Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Khaled Hosseini: Morska molitev

07.01.2019

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Prevedla Radojka Manfreda Modic. Ilustrator: Dan Williams / Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018

Mednarodno uveljavljeni pisatelj Khaled Hosseini, rojen leta 1965 v Kabulu, že skoraj štiri desetletja živi z ZDA. Njegovi prvi trije romani razgrinjajo Afganistan od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja do začetka tega stoletja. V ospredju prvenca Tek za zmajem sta paštunski deček Amir in njegov hazarski prijatelj in služabnik Hasan, katerih izdano prijateljstvo se izkaže kot krivda družine zaradi zamolčanega očetovstva. Roman Tisoč veličastnih sonc s pretresljivo prepletenima usodama dveh žensk različnih generacij in socialnih slojev, ki ju vojna, revščina in neizprosen fundamentalistični patriarhat povežejo v globoko prijateljstvo, razgrinja trpljenje afganistanskih žensk, ki jim sonce zasije le v primeru, ko zmorejo zastreti temo. Hosseinijev tretji roman In v gorah odzvanja sledi v Franciji, Ameriki in Grčiji razseljenim protagonistom, njihove zgodbe gradijo razvejano rodbinsko drevo in na ta način kažejo večplastno usodo številnih Afganistancev od časa sovjetskih tankov do danes. Zanimivo pri tem romanu je, da imajo ženske precej več pravic in čeprav tudi na Zahodu v družini ohranjajo tradicionalno vlogo matrone, so tudi visoko izobražene in uspešne znanstvenice ali celo pesnice, ki povsem necenzurirano izpojejo neizživete sanje in se za trenutek prebudijo v tiste vrste občutja, ki se mu v arabščini reče kaif in kar je Vuk Karadžić prevedel v libido.

V Hosseinijevem najnovejšem delu Morska molitev so pisateljeve misli skrčene na drobne, poetične impresije. Pripovedni stihi so zapisana različica petinpolminutnega animiranega filma, nastalega v avtorjevem sodelovanju z Uradom visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) in s časopisom The Guardian.

Ganljivi filmček z enakim naslovom je nastal leta 2017, ob drugi obletnici smrti triletnega sirskega dečka Alana Kurdija iz Kobaneja. Prevrnjeni čoln na begu pred morijo vojne je poleg njega poslal v smrt tudi njegovega petletnega bratca in njuno mamo. Alanovo trupelce, naplavljeno na obalo blizu turškega mesteca Bodrum, ta presunljivi krik nemega telesca, je turška fotoreporterka Nilufer Demir poslala v svet septembra 2015. Fotografija je postala simbol tisočih beguncev, ki so na begu pred grozodejstvi vojne in v iskanju zatočišča v Evropi utonili v Sredozemskem morju.

Morska molitev je kot knjižica v spomin na umrlega fantka in nepreštevne družine, ki so zaradi vojne pregnane s svojih domov, leta 2018 izšla v več kot tridesetih jezikih. Obogatena je s presunljivimi akvareli britanskega avtorja Dana Williamsa, sodelavca medijev National Geografic, Rolling Stone in The Wall Street Journal. Pisane barve razbohotenega poljskega cvetja in bujne krošnje oljk v okolici sirskega Homsa ter bogastvo suka z mošejo in cerkvijo v ozadju se kmalu prelevijo v temne, sivo-črne podobe bomb, ruševin in ljudskih množic na begu, ki na obali še temnejšega morja čakajo na negotovo in prežečo usodo.

Srce trgajoča zgodbica je napisana v obliki pisma, ki ga oče na morski obali piše sinu v noči pred negotovim potovanjem čez morje. Njegove misli, s katerimi boža spokojno milino spečega otroka, segajo v čas idiličnega življenja v predvojni Siriji, v čas, ki ga med vojno rojeni otrok ne pozna. Lepoto preprostega življenja kmalu zamenjajo bombe in smrt –otrokova edina resničnost. Beg je edini možni način preživetja, hkrati pa neusmiljeno grozeč. V tej grozi oče nagovarja nič hudega slutečega sinka, nemočen spričo njegovega brezpogojnega zaupanja, da bo poskrbel zanj. Ob tem pa, da bi si olajšal temno slutnjo, moli. Ne k bogu, temveč k morju. Da bi se zavedalo, kako dragocen tovor bo nosilo.

»Kajti ti,  

ti si dragocen tovor, Marvan,

najdragocenejši, kar jih je videl svet.

Molim, da morje to ve.

Inšalah.

Z vsem srcem molim, da morje to ve

Seveda je jasno, da ima knjižica Khaleda Hosseinija Morska molitev globoko humanistično sporočilo. Literarno noto ji ob preprostih, nežnih, tihih, a hkrati še kako glasnih pesniško-pripovednih stihih, ki režejo do bolečine in kličejo po nujni preobrazbi sveta, daje tudi vsakokratna bolj ali manj uspešna prevodna razsežnost.


Ocene

1937 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Khaled Hosseini: Morska molitev

07.01.2019

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko.

Prevedla Radojka Manfreda Modic. Ilustrator: Dan Williams / Ljubljana : Mladinska knjiga, 2018

Mednarodno uveljavljeni pisatelj Khaled Hosseini, rojen leta 1965 v Kabulu, že skoraj štiri desetletja živi z ZDA. Njegovi prvi trije romani razgrinjajo Afganistan od začetka sedemdesetih let prejšnjega stoletja do začetka tega stoletja. V ospredju prvenca Tek za zmajem sta paštunski deček Amir in njegov hazarski prijatelj in služabnik Hasan, katerih izdano prijateljstvo se izkaže kot krivda družine zaradi zamolčanega očetovstva. Roman Tisoč veličastnih sonc s pretresljivo prepletenima usodama dveh žensk različnih generacij in socialnih slojev, ki ju vojna, revščina in neizprosen fundamentalistični patriarhat povežejo v globoko prijateljstvo, razgrinja trpljenje afganistanskih žensk, ki jim sonce zasije le v primeru, ko zmorejo zastreti temo. Hosseinijev tretji roman In v gorah odzvanja sledi v Franciji, Ameriki in Grčiji razseljenim protagonistom, njihove zgodbe gradijo razvejano rodbinsko drevo in na ta način kažejo večplastno usodo številnih Afganistancev od časa sovjetskih tankov do danes. Zanimivo pri tem romanu je, da imajo ženske precej več pravic in čeprav tudi na Zahodu v družini ohranjajo tradicionalno vlogo matrone, so tudi visoko izobražene in uspešne znanstvenice ali celo pesnice, ki povsem necenzurirano izpojejo neizživete sanje in se za trenutek prebudijo v tiste vrste občutja, ki se mu v arabščini reče kaif in kar je Vuk Karadžić prevedel v libido.

V Hosseinijevem najnovejšem delu Morska molitev so pisateljeve misli skrčene na drobne, poetične impresije. Pripovedni stihi so zapisana različica petinpolminutnega animiranega filma, nastalega v avtorjevem sodelovanju z Uradom visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) in s časopisom The Guardian.

Ganljivi filmček z enakim naslovom je nastal leta 2017, ob drugi obletnici smrti triletnega sirskega dečka Alana Kurdija iz Kobaneja. Prevrnjeni čoln na begu pred morijo vojne je poleg njega poslal v smrt tudi njegovega petletnega bratca in njuno mamo. Alanovo trupelce, naplavljeno na obalo blizu turškega mesteca Bodrum, ta presunljivi krik nemega telesca, je turška fotoreporterka Nilufer Demir poslala v svet septembra 2015. Fotografija je postala simbol tisočih beguncev, ki so na begu pred grozodejstvi vojne in v iskanju zatočišča v Evropi utonili v Sredozemskem morju.

Morska molitev je kot knjižica v spomin na umrlega fantka in nepreštevne družine, ki so zaradi vojne pregnane s svojih domov, leta 2018 izšla v več kot tridesetih jezikih. Obogatena je s presunljivimi akvareli britanskega avtorja Dana Williamsa, sodelavca medijev National Geografic, Rolling Stone in The Wall Street Journal. Pisane barve razbohotenega poljskega cvetja in bujne krošnje oljk v okolici sirskega Homsa ter bogastvo suka z mošejo in cerkvijo v ozadju se kmalu prelevijo v temne, sivo-črne podobe bomb, ruševin in ljudskih množic na begu, ki na obali še temnejšega morja čakajo na negotovo in prežečo usodo.

Srce trgajoča zgodbica je napisana v obliki pisma, ki ga oče na morski obali piše sinu v noči pred negotovim potovanjem čez morje. Njegove misli, s katerimi boža spokojno milino spečega otroka, segajo v čas idiličnega življenja v predvojni Siriji, v čas, ki ga med vojno rojeni otrok ne pozna. Lepoto preprostega življenja kmalu zamenjajo bombe in smrt –otrokova edina resničnost. Beg je edini možni način preživetja, hkrati pa neusmiljeno grozeč. V tej grozi oče nagovarja nič hudega slutečega sinka, nemočen spričo njegovega brezpogojnega zaupanja, da bo poskrbel zanj. Ob tem pa, da bi si olajšal temno slutnjo, moli. Ne k bogu, temveč k morju. Da bi se zavedalo, kako dragocen tovor bo nosilo.

»Kajti ti,  

ti si dragocen tovor, Marvan,

najdragocenejši, kar jih je videl svet.

Molim, da morje to ve.

Inšalah.

Z vsem srcem molim, da morje to ve

Seveda je jasno, da ima knjižica Khaleda Hosseinija Morska molitev globoko humanistično sporočilo. Literarno noto ji ob preprostih, nežnih, tihih, a hkrati še kako glasnih pesniško-pripovednih stihih, ki režejo do bolečine in kličejo po nujni preobrazbi sveta, daje tudi vsakokratna bolj ali manj uspešna prevodna razsežnost.


22.10.2018

Noëmi Lerch: Kmetica

Avtorica recenzije: Marica Škorjanec Bere: Eva Longyka Marušič.


22.10.2018

Tina Vrščaj: Plašč

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


22.10.2018

Ivan Esenko: Svet čebel

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


22.10.2018

Marija Švajncer: Grdi filozofi

Avtor recenzije: Robert Kralj Bere Aleksander Golja.


19.10.2018

MGL - Tena Štivičić: Kresnice

Mestno gledališče ljubljansko Tena Štivičić: Kresnice Prva slovenska uprizoritev Premiera 18. oktober 2018, veliki oder Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiserka Nina Rajić Kranjac Dramaturginja Petra Pogorevc Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Lektorica Maja Cerar Igrajo Jožica Avbelj k. g., Primož Pirnat, Ana Dolinar Horvat, Jana Zupančič, Gregor Gruden, Sara Dirnbek k. g., Brane Grubar k. g., Jernej Gašperin, Karin Komljanec, Tanja Dimitrievska, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar, Jurij Drevenšek k. g. Tena Štivičić je mednarodno uveljavljena hrvaška dramatičarka mlajše generacije, tudi na Slovenskem njene igre pogosto uprizarjajo. Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so zdaj premierno in prvič v slovenščini uprizorili njeno igro Kresnice iz leta 2007. Prevedla jo je Alenka Klabus Vesel, režirala Nina Rajić Kranjac. V najopaznejših vlogah so nastopili Jožica Avbelj, Primož Pirnat, Brane Grubar in Lena Hribar. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Foto Peter Giodani http://www.mgl.si/sl/program/predstave/kresnice/


15.10.2018

Patrick Modiano: Pasja pomlad

Avtorica recenzije: Jasna Lasja Bere Ldijia Hartman.


15.10.2018

Peter Andrej: Skoz zvočni zid

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta idija Hartman in Jure Franko


14.10.2018

Kahlil Gibran: Prerok

Prešernovo gledališče Kranj, Slovensko mladinsko gledališče, Slovensko stalno gledališče Trst, Zavod Senzorium / Premiera 13.10.2018 Režija, scenografija, oblikovanje videa in vonjav: Barbara Pia Jenič Prevajalec: Lojze Bratina Dramaturginja: Marinka Poštrak Avtorji zvoka: Peter Penko, Tine Terlep (vokal) in Igor Meglič (arabsko balkanski saz) Kostumografka: Tina Kolenik Svetovalka za gib: Jasna Knez Lektorica: Mateja Dermelj Asistentka dramaturgije: Kristina Mihelj Oblikovalca luči: Bojan Hudernik in Igor Berginc Oblikovalec maske: Matej Pajntar Montaža videa: Robert Obed Vodja predstave: Ciril Roblek Igrajo: Miha Rodman, Maruša Oblak / avdio: Vladimir Jurc (slovenščina), Adriano Giraldi (italijanščina) Sinoči so v Prešernovem gledališču v Kranju premierno uprizorili predstavo Prerok. Gre za odrsko postavitev kultnega romana slikarja, pesnika in pisatelja Kahlila Gibrana, ki ga je režiserka Barbara Pia Jenič prelila v veččutno gledališko doživetje. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Nada Žgank


11.10.2018

Posledice - ocena

Sinoči so v Cankarjevem domu v Ljubljani predpremierno prikazali celovečerni igrani prvenec režiserja in scenarista Darka Štanteta. Film z naslovom Posledice, ki bo na redni spored naših kinematografov prišel prihodnji četrtek, si je ogledal Urban Tarman.


08.10.2018

Rafael Arguloll: Prekleta popolnost

Avtor recenzije: Drago Bajt Bere: Jure Franko


08.10.2018

Stanka Hrastelj: Prva dama

Avtorica recenzije: SImona Kopinšek Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.


08.10.2018

Bojan Sedmak: Mraken

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.


08.10.2018

Lindsay Rogers: Partizanski kirurg

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Lidija Hartman.


07.10.2018

še ni naslova

V Slovenskem mladinskem gledališču sta se nadvse uspešno srečali dramska pisava Simone Semenič in gledališka poetika režiserja Tomija Janežiča. V predstavi: še ni naslova (po motivu Don Juana), ki jo je igralska ekipa ustvarjala, gledalci pa ji sledili polnih 10 ur.


05.10.2018

Branden Jacobs-Jenkins: Gloria

Branden Jacobs-Jenkins: GLORIA Drama Prva slovenska uprizoritev, premiera v četrtek, 4. oktobra, ob 20. uri na Mali sceni MGL. Prevod: Valerija Cokan Režija: Branko Šturbej, Dramaturgija:Lejla Švabič Scenografija: Karin Rajh Kostumografija: Špela Ema Veble Avtor videa: Dimitrij Gračner Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Glasba: Gregor Strniša Lektor: Martin Vrtačnik. Igrajo: Mojca Funkl, Nina Rakovec, Anuša Kodelja AGRFT, Filip Samobor, Matic Lukšič in Gašper Jarni, k. g. Napoved: S sinočnjo prvo premiero letošnje sezone na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega se je na tem odru začel niz predstav v režiji dramskih igralcev. Prvi izmed njih je Branko Šturbej, ki je na oder postavil dramo Gloria mladega ameriškega avtorja Brandena Jacobsa-Jenkinsa (izg.: bréndena džéjkobsa džénkinsa) v prevodu Valerije Cokan in ob dramaturgiji Lejle Švabić. Prvo slovensko izvedbo tega besedila si je ogledala Tadeja Krečič: DALET: TRAJA: Scenografka Karin Rajh je na prizorišče, ki je v prvem delu reducirano na sprednji del odra, postavila štiri mize, ločene z nizkimi paravani. Gre pač za značilno pohištvo velikih delovnih dvoran publicistične firme. Na zaslonu za nastopajočimi se ves čas prikazuje podoba take dvorane, ki nima konca. S tem ambientom je že od samega začetka igre Glorija gledalec potisnjen v tesnobo in mučnost; v brezizhodnost sveta mladih novinarjev v kulturni redakciji neke revije, ki so bolj na odstavnem pasu podjetja, zato so frustrirani, nezadovoljni, zoprni, živčni in se rešujejo pomalem v zasvojenosti, predvsem pa v krut boj drugega z drugim. Pri tem ne izbirajo sredstev, tudi skrajnjih ne, kot je pištola. To uporabi Glorija, siva miš kolektiva, in ubije deset ljudi, na koncu sebe. Vendar tragični dogodek v ravnanju in doživljanju protagonistov ne spremeni ničesar. Postane samo prvovrstna tema na poligonu pisanja knjižne uspešnice, na osnovi katere bi posneli televizijsko serijo. Preživeli, četudi prizadeti, ostanejo enako kruti in skoraj brezčutni, pomembni so kariera, denar, slava. Merjenje temperature stanja v novodobnih tiskanih medijih, o katerem govori drama, je najbrž na žalost objektivno, vendar je tudi samo to. In tej enoplastnosti je sledila uprizoritev in nastopajoči: Mojca Funkl, Filip Samobor, Nina Rakovec, Anuša Kodelja, Matic Lukšič in Gašper Jarni , ki so interpretacijo omejili na tipična odrezava, nesočutna mlada bitja v zverinjaku sodobnih izpraznjenosti vrednot in boja za preživetje.


01.10.2018

Fernando Vallejo: Vzporedna ulica

Avtor recenzije: Klemen Kordež Bere Alenka Resman Langus.


01.10.2018

Mirt Komel: Medsočje

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja


01.10.2018

Peter Mlakar: Nad

Avtor recenzije: Urban Tarman Bere: Aleksander Golja


01.10.2018

Agi Mishol: Čipka na železu

Avtor recenzije: Žiga Bratoš Bereta Aleksander Golja in Alenka Resman Langus.


28.09.2018

David Ives: Venera v krznu

Prešernovo gledališče Kranj, premiera: 26. septembra 2018 David Ives: Venera v krznu - prva slovenska uprizoritev Prevajalec: Jaša Drnovšek Režiser: Primož Ekart Dramaturginja: Simona Hamer Scenograf: Damir Leventić Kostumografka: Ljubica Čehovin - Suna Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Lektorica: Maja Cerar Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Igrajo: Thomas - Borut Veselko Wanda - Vesna Pernarčič Premiera v PG Kranj, 26. 9. 2018 – za D13, 27. 9. 2018 Tadeja Krečič Napoved: V slovenskih gledališčih se vrstijo prve premiere nove sezone. Tako tudi v Prešernovem gledališču Kranj. Tam je bila sinoči krstno uprizorjena igra Venera v krznu sodobnega ameriškega dramatika Davida Ivesa (izg.: déjvida ajvsa) v režiji Primoža Ekarta. Besedilo je prevedel Jaša Drnovšek, dramaturginja je bila Simona Hamer, scenograf Damir Leventić, glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina. Na premieri je bila tudi Tadeja Krečič: Venera v krznu je igra za igralko in igralca. In je igra igralca z igralko in obratno. Gledalčeva pozornost je posvečena tako rekoč samo njima, saj na vsakem gibu in obrazni mišici razbira bistvo dogajanja, ki se odvija na odprtem odru, ki je tudi v igri oder. Na njem je dramatik in gledališki režiser Thomas – Borut Veselko - ocenjeval igralke na avdiciji za svoje novo besedilo Venera v krznu, ki temelji, seveda na istoimenski noveli Leopolda von Sacher-Masocha. V trenutku, ko naj bi Thomas že odšel domov, vstopi Wanda – Vesna Pernarčič, ki pride na avdicijo z zamudo. In na tej točki se začne njena neverjetna inscenacija preigravanja tančin vedenja, manipulacij z besedami, glasom, telesom, oblekami (kreirala jih je Ljubica Čehovin –Suna) in predznanjem tako o literaturi kot o življenju Thomasa do končne podreditve moškega in realizacije tega, za kar v besedilu pravzaprav gre. Vloga Wande je napisana za veliko igralko in to Vesna Pernarčič je. Na oder stopi kot avšasta, nerodna lovilka gledaliških vlog s sumljivim pedigrejem, neizobražena in s pritlehno ravnjo govora. Vendar skozi igro razkriva povsem drugačne poteze in ima jasno določen cilj. Na njeni interpretaciji vse stoji in pade. In Vesna Pernarčič brez zdrsa odigra vsa Wandina stanja in premene virtuozno. Borut Veselko ji sledi. Najprej je značilen srednjeletni ameriški intelektualec, je tisti, ki izbira, ki je s svojega položaja pokroviteljski in prezirljiv, vendar skozi igro postopoma, a gotovo izgublja piedestal in konča kot Wandina prostovoljna žrtev.


Stran 92 od 97
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov