Avtor recenzije: Iztok Ilich Bereta: Jasna Rodošek in Aleksander Golja.

Ljubljana : Umco, 2018

Marcel Štefančič jr., avtor osupljivega niza knjig, že na prvi strani nove knjige s 16 eseji o Cankarju, največjem, udari po bralcu tako neprizanesljivo, kot je po njegovem mnenju tudi pisatelj v svojem času udrihal po sodobnikih, ki so, če drugega ne iz radovednosti, segali po vsem, kar je objavil: »Bil je slovenski Billy the Kid: vsakič, ko je ustrelil, se je Slovenija stresla. Ni si predpisal slepote, ampak je neprijetni resnici, lobanjam in okostnjakom svoje dobe pogledal v oči. Zato je delal hrup.«

Avtor na začetku tudi pove, da je sklenil Cankarja eksati kot Netflixovo serijo – resda ne v eni noči, ampak v toliko, kolikor je potrebnih, da znova prebere ves Cankarjev opus. Nenehno vračanje k izvirnim besedilom in nizanje odlomkov iz njih prepriča, da je to tudi storil! Ter pred dobrim stoletjem napisano postavil pod lupo današnje družbene sprejemljivosti oziroma nesprejemljivosti spornih, tudi kaznivih praks, kot so nasilje nad ženskami in otroki, pedofilija, sovraštvo do Judov in Ciganov ter naslajanje ob trpinčenju in ubijanju živali. In ob samomorih, tudi otrok, ki jih pri Cankarju kar mrgoli.

»Ironija je v tem, da danes ne bi zažgali le Erotike. Danes – v času nove politične korektnosti, zvišane kulturne občutljivosti in spraševanj, kaj naj z umetnostjo ‘pošasti’, kot sta Roman Polanski ali Woody Allen … – bi se zdel Cankar še bolj moteč, mučen, neznosen in nesprejemljiv kot pred dobrimi stotimi leti.«

Bralca v nadaljevanju preseneti še marsikaj, česar ni tako drzno in naravnost izrazil še nihče pred njim. Začne pri začetku, Erotiki, h kateri se proti koncu knjige še vrne, vmes pa se vsaj dotakne vseh ravni in plasti Cankarjevega ustvarjanja. V eseju Pohujšanje opozarja na navdušenje ljudstva nad prvo uprizoritvijo Pohujšanja v dolini šentflorjanski v nasprotju z uničujočim odzivom kritike na drugi strani. Čudi se tudi naglici, s katero so to »hudobno komedijo« postavili na oder in pri tem celo upoštevali vse Cankarjeve napotke. Zganila se ni niti cenzura, medtem ko so bili Hlapci z 62 spornimi mesti prepovedani!

Pohujšanje, še dodaja Štefančič, ko nanj gleda skozi optiko naše današnje družbene in politične scene, »zveni tako, kot da ga je Cankar napisal sredi najhujše begunske krize. Pa ga ni, le Slovenija se vedno obnaša tako, kot da je ravno sredi najhujše begunske krize. Tujec, migrant, begunec ipd., v Sloveniji nima kaj iskati.« In ker je Peter nov politični obraz, največji tujec, pisec eseja v njegovi vlogi vidi enega od razlogov za hkraten uspeh in polomijo drame. Pohujšanje, za Cankarjevega časa največkrat uprizorjeno delo, je zanj »kritika novih obrazov, populizma, nativizma, lažnih novic, postresnične družbe in vodljivosti ljudstva, publike«, ki hoče biti zapeljana in vodena. Je največji Cankarjev dosežek, »da je slovensko publiko prisilil, da je navdušeno ploskala svoji lastni omejenosti«.

Cineast Štefančič nenehno uporablja prispodobe in primere iz sveta filma. Najbolj se zgostijo v esejih Vsa mesta sveta in Sanje o filmu, v katerih pravi, da Cankar, piše tako, kot da snema film, da deluje kot režiser in da je obseden z velikimi plani, z obrazi. »Cankar se je zavedal tudi moči detajla, vidno je naredil tisto, česar se običajno ne vidi«. In še: »Ljubi šoke. /…/ Ko bereš njegova dela, imaš pogosto občutek, da niso napisana, temveč zmontirana …«

V eseju Živijo ponoči še piše, da bi Cankar, če bi bil filmski režiser, snemal filme noir. Saj se vse, kar se za njihove junake slabo začne, še slabše konča. Tako kot življenjske zgodbe Martina Kačurja, hlapca Jerneja, grešnika Lenarta, deklic v Hiši Marije Pomočnice … »Stritarju se ni poznalo, da je živel na Dunaju. Cankarju pač,« /…/ »Dunaj so bili njegovi ‘sex, drugs and riock’n’roll. Vse o čemer je pisal, je res doživel«: bedo proletarskega Ottakringa in hiralnico od lakote izžetih starikavih otrok, o čemer govori esej Hiša strahov. Ni bilo narobe, da je bilo tako, kot je bilo, pač pa, da je pisatelj s slikanjem socialnega dna, kvaril nedolžno mladino! Eden od zgroženih kritikov je Cankarju svetoval, naj se »dvigne iz onega kalužnega blata, v katerega je zabredel,« če noče, da ga slovenski narod »odstrani, kakor odstranimo gnjusno gosenico.«

Grmadenje Štefančičevih prebliskov, prodornih analiz in drznih vzporednic z aktualno sedanjostjo osuplja s slikovitimi oznakami. Na primer: »Cankarjeva literatura je portal v Slovenijo leta 2018. /…/ Zato tudi slovensko politiko vidimo natanko tako, kot jo je leta 1900 videl Cankar.« In: »v Cankarjevih dramah je Slovenija vedno sredi predvolilne kampanje, sredi boja za oblast …«

Jakob Ruda je slovenski tajkun, ki je vse zavozil, a so bile posledice pred stoletjem povsem drugačne od današnjih. V Državljanu Kantorju Štefančič postavi enačaj med Donaldom Trumpom in brezobzirnim kraljem na Betajnovi. Kantor je predstavnik skrajnega, brezdušnega kapitalizma, ki gre tudi prek otroških trupel. »Današnjim Kantorjem sploh ni treba v politiko, uspešno jih nadomeščajo politiki, ki družbo, zakone in kapitalizem kar sami predelujejo po njihovi, kantorski podobi.«

V nadaljevanju, v eseju S trga na klanec, s klanca v grob! avtor pisatelja imenuje kronista katastrofalnosti kapitalizma, v Križu na gori pa vidi roman o slovenski verziji kapitalističnega sna. Udarno, kot se niz esejev začne, se tudi izteče. Marcel Štefančič je za finiš poleg vzporednic in enačajev s Kafko prihranil najobčutljivejši, vse povezujoči vozel v Cankarjevem življenju in ustvarjanju – njegov odnos do matere. Znova je slikovit: »Njegova krivda pred Materjo je bila brezmejna. /…/ Cankarjeva literatura je dolgo kopičenje krivde, zato izgleda kot stalinistični proces, pri čemer Cankar nastopa kot svoj lastni Stalin – v svojo krivdo absolutno verjame.«

 Konec koncev se ostra sapa prilik in komentarjev Marcela Štefančiča po svoje tudi prileže. Sto let po Cankarjevi smrti temeljito prevetri dolino od ponavljanja že oguljenih šablon o njegovem pomenu in aktualnosti. Mogoče to utegne v kom predramiti željo, da bi kak njegov spis znova vzel v roke in preveril, ali o njem še misli enako kot prej. In ali se strinja s še eno domislico v sklepnem eseju: »Ko bereš njegova dela, imaš itak občutek, da svet obstaja le zato, da bi lahko postal njegova literatura.«