Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Zarja Vršič
Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.
Koper : KUD AAC Zrakogled, 2018
»Izgnala sem se iz očetove hiše. / Izgnala sem se iz nje, še preden sem jo dodobra spoznala,« Prva verza tretje pesniške zbirke Klarise Jovanović Izgnana sta hkrati ključna v njej. Tematika izgnanstva, tujosti in izgube identitete je namreč osišče, okrog katerega se vrti pesnitev.
Delo je razdeljeno na Prolog, Epilog in osemnajst krajših pesmi, ki se med seboj tematsko in formalno prepletajo. Verzi ali deli verzov se ponekod verižno ponavljajo iz pesmi v pesem, tako da je pesnitev podobna nekakšni pletenini. Prav tako je poseben pesniški jezik. Čeprav je pesnitev napisana v prostem verzu, onomatopeje in ponavljanja ustvarjajo svojevrsten ritem, ki skupaj z izrazitim arhetipskim simbolizmom spominja na nekakšen ritualni ali magični obred.
Ta čarni krog pa je tisto, od česar pesniški subjekt beži. »Očetova hiša« je simbol za kulturno strukturo, ki ji je podvržena govorka v pesmih, ta struktura pa vzpostavlja pravila in vnaprej določene vloge. Vse to govorko utesnjuje: »Je rezalo v polmrak in jaz, / pogreznjena vanj do pasu, se / nisem mogla premakniti in ne / krikniti,« pravi v pesmi številka III. Dom in tradicija sta kot paradoks: po eni strani varujeta, po drugi pa s svojo težo neusmiljeno pritiskata na govorko.
Očetova hiša je hkrati očetov jezik in s tem sredstvo identifikacije. Tako kot govorka prevprašuje svoje mesto v okosteneli strukturi, tako ji sčasoma tuj postaja tudi očetov jezik:
»vse, / na kar sem se želela opreti, / vse, kar sem hotela izreči, / se mi je izmikalo,« beremo v pesmi številka XIV. Očetov jezik pripada nekaterim stvarem, ki jim pesnica v pesnitvi nameni lasten glas: to so denimo škarje za striženje ovc, prestol, prt in ščit … vsakdanji predmeti, ki so pogojeni s kulturnim in družbenim okoljem in imajo za človeka simboličen pomen. Govorko spominjajo na njeno vlogo v družbeni strukturi in jo opogumljajo za opravljanje njenih že vnaprej določenih dolžnosti. A ko govorka sredi pesnitve sklene, da bo odšla, trmasto za vedno umolknejo in jo pustijo popolnoma samo.
S pobegom od znane tradicionalne strukture govorka v pesmih postane tujka. S tem, ko je zapustila dom, se je odrekla tudi varnosti, identiteti in pripadnosti. V življenju bo vedno ostajala nekje v razpoki, nekje vmes, ne zares tukaj ali tam. Pesniško izrekanje se godi z nične, prazne pozicije; v pesmi XVIII pravi: »Zdaj sedim na obali tujega morja / in prekladam po ustih tuje besede«. Pesniški subjekt ostane brez svojega jezika: od očetovega je bil izgnan, tujega pa si ne more prilastiti.
Očetova hiša, ki jo izgnanka pušča za sabo, je v resnici že dolgo trhla. Kot beremo v Epilogu, je oče, torej simbol za vse tisto, kar je pustila za sabo, že dolgo nem in tako simbolično mrtev: »umrl je že davno pred / lastno smrtjo, poskuša izdaviti besedo / slovesa, napreza se kot črna živina, / besede pa od nikoder, glasu pa od nikoder, / njegov molk je gost in težek kot katran«.
Kljub temu bo hiša na »gnilih temeljih« še naprej stala, gradili jo bodo govorkini nerojeni bratje in sestre, iz grobov jih bodo opazovale prababice in pradedje. S to s simbolizmom nabito podobo se kratka pesnitev tudi konča in nakaže brezizhodnost situacije.
Knjigo Klarise Jovanović Izgnana lahko razumemo zgolj kot pesnitev o konkretnem bolečem izstopu iz svojega kulturnega okolja ali pa bolj splošno kot nenehno iskanje identitete po boleči ločitvi od znanega. Poleg svojevrstnega pesniškega jezika je prav večplastnost ena poglavitnih odlik pričujoče pesnitve.
Avtorica recenzije: Zarja Vršič
Bereta Lidija Hartman in Igor Velše.
Koper : KUD AAC Zrakogled, 2018
»Izgnala sem se iz očetove hiše. / Izgnala sem se iz nje, še preden sem jo dodobra spoznala,« Prva verza tretje pesniške zbirke Klarise Jovanović Izgnana sta hkrati ključna v njej. Tematika izgnanstva, tujosti in izgube identitete je namreč osišče, okrog katerega se vrti pesnitev.
Delo je razdeljeno na Prolog, Epilog in osemnajst krajših pesmi, ki se med seboj tematsko in formalno prepletajo. Verzi ali deli verzov se ponekod verižno ponavljajo iz pesmi v pesem, tako da je pesnitev podobna nekakšni pletenini. Prav tako je poseben pesniški jezik. Čeprav je pesnitev napisana v prostem verzu, onomatopeje in ponavljanja ustvarjajo svojevrsten ritem, ki skupaj z izrazitim arhetipskim simbolizmom spominja na nekakšen ritualni ali magični obred.
Ta čarni krog pa je tisto, od česar pesniški subjekt beži. »Očetova hiša« je simbol za kulturno strukturo, ki ji je podvržena govorka v pesmih, ta struktura pa vzpostavlja pravila in vnaprej določene vloge. Vse to govorko utesnjuje: »Je rezalo v polmrak in jaz, / pogreznjena vanj do pasu, se / nisem mogla premakniti in ne / krikniti,« pravi v pesmi številka III. Dom in tradicija sta kot paradoks: po eni strani varujeta, po drugi pa s svojo težo neusmiljeno pritiskata na govorko.
Očetova hiša je hkrati očetov jezik in s tem sredstvo identifikacije. Tako kot govorka prevprašuje svoje mesto v okosteneli strukturi, tako ji sčasoma tuj postaja tudi očetov jezik:
»vse, / na kar sem se želela opreti, / vse, kar sem hotela izreči, / se mi je izmikalo,« beremo v pesmi številka XIV. Očetov jezik pripada nekaterim stvarem, ki jim pesnica v pesnitvi nameni lasten glas: to so denimo škarje za striženje ovc, prestol, prt in ščit … vsakdanji predmeti, ki so pogojeni s kulturnim in družbenim okoljem in imajo za človeka simboličen pomen. Govorko spominjajo na njeno vlogo v družbeni strukturi in jo opogumljajo za opravljanje njenih že vnaprej določenih dolžnosti. A ko govorka sredi pesnitve sklene, da bo odšla, trmasto za vedno umolknejo in jo pustijo popolnoma samo.
S pobegom od znane tradicionalne strukture govorka v pesmih postane tujka. S tem, ko je zapustila dom, se je odrekla tudi varnosti, identiteti in pripadnosti. V življenju bo vedno ostajala nekje v razpoki, nekje vmes, ne zares tukaj ali tam. Pesniško izrekanje se godi z nične, prazne pozicije; v pesmi XVIII pravi: »Zdaj sedim na obali tujega morja / in prekladam po ustih tuje besede«. Pesniški subjekt ostane brez svojega jezika: od očetovega je bil izgnan, tujega pa si ne more prilastiti.
Očetova hiša, ki jo izgnanka pušča za sabo, je v resnici že dolgo trhla. Kot beremo v Epilogu, je oče, torej simbol za vse tisto, kar je pustila za sabo, že dolgo nem in tako simbolično mrtev: »umrl je že davno pred / lastno smrtjo, poskuša izdaviti besedo / slovesa, napreza se kot črna živina, / besede pa od nikoder, glasu pa od nikoder, / njegov molk je gost in težek kot katran«.
Kljub temu bo hiša na »gnilih temeljih« še naprej stala, gradili jo bodo govorkini nerojeni bratje in sestre, iz grobov jih bodo opazovale prababice in pradedje. S to s simbolizmom nabito podobo se kratka pesnitev tudi konča in nakaže brezizhodnost situacije.
Knjigo Klarise Jovanović Izgnana lahko razumemo zgolj kot pesnitev o konkretnem bolečem izstopu iz svojega kulturnega okolja ali pa bolj splošno kot nenehno iskanje identitete po boleči ločitvi od znanega. Poleg svojevrstnega pesniškega jezika je prav večplastnost ena poglavitnih odlik pričujoče pesnitve.
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov