Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zoran Hočevar: Tole zdaj

14.01.2019

Avtor recenzije: Robert Šabec Bereta Lucija Grm in Jure Franko.

Ljubljana : Modrijan, 2018

Tole zdaj je roman o nastajanju romana – celo dveh romanov, saj avtor Zoran Hočevar v njem popisuje ustvarjalni proces ali bolje vse tisto, kar pač ob tovrstnem delu sodi zraven. Drugi roman, o katerega nastajanju teče beseda v tem delu, je roman Edo in ga je mogoče razumeti, kot nekakšen faksimile dnevnika, ki ga v poznih letih svojega življenja piše gospod Edo Prinčič, nekoč komunist in partizan, po vojni pa do upokojitve prodajalec časopisov in tobaka. Same prigode in nezgode omenjenega gospoda za roman Tole zdaj niti niso bistvene, postavljene so na obrobje dogajanja, v fokus pa so postavljeni spremljajoči dogodki – utrinki pogosto povsem vsakodnevnih življenjskih opravil slehernika, trdno podkrepljeni z avtorjevo refleksijo. Skratka, v delu je predstavljeno tisto, kar spremlja in/ali moti pisateljev ustvarjalni proces pisanja. Ob tem bi bila primerjava z Zidarjevim delom Pišem knjigo več kot upravičena, saj ne nazadnje tudi Hočevarja begajo vprašanja o tem, kako sestaviti zgodbo, kako pisati, oziroma kako razviti svoj prepoznavni jezik in ne nazadnje kako napisati romaneskno zgodbo, ki bi bila privlačna tudi za bralca. Še več, Zoran Hočevar se v svojem delu pogosto sprašuje ali je njegove tovrstne poskuse sploh mogoče strpati pod oznako roman.

»Ravno včeraj sem prebiral pred približno pol stoletja spisane poduke znanega profesorja književnosti na univerzi. Istega osrednje sporočilo je bilo, da naj bo avtor v romanu nezaznaven. Bralec mora biti prepričan, da se štorija odvija sama, samodejno. Avtor, kakor da ga ni in kakor da ima on sam še najmanj pojma, kakšen človek je po videzu in značaju glavni lik in kaj ga sili v dejanja. Bralec naj si sam ustvari mnenje o junakovih namerah, pa čeprav mogoče napačno.«

Zoran Hočevar seveda nobenega od navedenih nasvetov niti malo ne upošteva. Nasprotno, kot avtor zastopa mesto osrednjega junaka, in to celo na način, da se njegovo pisanje spogleduje z zbirko kratkih zgodb, pamfletov, kolumn, razmišljanj, refleksij, fragmentov, kronike, celo sinopsisov oziroma dramsko-filmskih scenarijev, ki pa jih avtor s pomočjo krhkega veznega tkiva v zapakira domiselno celoto širše romaneskne zgradbe. Bralca tako popelje v družinsko-avtobiografsko zgodbo, ki poleti celo v čas prvih vesoljskih poletov, na drugi strani pa se spogleduje z velikani domače in tuje literature, kot sta npr. Tavčar in Bulgakov. Kot posebno eksotiko velja izpostaviti še prebliske prijatelja Šopenhaverja in tete Marice, ter razmišljanja ob obisku trgovskih središč, koncertov in razglabljanj glede aktualne situacije na področju kulturne srenje.

»A obeti so mizerni. Razen sem pa tja katerih motenj se mi ne dogaja skoraj nič. Bojim se, da ne bo nobene zgodbe. Če pa bo, bo najbrž klavrna, za moj okus nesprejemljiva, najsi bi se kam zakantal z avtomobilom. Jasno, mnogi ravno v čem tragičnem najdejo užitek. Ni jim živeti brez čitanja o takih ali drugačnih karambolih.«

To seveda še kako drži, a s predpostavko, da je prav v tej odsotnosti mogoče uzreti osrednji čar Hočevarjevega dela, ki je svetlobna leta stran od velike zgodbe in velikih idej kakšnega klasičnega romanesknega dela. Ničesar takega v romanu Tole zdaj ni mogoče najti, saj se avtor bolj kot karkoli drugega spogleduje s stvarjenjem dela na način creatio ex nihilo – iz nič torej.


Ocene

1949 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Zoran Hočevar: Tole zdaj

14.01.2019

Avtor recenzije: Robert Šabec Bereta Lucija Grm in Jure Franko.

Ljubljana : Modrijan, 2018

Tole zdaj je roman o nastajanju romana – celo dveh romanov, saj avtor Zoran Hočevar v njem popisuje ustvarjalni proces ali bolje vse tisto, kar pač ob tovrstnem delu sodi zraven. Drugi roman, o katerega nastajanju teče beseda v tem delu, je roman Edo in ga je mogoče razumeti, kot nekakšen faksimile dnevnika, ki ga v poznih letih svojega življenja piše gospod Edo Prinčič, nekoč komunist in partizan, po vojni pa do upokojitve prodajalec časopisov in tobaka. Same prigode in nezgode omenjenega gospoda za roman Tole zdaj niti niso bistvene, postavljene so na obrobje dogajanja, v fokus pa so postavljeni spremljajoči dogodki – utrinki pogosto povsem vsakodnevnih življenjskih opravil slehernika, trdno podkrepljeni z avtorjevo refleksijo. Skratka, v delu je predstavljeno tisto, kar spremlja in/ali moti pisateljev ustvarjalni proces pisanja. Ob tem bi bila primerjava z Zidarjevim delom Pišem knjigo več kot upravičena, saj ne nazadnje tudi Hočevarja begajo vprašanja o tem, kako sestaviti zgodbo, kako pisati, oziroma kako razviti svoj prepoznavni jezik in ne nazadnje kako napisati romaneskno zgodbo, ki bi bila privlačna tudi za bralca. Še več, Zoran Hočevar se v svojem delu pogosto sprašuje ali je njegove tovrstne poskuse sploh mogoče strpati pod oznako roman.

»Ravno včeraj sem prebiral pred približno pol stoletja spisane poduke znanega profesorja književnosti na univerzi. Istega osrednje sporočilo je bilo, da naj bo avtor v romanu nezaznaven. Bralec mora biti prepričan, da se štorija odvija sama, samodejno. Avtor, kakor da ga ni in kakor da ima on sam še najmanj pojma, kakšen človek je po videzu in značaju glavni lik in kaj ga sili v dejanja. Bralec naj si sam ustvari mnenje o junakovih namerah, pa čeprav mogoče napačno.«

Zoran Hočevar seveda nobenega od navedenih nasvetov niti malo ne upošteva. Nasprotno, kot avtor zastopa mesto osrednjega junaka, in to celo na način, da se njegovo pisanje spogleduje z zbirko kratkih zgodb, pamfletov, kolumn, razmišljanj, refleksij, fragmentov, kronike, celo sinopsisov oziroma dramsko-filmskih scenarijev, ki pa jih avtor s pomočjo krhkega veznega tkiva v zapakira domiselno celoto širše romaneskne zgradbe. Bralca tako popelje v družinsko-avtobiografsko zgodbo, ki poleti celo v čas prvih vesoljskih poletov, na drugi strani pa se spogleduje z velikani domače in tuje literature, kot sta npr. Tavčar in Bulgakov. Kot posebno eksotiko velja izpostaviti še prebliske prijatelja Šopenhaverja in tete Marice, ter razmišljanja ob obisku trgovskih središč, koncertov in razglabljanj glede aktualne situacije na področju kulturne srenje.

»A obeti so mizerni. Razen sem pa tja katerih motenj se mi ne dogaja skoraj nič. Bojim se, da ne bo nobene zgodbe. Če pa bo, bo najbrž klavrna, za moj okus nesprejemljiva, najsi bi se kam zakantal z avtomobilom. Jasno, mnogi ravno v čem tragičnem najdejo užitek. Ni jim živeti brez čitanja o takih ali drugačnih karambolih.«

To seveda še kako drži, a s predpostavko, da je prav v tej odsotnosti mogoče uzreti osrednji čar Hočevarjevega dela, ki je svetlobna leta stran od velike zgodbe in velikih idej kakšnega klasičnega romanesknega dela. Ničesar takega v romanu Tole zdaj ni mogoče najti, saj se avtor bolj kot karkoli drugega spogleduje s stvarjenjem dela na način creatio ex nihilo – iz nič torej.


03.01.2022

Barbara Korun: Idioritmija

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Maja Moll in Jure Franko.


03.01.2022

Muanis Sinanović: Najbolj grozen človek na svetu

»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović


03.01.2022

Nebesa

»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl


02.01.2022

Gremo v kino: Erotikon

»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.12.2021

Mathias Göritz: V nebesih dežuje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Maja Moll


20.12.2021

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


20.12.2021

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll


20.12.2021

Zagrebško gledališče mladih (ZKM): Eichmann v Jeruzalemu

Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM


17.12.2021

Mala scena MGL - Barbara Zemljič: Olje črne kumine

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani


17.12.2021

Mike Bartlett: Klinc

Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik


13.12.2021

Simona Semenič: Tri igre za punce

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič


13.12.2021

Andrej Medved: Guba v očesu

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Jorge Alfonso: Travograd

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


12.12.2021

Mesno gledališče ljubljansko - Falk Richter: Izredne razmere

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani


11.12.2021

Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom

SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:


06.12.2021

Kristina Hočevar: Rujenje

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Lidija Hartman


06.12.2021

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


Stran 44 od 98
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov