Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzija: Nives Kovač
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Zgodovinar in literarni zgodovinar Igor Grdina je v knjigi Ivan Cankar – portret genija v sedmih poglavjih z naslovi Pogled iz škatlice spomina; Iz življenjepisa otroka in biografij odraslih; Skrivnost osebnosti; Odkritje umetnosti – vstajenje ljubezni; Ljubiti hrepeneče, živeti puščavniško; Med drugimi in Boj in mir ter romanje čez zadnje meje zajel Cankarjevo življenje skozi vsa obdobja, vse od otroštva na Vrhniki s prikazom družinskih odnosov, vere in dojemanja sveta, ki so se pri mladem Cankarju že zgodaj pokazali v precej jasni luči in ostali do konca življenja. Pri tem avtor črpa iz vsem znanega avtobiografskega dela Moje življenje, ki je izšlo dve leti po pisateljevi smrti. Potem sledimo dijaškemu obdobju, ko je trška gospoda rekla v Ljubljano ga dajmo in sodelovanju v Zadrugi, kjer se je Cankar srečal z Kettejem, Murnom in Župančičem, s katerimi so skupaj orali slovensko moderno. Kronološko si sledijo Cankarjeve muze in ljubezni, ki so ga spremljale skozi življenje, dunajsko obdobje in politično delovanje v slovenskem prostoru, ki ga je Cankar zaznamoval predvsem kot pisatelj, ter njegovi odnosi z drugimi literarnimi ustvarjalci. Kar nekaj besed je namenjenih sežigu skoraj sedemstotih izvodov znamenite Erotike, rožniškemu obdobju, znamenitim predavanjem in prvi svetovni vojni, ki je pisatelja pahnila v še večjo duševno in fizično krhkost.
Igor Grdina izhaja iz stroke, pričevanja so podkovana z zgodovinskimi ozadji, da je lažje razumeti duha tistega časa. V kontekstu navaja tudi več odlomkov iz pisem, v katerih Cankar nemalokrat prostodušno pove veliko o sebi. V zadnjem letu življenja zanimivo piše prijatelju Henriku Tumi o svojem pisanju.
»Za slovnico se nisem zanimal nikdar v svojem življenju. Kadar pišem, mi je edina skrb, da jasno povem, kar mislim, in pa, da natanko do najtišje nijanse čuti z mano tisti, za kogar pišem. Tako se zgodi, da včasih vedoma zagrešim nepravilno slovniško obliko. Kajti, če mi je treba kdaj izbirati med slovniško čednostjo na eni strani ter med jasnostjo in lepoto sloga na drugi, se odločim takoj za slovniško nepravilnost. Še druge važne stvari so, ki bi jih po pravici moral na široko razpresti.
- Ritem v slogu je važnejši od slovnice.
- Ritem je odvisen od vsebine.
- Beseda je odvisna od ritma.
- Treba je čistega soglasja med samoglasniki in soglasniki.
Takih pravil je še veliko število; človek jih nosi sam v sebi, zapisana niso nikjer. Treba je brati vsako stvar naglás. In tedaj sodi o jeziku edino poklicani sodnik: uhó.«
In uho kliče po poslušanju besed. Literarni slog Igorja Grdine je preobložen in težko razumljiv tudi za nas, ki smo kar nekaj prebrali o Cankarju. Glede na to, da gre za izdajo, ki je namenjena širšemu krogu bralstva, ne samo akademskim krogom, si težko predstavljam, kako bo povprečni bralec dobil jasno sliko o pisateljevem življenju, delovanju in delu. O Cankarju je bilo res veliko napisanega, z njim so se ukvarjali veliki slovenski literarni zgodovinarji, France Dobrovoljc pa je Cankarjevemu albumu in drugim knjigam o njem posvetil trideset let svojega življenja. Grdina med drugim o pisatelju piše:
»Njegov svedrajoči pogled, ki se izpod oboka izrazitih, temnih obrvi zapikuje zdaj v eno, zdaj v drugo podrobnost, je prodoren. Marsikomu pozneje, ko ga priklicuje iz globočin spomina, vzbuja asociacijo na snop rentgenskih žarkov. Zdi se, da more ta pogled uzreti sleherno – tako prirojeno kot hoteno – skritost. To za odnose, ki se med ljudmi praviloma začnejo ustvarjati z očesnim dialogom, ni zmerom dobro.«
Splošno znano je, da je imel Cankar globok in prodoren pogled, oči pa so aparat in zrcalo duše. Grdina za oznako Cankarja venomer ponavlja besedni zvezi vitez peresa in knez slovenske besede. S podobnimi besedami je Cankarja v opisu njegovega pogreba že v šestdesetih letih označil pisatelj Ruda Jurčec v romanu Skozi luči in sence:
»Krsta je sedaj pred pročeljem palače, trg je ves v črnini svile, srebrnine in zlata, vsak hip bodo krsto dvignili v bogato vozilo, elegantni konji bodo zacepetali, prestolnica Slovenije bo na pragu svoje svobode pokopavala kneza misli in besede s kraljevskimi častmi.«
Cankar je bil neizmeren iskalec resnice in čistih misli. Deček, ki je lovil kapeljne v enajsti šoli pod mostom na Vrhniki, je postal velikan slovenske literature. Ostal je zvest sam sebi in prav zato je občinstvu uganka, ki je nerazrešljiva. Nekatere stvari bodo ostale zakopane in zamolčane. Naj zaključim z besedami Friedricha Nietzscheja, ki je imel tudi vpliv na Cankarjevo ustvarjalnost: »Smo globoki, postanimo spet jasni.«
Avtorica recenzija: Nives Kovač
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Ljubljana : Beletrina, 2018
Zgodovinar in literarni zgodovinar Igor Grdina je v knjigi Ivan Cankar – portret genija v sedmih poglavjih z naslovi Pogled iz škatlice spomina; Iz življenjepisa otroka in biografij odraslih; Skrivnost osebnosti; Odkritje umetnosti – vstajenje ljubezni; Ljubiti hrepeneče, živeti puščavniško; Med drugimi in Boj in mir ter romanje čez zadnje meje zajel Cankarjevo življenje skozi vsa obdobja, vse od otroštva na Vrhniki s prikazom družinskih odnosov, vere in dojemanja sveta, ki so se pri mladem Cankarju že zgodaj pokazali v precej jasni luči in ostali do konca življenja. Pri tem avtor črpa iz vsem znanega avtobiografskega dela Moje življenje, ki je izšlo dve leti po pisateljevi smrti. Potem sledimo dijaškemu obdobju, ko je trška gospoda rekla v Ljubljano ga dajmo in sodelovanju v Zadrugi, kjer se je Cankar srečal z Kettejem, Murnom in Župančičem, s katerimi so skupaj orali slovensko moderno. Kronološko si sledijo Cankarjeve muze in ljubezni, ki so ga spremljale skozi življenje, dunajsko obdobje in politično delovanje v slovenskem prostoru, ki ga je Cankar zaznamoval predvsem kot pisatelj, ter njegovi odnosi z drugimi literarnimi ustvarjalci. Kar nekaj besed je namenjenih sežigu skoraj sedemstotih izvodov znamenite Erotike, rožniškemu obdobju, znamenitim predavanjem in prvi svetovni vojni, ki je pisatelja pahnila v še večjo duševno in fizično krhkost.
Igor Grdina izhaja iz stroke, pričevanja so podkovana z zgodovinskimi ozadji, da je lažje razumeti duha tistega časa. V kontekstu navaja tudi več odlomkov iz pisem, v katerih Cankar nemalokrat prostodušno pove veliko o sebi. V zadnjem letu življenja zanimivo piše prijatelju Henriku Tumi o svojem pisanju.
»Za slovnico se nisem zanimal nikdar v svojem življenju. Kadar pišem, mi je edina skrb, da jasno povem, kar mislim, in pa, da natanko do najtišje nijanse čuti z mano tisti, za kogar pišem. Tako se zgodi, da včasih vedoma zagrešim nepravilno slovniško obliko. Kajti, če mi je treba kdaj izbirati med slovniško čednostjo na eni strani ter med jasnostjo in lepoto sloga na drugi, se odločim takoj za slovniško nepravilnost. Še druge važne stvari so, ki bi jih po pravici moral na široko razpresti.
- Ritem v slogu je važnejši od slovnice.
- Ritem je odvisen od vsebine.
- Beseda je odvisna od ritma.
- Treba je čistega soglasja med samoglasniki in soglasniki.
Takih pravil je še veliko število; človek jih nosi sam v sebi, zapisana niso nikjer. Treba je brati vsako stvar naglás. In tedaj sodi o jeziku edino poklicani sodnik: uhó.«
In uho kliče po poslušanju besed. Literarni slog Igorja Grdine je preobložen in težko razumljiv tudi za nas, ki smo kar nekaj prebrali o Cankarju. Glede na to, da gre za izdajo, ki je namenjena širšemu krogu bralstva, ne samo akademskim krogom, si težko predstavljam, kako bo povprečni bralec dobil jasno sliko o pisateljevem življenju, delovanju in delu. O Cankarju je bilo res veliko napisanega, z njim so se ukvarjali veliki slovenski literarni zgodovinarji, France Dobrovoljc pa je Cankarjevemu albumu in drugim knjigam o njem posvetil trideset let svojega življenja. Grdina med drugim o pisatelju piše:
»Njegov svedrajoči pogled, ki se izpod oboka izrazitih, temnih obrvi zapikuje zdaj v eno, zdaj v drugo podrobnost, je prodoren. Marsikomu pozneje, ko ga priklicuje iz globočin spomina, vzbuja asociacijo na snop rentgenskih žarkov. Zdi se, da more ta pogled uzreti sleherno – tako prirojeno kot hoteno – skritost. To za odnose, ki se med ljudmi praviloma začnejo ustvarjati z očesnim dialogom, ni zmerom dobro.«
Splošno znano je, da je imel Cankar globok in prodoren pogled, oči pa so aparat in zrcalo duše. Grdina za oznako Cankarja venomer ponavlja besedni zvezi vitez peresa in knez slovenske besede. S podobnimi besedami je Cankarja v opisu njegovega pogreba že v šestdesetih letih označil pisatelj Ruda Jurčec v romanu Skozi luči in sence:
»Krsta je sedaj pred pročeljem palače, trg je ves v črnini svile, srebrnine in zlata, vsak hip bodo krsto dvignili v bogato vozilo, elegantni konji bodo zacepetali, prestolnica Slovenije bo na pragu svoje svobode pokopavala kneza misli in besede s kraljevskimi častmi.«
Cankar je bil neizmeren iskalec resnice in čistih misli. Deček, ki je lovil kapeljne v enajsti šoli pod mostom na Vrhniki, je postal velikan slovenske literature. Ostal je zvest sam sebi in prav zato je občinstvu uganka, ki je nerazrešljiva. Nekatere stvari bodo ostale zakopane in zamolčane. Naj zaključim z besedami Friedricha Nietzscheja, ki je imel tudi vpliv na Cankarjevo ustvarjalnost: »Smo globoki, postanimo spet jasni.«
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov