Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Od izida kratkoproznega prvenca Vesne Lemaić Popularne zgodbe je minilo točno deset let. Romana, ki sta izšla v vmesnem času, sta začrtala – če že ne radikalno, pa vsaj opazno – spremembo v avtoričini poetiki: prehod od postmodernističnega preigravanja žanrov Odlagališča do angažirane, avtofiktivne, v realnosti zasidrane proze, ki kot seizmograf beleži pretrese v slovenski družbi. Roman Kokoška in ptiči se tako odvija v vrtincu vseslovenskih protestov. Kljub angažmaju pripovedovalke slednja dogajanja ne idealizira, temveč do njega vzpostavlja kritično distanco; pomanjkanje refleksije nadomešča s podoživljanjem in empatijo, potezi, ki ju je Vesna Lemaić uspešno prenesla tudi v zgodbe zbirke Dobrodošli.
Zbirka je razdeljena na devet sklopov, ki bi lahko konceptualno povzemali potek srečanja: od (grenke) Dobrodošlice prek površnega preverjanja terena (Oči, Gibanje, Igra) in soočenja, ki predstavlja kondenzacijo razlik (Dvoboj), do navidezne pomiritve (Živali, Razglednice) in končnega slovesa (Nasvidenje), ki mu sledi obujanje spominov (Bjutiful). Zgodbe posameznega sklopa druga za drugo sprevračajo pričakovanja v naslovu. Ni treba veliko, da se vabljiva dobrodošlica sprevrže v svoje nasprotje in razkrije grenko zavest, da je gostoljubje včasih le beseda, pa še to prazna. Tako na primer obmorski kraji vabijo turiste, čeprav so jim pravzaprav v breme. “Polna obala, prazno morje,” zagrenjeno ugotavlja stari ribič iz prve zgodbe in jasno je, da z ribami izginja tudi določen način življenja. V takšnih okoliščinah spremembe ne napovedujejo izboljšanja. V zgodbi Spremembe se prehod iz otroštva v odraslost ujema z začetkom vojne na Balkanu. Pripovedovalka in njena babica v obmorskem mestu nenadoma nista več domačinki, temveč turistki, začasno, zamenljivo blago, ki ne seže dlje od površine kraja, v katerem se nahaja. Turizem kot vendarle prostovoljna in začasna deložacija se v zbirki tesno prepleta z drugačno, temačnejšo izkušnjo tujega prostora – emigracijo, ki je tu predstavljena skozi perspektivo prostovoljcev. Ta pride še posebej do izraza v razdelku Dvoboj, kjer se želja po nudenju pomoči sprehaja po tanki meji pokroviteljstva in sočutja.
V zbirki Dobrodošli nekoliko šibkeje zazveni tudi glas nostalgije, ki pa prida občutek neizogibnosti, zavest o koncu nekega obdobja, kot prelom med otroštvom in odraslostjo, pa morda tudi konec olepševanja. Resničnosti ni več mogoče ubežati, vendar se je z njo težko sprijazniti, posebno ko vzbuja občutek nemoči ali nelagodja. Takšnega, kakršnega na primer občutijo liki iz zgodbe Čaj dobrodošlice. Čaj, ki ga prostovoljci kuhajo pribežnikom, je presladek, tako kot optimizem skupine, ki se počasi sooča z dejstvom, da sladkor ne bo prekril grenkega okusa izkušnje vojne. Bolj kot se pripovedna množina zaveda absurdnosti položaja, več čaja se skuha; nelagodje narašča, živci so na koncu, dokler se ves sladkor ne pretoči v globino stranišč.
“Nevede smo se bili stlačili v vlogo gostiteljev, ki so goste sprejeli pred zaprtimi vrati in jim na pragu niso imeli ponuditi drugega kot presladek čaj.”
Prizor meji na grotesko, vendar je prevpet v resničnost, tako kot večina zgodb zbirke.
Zbirka Dobrodošli Vesne Lemaić korenini globoko v sedanjosti, v kratkem stiku med angažmajem in brezupom, kjer se zdi sprememba, vsaj tista na bolje, še najbolj podobna ogabno sladki pijači. Zgodbe o emigrantih preigravajo rek, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. Pripovedovalka, ki deluje kot prostovoljka, iz zgodbe v zgodbo ugotavlja, da med željo po zaščiti in pokroviteljstvom ni velike razlike; da vsi smrdimo, tako na eni kot na drugi strani, in da nobena izkušnja tega sveta ne more izbrisati človeškega dejavnika, z vsemi predsodki in nedoslednostmi vred. Močna točka zbirke je, da se ne odloči za eno ali drugo pot, temveč obstane vmes: z zavedanjem o storjenem, ki ga ni več mogoče spremeniti niti povsem sprejeti. Pripovedovalka v zgodbi Do živega prizna, da je v otroštvu mučila živali: “Ne morem reči, da se nisem zavedala, kaj počnem. To bi zvenelo plitko. Mogoče zato, ker sem lahko. Ker se ni bilo treba nikomur opravičit. In niso kričale. Ker sem imela to moč v rokah. In nobene predstave o smrti.” Priznanje ji ničesar ne olajša, na zadnjem sedežu leži ranjena želva, njeno preživetje obtiči na nitki, tako kot pripovedovalkina sposobnost, da se ne glede na preteklost zazre naprej.
“Stvarnosti ni mogoče premazati z dezodorantom,” ugotavlja pripovedovalka zgodbe Dezodorant. Kot odmev ji odgovarja tista iz zgodbe Sonca in sonca: “Kar si želimo gledati, so rumena sonca, lepa in enosmiselna.”
Zbirka Dobrodošli se osredotoča na pozabljena sonca barvne palete, da “zasijejo s temnim žarom”. Kratke in krajše zgodbe Vesne Lemaić so prav posebno dobre, ko opustijo razlaganje očitnega in pustijo, da spregovorijo podobe: takrat zarežejo z bolečo ironijo doživetega, kar je najmočnejša poteza zbirke.
Avtorica recenzije: Ana Geršak
Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman.
Ljubljana : Cankarjeva založba, 2018
Od izida kratkoproznega prvenca Vesne Lemaić Popularne zgodbe je minilo točno deset let. Romana, ki sta izšla v vmesnem času, sta začrtala – če že ne radikalno, pa vsaj opazno – spremembo v avtoričini poetiki: prehod od postmodernističnega preigravanja žanrov Odlagališča do angažirane, avtofiktivne, v realnosti zasidrane proze, ki kot seizmograf beleži pretrese v slovenski družbi. Roman Kokoška in ptiči se tako odvija v vrtincu vseslovenskih protestov. Kljub angažmaju pripovedovalke slednja dogajanja ne idealizira, temveč do njega vzpostavlja kritično distanco; pomanjkanje refleksije nadomešča s podoživljanjem in empatijo, potezi, ki ju je Vesna Lemaić uspešno prenesla tudi v zgodbe zbirke Dobrodošli.
Zbirka je razdeljena na devet sklopov, ki bi lahko konceptualno povzemali potek srečanja: od (grenke) Dobrodošlice prek površnega preverjanja terena (Oči, Gibanje, Igra) in soočenja, ki predstavlja kondenzacijo razlik (Dvoboj), do navidezne pomiritve (Živali, Razglednice) in končnega slovesa (Nasvidenje), ki mu sledi obujanje spominov (Bjutiful). Zgodbe posameznega sklopa druga za drugo sprevračajo pričakovanja v naslovu. Ni treba veliko, da se vabljiva dobrodošlica sprevrže v svoje nasprotje in razkrije grenko zavest, da je gostoljubje včasih le beseda, pa še to prazna. Tako na primer obmorski kraji vabijo turiste, čeprav so jim pravzaprav v breme. “Polna obala, prazno morje,” zagrenjeno ugotavlja stari ribič iz prve zgodbe in jasno je, da z ribami izginja tudi določen način življenja. V takšnih okoliščinah spremembe ne napovedujejo izboljšanja. V zgodbi Spremembe se prehod iz otroštva v odraslost ujema z začetkom vojne na Balkanu. Pripovedovalka in njena babica v obmorskem mestu nenadoma nista več domačinki, temveč turistki, začasno, zamenljivo blago, ki ne seže dlje od površine kraja, v katerem se nahaja. Turizem kot vendarle prostovoljna in začasna deložacija se v zbirki tesno prepleta z drugačno, temačnejšo izkušnjo tujega prostora – emigracijo, ki je tu predstavljena skozi perspektivo prostovoljcev. Ta pride še posebej do izraza v razdelku Dvoboj, kjer se želja po nudenju pomoči sprehaja po tanki meji pokroviteljstva in sočutja.
V zbirki Dobrodošli nekoliko šibkeje zazveni tudi glas nostalgije, ki pa prida občutek neizogibnosti, zavest o koncu nekega obdobja, kot prelom med otroštvom in odraslostjo, pa morda tudi konec olepševanja. Resničnosti ni več mogoče ubežati, vendar se je z njo težko sprijazniti, posebno ko vzbuja občutek nemoči ali nelagodja. Takšnega, kakršnega na primer občutijo liki iz zgodbe Čaj dobrodošlice. Čaj, ki ga prostovoljci kuhajo pribežnikom, je presladek, tako kot optimizem skupine, ki se počasi sooča z dejstvom, da sladkor ne bo prekril grenkega okusa izkušnje vojne. Bolj kot se pripovedna množina zaveda absurdnosti položaja, več čaja se skuha; nelagodje narašča, živci so na koncu, dokler se ves sladkor ne pretoči v globino stranišč.
“Nevede smo se bili stlačili v vlogo gostiteljev, ki so goste sprejeli pred zaprtimi vrati in jim na pragu niso imeli ponuditi drugega kot presladek čaj.”
Prizor meji na grotesko, vendar je prevpet v resničnost, tako kot večina zgodb zbirke.
Zbirka Dobrodošli Vesne Lemaić korenini globoko v sedanjosti, v kratkem stiku med angažmajem in brezupom, kjer se zdi sprememba, vsaj tista na bolje, še najbolj podobna ogabno sladki pijači. Zgodbe o emigrantih preigravajo rek, da je pot v pekel tlakovana z najboljšimi nameni. Pripovedovalka, ki deluje kot prostovoljka, iz zgodbe v zgodbo ugotavlja, da med željo po zaščiti in pokroviteljstvom ni velike razlike; da vsi smrdimo, tako na eni kot na drugi strani, in da nobena izkušnja tega sveta ne more izbrisati človeškega dejavnika, z vsemi predsodki in nedoslednostmi vred. Močna točka zbirke je, da se ne odloči za eno ali drugo pot, temveč obstane vmes: z zavedanjem o storjenem, ki ga ni več mogoče spremeniti niti povsem sprejeti. Pripovedovalka v zgodbi Do živega prizna, da je v otroštvu mučila živali: “Ne morem reči, da se nisem zavedala, kaj počnem. To bi zvenelo plitko. Mogoče zato, ker sem lahko. Ker se ni bilo treba nikomur opravičit. In niso kričale. Ker sem imela to moč v rokah. In nobene predstave o smrti.” Priznanje ji ničesar ne olajša, na zadnjem sedežu leži ranjena želva, njeno preživetje obtiči na nitki, tako kot pripovedovalkina sposobnost, da se ne glede na preteklost zazre naprej.
“Stvarnosti ni mogoče premazati z dezodorantom,” ugotavlja pripovedovalka zgodbe Dezodorant. Kot odmev ji odgovarja tista iz zgodbe Sonca in sonca: “Kar si želimo gledati, so rumena sonca, lepa in enosmiselna.”
Zbirka Dobrodošli se osredotoča na pozabljena sonca barvne palete, da “zasijejo s temnim žarom”. Kratke in krajše zgodbe Vesne Lemaić so prav posebno dobre, ko opustijo razlaganje očitnega in pustijo, da spregovorijo podobe: takrat zarežejo z bolečo ironijo doživetega, kar je najmočnejša poteza zbirke.
Napoved: Nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo je letos dobila Tjaša Mislej za besedilo Naše skladišče. In Prešernovo gledališče Kranj ga je sinoči že premierno postavilo na oder. Socialno dramo o izkoriščenju delavk v trgovini je režirala Mateja Kokol, dramaturginja je bila Marinka Poštrak. Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič: Tjaša Mislej; Naše skladišče Krstna uprizoritev Premiera:1. oktobra 2020. Produkcija: Prešernovo gledališče Kranj Režiserka: Mateja Kokol Dramaturginja:Marinka Poštrak Scenografka in oblikovalka luči: Petra Veber Kostumografka: Iris Kovačič Avtor glasbe in priredbe skladbe Lastovka: Aleš Zorec (V originalni izvedbi je pesem Lastovka avtorja glasbe Jureta Robežnika, avtorja besedila Milana Jesiha in avtorja aranžmaja Silvestra Stingla na albumu Elda leta 1982 zapela pevka Elda Viler.) Odrski gib: Ivan Mijačević Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo Evelin: Vesna Pernarčič Suzi: Vesna Slapar Vera: Vesna Jevnikar Poslovodkinja Grebovič: Darja Reichman Izgubljeni kupec: Borut Veselko Bigi, novi šofer dobavnega vozila in skladiščnik: Blaž Setnikar Direktor: Miha Rodman Novinar: Aljoša Ternovšek Marija: Miranda Trnjanin k.g. Foto: Tania Mendillo
SLG Celje / premiera 29.09.2020 Prevajalka Živa Čebulj Režiser Jernej Kobal Dramaturginja Alja Predan Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografinja Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Oblikovalci svetlobe Jernej Kobal, Juš A. Zidar, Uroš Gorjanc Avtor scenske ilustracije Jure Brglez Lektorica Živa Čebulj Asistent scenografa Juš A. Zidar Igrajo: Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Rastko Krošl, Maša Grošelj V Slovenskem ljudskem gledališču Celje so sinoči premierno uprizorili dramo Laž francoskega pisatelja, dramatika in režiserja Floriana Zellerja, ki se v besedilu poigrava z mislijo, da: »Če bi vsi drug drugemu povedali resnico, noben par na svetu ne bi bil več skupaj.« Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Jaka Babnik
Gledališče Glej / premiera 28.09.2020 Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave: Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Blaž Dolenc, Vid Klemenc, Maja Sever, Klemen Janežič, Joseph Nzobandora – Jose, Ivan Čuić, Luka Ipavec, Borut Bučinel, Adriana Furlan, Luka Marcen, Nastja Miheljak, Maša Pelko, Anja Pirnat, Sara Smrajc Žnidarčič, Mateja Starič Izvršna produkcija: Anja Pirnat Tehnično vodenje: Grega Mohorčič Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani Video: Borut Bučinel Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber Sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeneno gledališču, vendar so navkljub temu na dvorišču Gledališča Glej premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Peter Giodani
Čeprav sinoči tudi vreme ni bilo naklonjeno gledališču, so na dvorišču Gledališča Glej kljub dežju premierno odigrali predstavo Not Dead Enough. Avtorski projekt, ki si je za ustvarjalno izhodišče postavil odrski žanrski preizkus vesterna, si je ogledal Rok Bozovičar.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Neveljaven email naslov