Avtor recenzije: Simon Popek Bere Aleksander Golja.

Prevedla Simona Škrabec; Ljubljana : Beletrina, 2018

Katalonski pisatelj, scenarist in filolog Jaume Cabré je pri nas še vedno precejšnja neznanka, čeprav so v slovenščino prevedena štiri njegova dela. Njegovi romani so prevedeni v številne evropske jezike, čeprav mu precejšen del mednarodne »vidnosti« bržkone jemlje dejstvo, da v angleškem jeziku tako rekoč ne obstaja. Slovenski bralci smo v tem smislu lahko privilegirani, saj Sodnik, njegov zgodovinski roman, križan z elementi kriminalke, izvrstno dopolnjuje njegovo prisotnost v našem okolju.

Naj vas elementi kriminalistične literature ne zavedejo oziroma odvrnejo od branja; uganka o identiteti morilca priznane francoske operne dive, ki jo v barcelonskem hotelu najdejo mrtvo, je še najmanj pomemben vidik dinamično napisanega romana. Sodnik se odvija med začetkom novembra in koncem decembra 1799, ko Barcelona in Katalonija pričakujeta začetek 19. stoletja, novo obdobje, ki naj bi v premagani španski pokrajini, ki je v 18. stoletju izgubila vse politične pravice in postala marginalna kolonija burbonske dinastije, prineslo napredek in več blaginje.

Nič od tega se še dolgo ne bo zgodilo, nam med vrsticami sporoča Cabré, eksakten in neizprosen kritik nostalgičnih reprezentacij katalonske zgodovine, avtor, ki sistematično in kar malce posmehljivo vrednoti narodovo preteklost. (In ki jo v spremni besedi natančno artikulira tudi prevajalka Simona Škrabec). Cabréjev odnos do Katalonije in Kataloncev je ključnega pomena za razumevanje kompleksne zgodbe, kjer identiteta morilca hitro postane nepomembna; ob koncu romana je vprašanje storilca povsem pozabljeno, čeprav dogodek požene peklensko kolesje medčloveških odnosov, kjer v boju za oblast in prestiž brstijo splošna korupcija, klientelizem in cinizem katalonske elite.

Sodnik je predvsem roman o pokvarjeni človeški naravi, ki jo uteleša vrhovni sodnik Rafel Masso, alfa in omega omejene katalonske oblasti. Odgovoren je zgolj eni osebi, generalnemu kapitanu, sicer odloča o življenju in smrti navadnih ljudi. Konec 18. stoletja jih nepravična sodba lahko mimogrede privede na vešala ali pošlje v ječo, kjer bodo zgnili do smrti. Rafel Masso ima seveda problem, ubito ljubimko, ki je njegov podložnik ni odvrgel v morje, temveč zakopal na njegovem vrtu in tam posadil rože. In ker Cabréjev svet poseljujejo enako oportunistični in pokvarjeni posamezniki, kot je Rafel Masso, se zanka okrog vratu začne zategovati hitreje, kot si je lahko predstavljal.

Lepota Cabréjevega romana je med drugim v univerzalnosti sporočila; to ni le pripoved o Kataloniji na prehodu v 19. stoletje, to je zgodba o današnjem svetu, magari o Sloveniji. Kako naj si sicer razlagamo katalonski pregovor, ki odpira roman in ki pravi, da je »ob vsakem sprejetem zakonu določena tudi pot, kako se mu je mogoče izogniti?« Sodnik govori o malih oblastnikih v prevelikih čevljih, o zbirki patoloških lažnivcev, ki niso sposobni nadzirati osnovnih situacij, pa o nepremostljivih razrednih razlikah in moralno skorumpirani eliti, do katere odmev francoske revolucije očitno še ni prišel. Predstavlja slabo vest nekega – ne nujno katalonskega – naroda, ki bi potreboval gumb za »reset«. Ali kot pravi Simona Škrabec, »roman sega dlje, sega v utopično razsežnost, v sanje o neki drugačni prihodnosti«.