Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl
Bere Lucija Grm.
Po angleški izdaji prevedla Maja Kraigher; Ljubljana : Modrijan, 2018
Zbirka sedmih kratkih zgodb severnokorejskega pisatelja Bandija, zbranih pod naslovom Obtožba, je literarno delo, na kakršnega v današnjem zahodnem svetu, prepojenem z idejo demokracije, svobode izražanja, vsesplošnega liberalizma – pa čeprav žal vse pogosteje le še načelno – le redko naletimo. Glavna vrednost dela namreč ni v izrazni, oblikovni ali umetniški moči, saj ne dosegajo najvišjih ravni, na kar v spremni besedi opozarja tudi korejski novinar Kim Seong Dong, v poetičnem predgovoru pa celo avtor sam, ampak sapo jemljejo predvsem njegova sporočilnost, vsebina in pretresljive okoliščine, v katerih je delo nastalo. Bandi, kar je seveda psevdonim in pomeni kresnico, se namreč svetu oglaša neposredno iz »brezdanje teme, črne kot brezmesečna noč v mrzlem decembru,« kakor označuje strogi in togi severnokorejski komunistični sistem, v katerem sam »kot v jarem vprežen« vztraja zgolj zato, ker bi beg pomenil preveliko tveganje za njegovo družino. Njegovo delo, ki je z nepredstavljivim tveganjem necenzurirano preniknilo skozi tesno zaprte meje Severne Koreje, ne da bi državo zapustil tudi avtor.
V zbirki Obtožba je zbranih sedem nekronološko razvrščenih zgodb, napisanih med letoma 1989 in 1995, torej v času, ko je severnokorejska družba začela plačevati izredno visoko ceno za desetletja dolgo razkošno življenje najvišje politične elite. Teme in gonilna sila Bandijevega omnibusa so lakota, pomanjkanje, splošen strah, ki se potroji ob popolnoma absurdnih okoliščinah, kot je na primer dojenčkov jok ob nepravem trenutku, kruta nemoč ob neizbrisnem zaznamku v državnih dokumentih zaradi nespametnega dejanja nekega davnega prednika in podobno. Prav vsaka zgodba s svojo pretresljivo vsebino in neposrednim jezikovnim izrazjem tiho, a silovito »obtožuje« kruti politični sistem, krutejši, kot si ga je v svoji daljnovidni distopiji pred sedemdesetimi leti zamislil George Orwell. A Bandijeve osebe, posamezniki, ki so zgolj kot eksempel skorajda simbol, ujeti v nekem trenutku življenja in zato postavljeni v središče dogajanja vsake zgodbe, niso kakšni romantični junaki, ljudski heroji, ki poskušajo spremeniti sistem. Sploh ne, so zgolj ljudje sklonjenih glav in uklonjenega duha, ki poskušajo preživeti. Pozorni na vsak korak, na vsako misel, celo na premik zavese na oknu četrtega nadstropja se gibajo po strogo in večno nadzorovanem prostoru in poskušajo čim bolj natančno »osvojiti scenarije«, kakor v predzadnji, morda najbolj simbolno pogumno zastavljeni zgodbi Na odru, uporni sin poočita svojemu pravovernemu očetu. Skorajda ironično, čeprav Bandi ironije v svojem delu ne uporablja, saj zanjo, tako kot za humor, v natančnem popisu ponižanih ljudi preprosto ni prostora, se za edino optimistično rešitev iz te peklenske partijske mizanscene izkaže – beg. Ta pa je tako zelo neverjeten, da mu je še Bandi namenil le en poklon.
Zgodbe zbirke Obtožba bralcev ne bodo prevzele s sofisticiranim literarnim doživetjem, saj je njihov slog precej tog in predvsem pri poskusu opisovanja čustev tudi dokaj okoren, bo pa zato toliko močneje nase opozorila vsebina. Za nas, ki vsaj posredno še živimo z dediščino nekdanjega političnega sistema, je ta morda vsaj nekoliko doumljiva, kapitalistični svet z daljšo demokratično tradicijo pa je moral biti ob branju povsem šokiran. In Bandi je tako, pa čeprav po več kot dvajsetih letih, le dosegel svoj namen.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl
Bere Lucija Grm.
Po angleški izdaji prevedla Maja Kraigher; Ljubljana : Modrijan, 2018
Zbirka sedmih kratkih zgodb severnokorejskega pisatelja Bandija, zbranih pod naslovom Obtožba, je literarno delo, na kakršnega v današnjem zahodnem svetu, prepojenem z idejo demokracije, svobode izražanja, vsesplošnega liberalizma – pa čeprav žal vse pogosteje le še načelno – le redko naletimo. Glavna vrednost dela namreč ni v izrazni, oblikovni ali umetniški moči, saj ne dosegajo najvišjih ravni, na kar v spremni besedi opozarja tudi korejski novinar Kim Seong Dong, v poetičnem predgovoru pa celo avtor sam, ampak sapo jemljejo predvsem njegova sporočilnost, vsebina in pretresljive okoliščine, v katerih je delo nastalo. Bandi, kar je seveda psevdonim in pomeni kresnico, se namreč svetu oglaša neposredno iz »brezdanje teme, črne kot brezmesečna noč v mrzlem decembru,« kakor označuje strogi in togi severnokorejski komunistični sistem, v katerem sam »kot v jarem vprežen« vztraja zgolj zato, ker bi beg pomenil preveliko tveganje za njegovo družino. Njegovo delo, ki je z nepredstavljivim tveganjem necenzurirano preniknilo skozi tesno zaprte meje Severne Koreje, ne da bi državo zapustil tudi avtor.
V zbirki Obtožba je zbranih sedem nekronološko razvrščenih zgodb, napisanih med letoma 1989 in 1995, torej v času, ko je severnokorejska družba začela plačevati izredno visoko ceno za desetletja dolgo razkošno življenje najvišje politične elite. Teme in gonilna sila Bandijevega omnibusa so lakota, pomanjkanje, splošen strah, ki se potroji ob popolnoma absurdnih okoliščinah, kot je na primer dojenčkov jok ob nepravem trenutku, kruta nemoč ob neizbrisnem zaznamku v državnih dokumentih zaradi nespametnega dejanja nekega davnega prednika in podobno. Prav vsaka zgodba s svojo pretresljivo vsebino in neposrednim jezikovnim izrazjem tiho, a silovito »obtožuje« kruti politični sistem, krutejši, kot si ga je v svoji daljnovidni distopiji pred sedemdesetimi leti zamislil George Orwell. A Bandijeve osebe, posamezniki, ki so zgolj kot eksempel skorajda simbol, ujeti v nekem trenutku življenja in zato postavljeni v središče dogajanja vsake zgodbe, niso kakšni romantični junaki, ljudski heroji, ki poskušajo spremeniti sistem. Sploh ne, so zgolj ljudje sklonjenih glav in uklonjenega duha, ki poskušajo preživeti. Pozorni na vsak korak, na vsako misel, celo na premik zavese na oknu četrtega nadstropja se gibajo po strogo in večno nadzorovanem prostoru in poskušajo čim bolj natančno »osvojiti scenarije«, kakor v predzadnji, morda najbolj simbolno pogumno zastavljeni zgodbi Na odru, uporni sin poočita svojemu pravovernemu očetu. Skorajda ironično, čeprav Bandi ironije v svojem delu ne uporablja, saj zanjo, tako kot za humor, v natančnem popisu ponižanih ljudi preprosto ni prostora, se za edino optimistično rešitev iz te peklenske partijske mizanscene izkaže – beg. Ta pa je tako zelo neverjeten, da mu je še Bandi namenil le en poklon.
Zgodbe zbirke Obtožba bralcev ne bodo prevzele s sofisticiranim literarnim doživetjem, saj je njihov slog precej tog in predvsem pri poskusu opisovanja čustev tudi dokaj okoren, bo pa zato toliko močneje nase opozorila vsebina. Za nas, ki vsaj posredno še živimo z dediščino nekdanjega političnega sistema, je ta morda vsaj nekoliko doumljiva, kapitalistični svet z daljšo demokratično tradicijo pa je moral biti ob branju povsem šokiran. In Bandi je tako, pa čeprav po več kot dvajsetih letih, le dosegel svoj namen.
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
SNG Drama Ljubljana in Festival Ljubljana / premiera: 29. maj 2022 Režija: Livija Pandur Prevajalec in avtor priredbe: Tibor Hrs Pandur Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenograf: Sven Jonke Kostumograf: Leo Kulaš Svetovalka za gib: Sanja Nešković Peršin Glasba: Silence Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Glasbena vodja: Špela Ploj Peršuh Lektorica: Tatjana Stanič Asistentka dramaturga (študijsko): Brina Jenček Asistent kostumografa: Matic Veler Igrajo: Polona Juh, Sabina Kogovšek, Saša Pavlin Stošić, Gaja Filač, Ivana Percan Kodarin, Zala Hodnik, Urška Kastelic, Ana Plahutnik, Maria Shilkina Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Aljoša Rebolj
Sinoči so na Peklenskem dvorišču ljubljanskih Križank premierno izvedli predstavo Penelopiada, uprizoritev drame ene najbolj uveljavljenih sodobnih pisateljic Margaret Atwood. Dramatizacija temelji na njenem istoimenskem romanu, kjer so v ospredje postavljeni lik Penelope in njenih dvanajst dekel, ki so v Homerjevem epu le bežno omenjene, v uprizoritvi Livije Pandur pa dobijo svoj polni subjektivni glas.
Arthur Schnitzler: Samotna pot Der einsame Wag, 1904 Prva slovenska uprizoritev Ustvarjalci Prevajalka Amalija Maček Režiser in scenograf Dorian Šilec Petek Dramaturginja Eva Mahkovec Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Laren Polič Zdravič Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jaka Lah, Tjaša Železnik, Matej Puc, Uroš Smolej, Nina Rakovec, Klara Kuk k. g., Domen Novak k. g. S prvo slovensko uprizoritvijo drame Samotna pot avstrijskega avtorja Arthurja Schnitzlerja so na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega sklenili sezono. Besedilo iz leta 1904 je prevedla Amalija Maček. Režiral je Dorian Šilec Petek. Nekaj vtisov je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani
Na velikem odru SNG Drame Ljubljana je bila premierno izvedena predstava Kabaret Kaspar hrvaške dramatičarke Tene Štivičić. Navdihnila jo je znana zgodba dečka Kasparja Hauserja, ki so ga v začetku 19. stoletja v Nemčiji našli v popolni izolaciji. Dramaturginja in prevajalka je Darja Dominkuš, pod režijo pa se podpisuje Marjan Nečak, ki Kasparja vidi predvsem kot metaforo današnje družbe.
Neveljaven email naslov