Avtorica recenzije: Gaja Pöschl Bere Lucija Grm.

Po angleški izdaji prevedla Maja Kraigher; Ljubljana : Modrijan, 2018

Zbirka sedmih kratkih zgodb severnokorejskega pisatelja Bandija, zbranih pod naslovom Obtožba, je literarno delo, na kakršnega v današnjem zahodnem svetu, prepojenem z idejo demokracije, svobode izražanja, vsesplošnega liberalizma – pa čeprav žal vse pogosteje le še načelno – le redko naletimo. Glavna vrednost dela namreč ni v izrazni, oblikovni ali umetniški moči, saj ne dosegajo najvišjih ravni, na kar v spremni besedi opozarja tudi korejski novinar Kim Seong Dong, v poetičnem predgovoru pa celo avtor sam, ampak sapo jemljejo predvsem njegova sporočilnost, vsebina in pretresljive okoliščine, v katerih je delo nastalo. Bandi, kar je seveda psevdonim in pomeni kresnico, se namreč svetu oglaša neposredno iz »brezdanje teme, črne kot brezmesečna noč v mrzlem decembru,« kakor označuje strogi in togi severnokorejski komunistični sistem, v katerem sam »kot v jarem vprežen« vztraja zgolj zato, ker bi beg pomenil preveliko tveganje za njegovo družino. Njegovo delo, ki je z nepredstavljivim tveganjem necenzurirano preniknilo skozi tesno zaprte meje Severne Koreje, ne da bi državo zapustil tudi avtor.

V zbirki Obtožba je zbranih sedem nekronološko razvrščenih zgodb, napisanih med letoma 1989 in 1995, torej v času, ko je severnokorejska družba začela plačevati izredno visoko ceno za desetletja dolgo razkošno življenje najvišje politične elite. Teme in gonilna sila Bandijevega omnibusa so lakota, pomanjkanje, splošen strah, ki se potroji ob popolnoma absurdnih okoliščinah, kot je na primer dojenčkov jok ob nepravem trenutku, kruta nemoč ob neizbrisnem zaznamku v državnih dokumentih zaradi nespametnega dejanja nekega davnega prednika in podobno. Prav vsaka zgodba s svojo pretresljivo vsebino in neposrednim jezikovnim izrazjem tiho, a silovito »obtožuje« kruti politični sistem, krutejši, kot si ga je v svoji daljnovidni distopiji pred sedemdesetimi leti zamislil George Orwell. A Bandijeve osebe, posamezniki, ki so zgolj kot eksempel skorajda simbol, ujeti v nekem trenutku življenja in zato postavljeni v središče dogajanja vsake zgodbe, niso kakšni romantični junaki, ljudski heroji, ki poskušajo spremeniti sistem. Sploh ne, so zgolj ljudje sklonjenih glav in uklonjenega duha, ki poskušajo preživeti. Pozorni na vsak korak, na vsako misel, celo na premik zavese na oknu četrtega nadstropja se gibajo po strogo in večno nadzorovanem prostoru in poskušajo čim bolj natančno »osvojiti scenarije«, kakor v predzadnji, morda najbolj simbolno pogumno zastavljeni zgodbi Na odru, uporni sin poočita svojemu pravovernemu očetu. Skorajda ironično, čeprav Bandi ironije v svojem delu ne uporablja, saj zanjo, tako kot za humor, v natančnem popisu ponižanih ljudi preprosto ni prostora, se za edino optimistično rešitev iz te peklenske partijske mizanscene izkaže – beg. Ta pa je tako zelo neverjeten, da mu je še Bandi namenil le en poklon.

Zgodbe zbirke Obtožba bralcev ne bodo prevzele s sofisticiranim literarnim doživetjem, saj je njihov slog precej tog in predvsem pri poskusu opisovanja čustev tudi dokaj okoren, bo pa zato toliko močneje nase opozorila vsebina. Za nas, ki vsaj posredno še živimo z dediščino nekdanjega političnega sistema, je ta morda vsaj nekoliko doumljiva, kapitalistični svet z daljšo demokratično tradicijo pa je moral biti ob branju povsem šokiran. In Bandi je tako, pa čeprav po več kot dvajsetih letih, le dosegel svoj namen.