana ura so nekako presekane oziroma je njihovo tiktakanje prekinjeno z zapisi v obliki pripovednih vrivkov, ki pojasnjujejo same pesmi, ali pa v njihovo občutje prinašajo neko širše ozadje in sočasne pojave, ki so bili vzrok njihovega nastanka. Tako omenja Aleša Debeljaka, ki je napisal navdihujočo oceno drugega ljubljanskega nastopa Beltinške bande, pa skupno ribarjenje s Tonetom Partljičem, ki je botrovalo pesmi, nastali nekje med Kornati, ali politične dogodke, ki jih pesnik zazna na način naslednjega navedka: »Ko je prvi zapel, je bil zadnji še na toplem v partiji. Zdaj kikirika proti njej.« Na nasprotni knjižni strani je pač pesem z naslovom Petelini.
Druga vrsta vrivkov pa so posnetki lističev in listov, na katere je pesnik zapisoval trenutne vtise ali nastavke za pesmi. Iz njih je razvidno, da pesem lahko nastane kjerkoli: na računu iz trgovine, ob pisalnem stroju, v pesnikovi beležki. In seveda tudi pesnikovo postopno oblikovanje njene dokončne oblike.
Tematika v Kreslinovih pesmih sega od sprotne angažiranosti, ki jo povzročajo širši družbeni pojavi, kot je na primer akcija Očistimo Slovenijo. Posvečena ji je pesem Okna na stežaj, ki vsebuje tudi pomenljive vrstice: »Zbrišimo prah po koteh / spomina in v očeh / kaj pa, če pod odvrženo lupino / skril se nam je smeh?«. Pesmi se vsaj dotikajo tudi povsem običajnih stvari, kot je avtomat za kavo, ali pa sežejo po ovekovečenem občutju, ki je seveda ljubezen oziroma bližina drugih.
Pesmi v zbirki Zakartana ura so večinoma opremljene z datumi in kraji nastanka. Pesnik torej pesni povsod in venomer, to pa kaže tudi lastnost predmeta, ki mu je zbirka posvečena, ure torej. Besedna zveza zakartana ura ima namreč še sopomen: to je čas, ki naj bi bil vržen stran. No, čas, ki se ga porabi za prebiranje teh pesmi, zagotovo ni izgubljen.
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Naslov knjige Zakartana ura je Vlado Kreslin pojasnil že na začetku zbirke: ded je s soške fronte prinesel srebrno žepno uro, a jo je pozneje v lastni gostilni zakartal. Njegov sin, Kreslinov oče, jo je čez pol stoletja odkupil od vaškega urarja. Bleščeča ura še vedno točno kaže čas.
Svoj pristop do pesnjenja Beltinčan Vlado Kreslin nazorno pojasnjuje v prvih vrsticah pesmi z naslovom Ena pesem: »Eno pesem / rad bi napisal pesem / enostavno / prijazno / ki bi bila brez skrbi / ki bi ljudi veselila / ki bi še meni dajala moč.« Pet lastnosti naj torej vsebuje pesem: enostavnost, prijaznost, brezskrbnost, veselje in moč. Pri podrobnejši razgradnji Kreslinovih pesmi bi bilo te sestavine v njegovih pesmih vsekakor mogoče določiti in izpostaviti, saj so obrnjene k ljudem in ne posegajo po metafizičnih ali transcendentnih resnicah, ki bi jih pesnik z zapleteno metaforiko ovite posredoval zahtevnejšemu bralstvu. Njihovo vodilo je namreč spevnost. Na to opozarja tudi Jani Virk, pisec spremne besede z naslovom Ura, ki teče naprej, ko piše: »Kreslin pesmi jemlje iz sveta, ki mu pripadamo, iz našega tukaj in zdaj, ki se po tihem ožilju spomina povezuje s preteklostjo in nepovratno drsi v neko melanholično razprto prihodnost, v kateri nas čakajo, kdo ve, ali odgovori na vsa vprašanja ali dokončen molk.«
Pesmi v zbirki Zakartana ura so nekako presekane oziroma je njihovo tiktakanje prekinjeno z zapisi v obliki pripovednih vrivkov, ki pojasnjujejo same pesmi, ali pa v njihovo občutje prinašajo neko širše ozadje in sočasne pojave, ki so bili vzrok njihovega nastanka. Tako omenja Aleša Debeljaka, ki je napisal navdihujočo oceno drugega ljubljanskega nastopa Beltinške bande, pa skupno ribarjenje s Tonetom Partljičem, ki je botrovalo pesmi, nastali nekje med Kornati, ali politične dogodke, ki jih pesnik zazna na način naslednjega navedka: »Ko je prvi zapel, je bil zadnji še na toplem v partiji. Zdaj kikirika proti njej.« Na nasprotni knjižni strani je pač pesem z naslovom Petelini.
Druga vrsta vrivkov pa so posnetki lističev in listov, na katere je pesnik zapisoval trenutne vtise ali nastavke za pesmi. Iz njih je razvidno, da pesem lahko nastane kjerkoli: na računu iz trgovine, ob pisalnem stroju, v pesnikovi beležki. In seveda tudi pesnikovo postopno oblikovanje njene dokončne oblike.
Tematika v Kreslinovih pesmih sega od sprotne angažiranosti, ki jo povzročajo širši družbeni pojavi, kot je na primer akcija Očistimo Slovenijo. Posvečena ji je pesem Okna na stežaj, ki vsebuje tudi pomenljive vrstice: »Zbrišimo prah po koteh / spomina in v očeh / kaj pa, če pod odvrženo lupino / skril se nam je smeh?«. Pesmi se vsaj dotikajo tudi povsem običajnih stvari, kot je avtomat za kavo, ali pa sežejo po ovekovečenem občutju, ki je seveda ljubezen oziroma bližina drugih.
Pesmi v zbirki Zakartana ura so večinoma opremljene z datumi in kraji nastanka. Pesnik torej pesni povsod in venomer, to pa kaže tudi lastnost predmeta, ki mu je zbirka posvečena, ure torej. Besedna zveza zakartana ura ima namreč še sopomen: to je čas, ki naj bi bil vržen stran. No, čas, ki se ga porabi za prebiranje teh pesmi, zagotovo ni izgubljen.
Avtor recenzije: Lev Detela Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Daniil Harms Umetnost je omara Režija: Ivan Peternelj Koprodukcija: Društvo za umetnost AVGUS in Slovensko mladinsko gledališče Premiera: 6. 9. 2019, v skladišču Mladinskega poleg Nove pošte Slovensko mladinsko gledališče je sezono 2019/20 začelo s predstavo Umetnost je omara. Po besedilih ruskega avantgardnega pisatelja Daniila Harmsa jo je režiral Ivan Peternelj. »Skupaj z igralsko ekipo nas je pri tem še enkrat spomnil, da je gledališki užitek zabava najboljše vrste«, je zapisala Petra Tanko, ki si je ogledala premiero. na sliki: Blaž Šef in Daša Doberšek, foto: Matej Peternelj
Lutkovno gledališče Maribor, Hiša otrok in umetnosti / Premiera 05.09.2019 Režija: Jelena Sitar Cvetko Avtor likovne podobe: Svjetlan Junaković Dramaturg: Anže Virant Lektorica: Metka Damjan Avtor glasbe: Igor Cvetko Svetovalec za beatbox: Žiga Žmavc Kostumografka: Mojca Bernjak Oblikovalec svetlobe: Miljenko Knezoci Scenski tehnolog: Lucijan Jošt Lutkovni tehnolog: Primož Mihevc Oblikovalka in izdelovalka lutk: Darka Erdelji Izdelovalci rekvizitov: Darka Erdelji, Mojca Bernjak, Primož Mihevc, Uroš Kumer (študijsko) in Brina Fekonja (študijsko) Asistent režije: Danilo Trstenjak Izdelovalci scenskih elementov: Lucijan Jošt, Branko Caserman in Igor Vidovič Nastopajo: Danilo Trstenjak, Gregor Prah, k. g., Andraž Jug k. g. Ob 90. obletnici rojstva Lojzeta Kovačiča so včeraj v Lutkovnem gledališču Maribor sezono začeli s predstavo Možiček žebljiček. Uprizoritev kolaža pravljic iz Kovačičeve zbirke Zgodbe iz mesta Rič Rač je na oder Male dvorane postavila režiserka Jelena Sitar Cvetko. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Boštjan Lah
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtor recenzije: Goran Dekleva Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
"Bilo je nekoč v Hollywoodu je elegija in pravljica; gre za v osnovi trdo, kruto in tragično resnično zgodbo, ki jo Tarantino s filmskimi sredstvi konča z vero v moč fantazije in v odrešitveno moč filma." - Gorazd Trušnovec Vir fotografije: Kinodvor.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Ivan Lotrič.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Ivan Lotrič:
Neveljaven email naslov