Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl
Bere Lucija Grm.
Po angleški izdaji prevedla Maja Kraigher; Ljubljana : Modrijan, 2018
Zbirka sedmih kratkih zgodb severnokorejskega pisatelja Bandija, zbranih pod naslovom Obtožba, je literarno delo, na kakršnega v današnjem zahodnem svetu, prepojenem z idejo demokracije, svobode izražanja, vsesplošnega liberalizma – pa čeprav žal vse pogosteje le še načelno – le redko naletimo. Glavna vrednost dela namreč ni v izrazni, oblikovni ali umetniški moči, saj ne dosegajo najvišjih ravni, na kar v spremni besedi opozarja tudi korejski novinar Kim Seong Dong, v poetičnem predgovoru pa celo avtor sam, ampak sapo jemljejo predvsem njegova sporočilnost, vsebina in pretresljive okoliščine, v katerih je delo nastalo. Bandi, kar je seveda psevdonim in pomeni kresnico, se namreč svetu oglaša neposredno iz »brezdanje teme, črne kot brezmesečna noč v mrzlem decembru,« kakor označuje strogi in togi severnokorejski komunistični sistem, v katerem sam »kot v jarem vprežen« vztraja zgolj zato, ker bi beg pomenil preveliko tveganje za njegovo družino. Njegovo delo, ki je z nepredstavljivim tveganjem necenzurirano preniknilo skozi tesno zaprte meje Severne Koreje, ne da bi državo zapustil tudi avtor.
V zbirki Obtožba je zbranih sedem nekronološko razvrščenih zgodb, napisanih med letoma 1989 in 1995, torej v času, ko je severnokorejska družba začela plačevati izredno visoko ceno za desetletja dolgo razkošno življenje najvišje politične elite. Teme in gonilna sila Bandijevega omnibusa so lakota, pomanjkanje, splošen strah, ki se potroji ob popolnoma absurdnih okoliščinah, kot je na primer dojenčkov jok ob nepravem trenutku, kruta nemoč ob neizbrisnem zaznamku v državnih dokumentih zaradi nespametnega dejanja nekega davnega prednika in podobno. Prav vsaka zgodba s svojo pretresljivo vsebino in neposrednim jezikovnim izrazjem tiho, a silovito »obtožuje« kruti politični sistem, krutejši, kot si ga je v svoji daljnovidni distopiji pred sedemdesetimi leti zamislil George Orwell. A Bandijeve osebe, posamezniki, ki so zgolj kot eksempel skorajda simbol, ujeti v nekem trenutku življenja in zato postavljeni v središče dogajanja vsake zgodbe, niso kakšni romantični junaki, ljudski heroji, ki poskušajo spremeniti sistem. Sploh ne, so zgolj ljudje sklonjenih glav in uklonjenega duha, ki poskušajo preživeti. Pozorni na vsak korak, na vsako misel, celo na premik zavese na oknu četrtega nadstropja se gibajo po strogo in večno nadzorovanem prostoru in poskušajo čim bolj natančno »osvojiti scenarije«, kakor v predzadnji, morda najbolj simbolno pogumno zastavljeni zgodbi Na odru, uporni sin poočita svojemu pravovernemu očetu. Skorajda ironično, čeprav Bandi ironije v svojem delu ne uporablja, saj zanjo, tako kot za humor, v natančnem popisu ponižanih ljudi preprosto ni prostora, se za edino optimistično rešitev iz te peklenske partijske mizanscene izkaže – beg. Ta pa je tako zelo neverjeten, da mu je še Bandi namenil le en poklon.
Zgodbe zbirke Obtožba bralcev ne bodo prevzele s sofisticiranim literarnim doživetjem, saj je njihov slog precej tog in predvsem pri poskusu opisovanja čustev tudi dokaj okoren, bo pa zato toliko močneje nase opozorila vsebina. Za nas, ki vsaj posredno še živimo z dediščino nekdanjega političnega sistema, je ta morda vsaj nekoliko doumljiva, kapitalistični svet z daljšo demokratično tradicijo pa je moral biti ob branju povsem šokiran. In Bandi je tako, pa čeprav po več kot dvajsetih letih, le dosegel svoj namen.
Avtorica recenzije: Gaja Pöschl
Bere Lucija Grm.
Po angleški izdaji prevedla Maja Kraigher; Ljubljana : Modrijan, 2018
Zbirka sedmih kratkih zgodb severnokorejskega pisatelja Bandija, zbranih pod naslovom Obtožba, je literarno delo, na kakršnega v današnjem zahodnem svetu, prepojenem z idejo demokracije, svobode izražanja, vsesplošnega liberalizma – pa čeprav žal vse pogosteje le še načelno – le redko naletimo. Glavna vrednost dela namreč ni v izrazni, oblikovni ali umetniški moči, saj ne dosegajo najvišjih ravni, na kar v spremni besedi opozarja tudi korejski novinar Kim Seong Dong, v poetičnem predgovoru pa celo avtor sam, ampak sapo jemljejo predvsem njegova sporočilnost, vsebina in pretresljive okoliščine, v katerih je delo nastalo. Bandi, kar je seveda psevdonim in pomeni kresnico, se namreč svetu oglaša neposredno iz »brezdanje teme, črne kot brezmesečna noč v mrzlem decembru,« kakor označuje strogi in togi severnokorejski komunistični sistem, v katerem sam »kot v jarem vprežen« vztraja zgolj zato, ker bi beg pomenil preveliko tveganje za njegovo družino. Njegovo delo, ki je z nepredstavljivim tveganjem necenzurirano preniknilo skozi tesno zaprte meje Severne Koreje, ne da bi državo zapustil tudi avtor.
V zbirki Obtožba je zbranih sedem nekronološko razvrščenih zgodb, napisanih med letoma 1989 in 1995, torej v času, ko je severnokorejska družba začela plačevati izredno visoko ceno za desetletja dolgo razkošno življenje najvišje politične elite. Teme in gonilna sila Bandijevega omnibusa so lakota, pomanjkanje, splošen strah, ki se potroji ob popolnoma absurdnih okoliščinah, kot je na primer dojenčkov jok ob nepravem trenutku, kruta nemoč ob neizbrisnem zaznamku v državnih dokumentih zaradi nespametnega dejanja nekega davnega prednika in podobno. Prav vsaka zgodba s svojo pretresljivo vsebino in neposrednim jezikovnim izrazjem tiho, a silovito »obtožuje« kruti politični sistem, krutejši, kot si ga je v svoji daljnovidni distopiji pred sedemdesetimi leti zamislil George Orwell. A Bandijeve osebe, posamezniki, ki so zgolj kot eksempel skorajda simbol, ujeti v nekem trenutku življenja in zato postavljeni v središče dogajanja vsake zgodbe, niso kakšni romantični junaki, ljudski heroji, ki poskušajo spremeniti sistem. Sploh ne, so zgolj ljudje sklonjenih glav in uklonjenega duha, ki poskušajo preživeti. Pozorni na vsak korak, na vsako misel, celo na premik zavese na oknu četrtega nadstropja se gibajo po strogo in večno nadzorovanem prostoru in poskušajo čim bolj natančno »osvojiti scenarije«, kakor v predzadnji, morda najbolj simbolno pogumno zastavljeni zgodbi Na odru, uporni sin poočita svojemu pravovernemu očetu. Skorajda ironično, čeprav Bandi ironije v svojem delu ne uporablja, saj zanjo, tako kot za humor, v natančnem popisu ponižanih ljudi preprosto ni prostora, se za edino optimistično rešitev iz te peklenske partijske mizanscene izkaže – beg. Ta pa je tako zelo neverjeten, da mu je še Bandi namenil le en poklon.
Zgodbe zbirke Obtožba bralcev ne bodo prevzele s sofisticiranim literarnim doživetjem, saj je njihov slog precej tog in predvsem pri poskusu opisovanja čustev tudi dokaj okoren, bo pa zato toliko močneje nase opozorila vsebina. Za nas, ki vsaj posredno še živimo z dediščino nekdanjega političnega sistema, je ta morda vsaj nekoliko doumljiva, kapitalistični svet z daljšo demokratično tradicijo pa je moral biti ob branju povsem šokiran. In Bandi je tako, pa čeprav po več kot dvajsetih letih, le dosegel svoj namen.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov