Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Jure Franko.
Prevedla Danica Čerče, Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Roman Zablodeli avtobus, eno manj znanih del Johna Steinbecka, je ob izidu leta 1947 pri bralstvu doživel lepši sprejem kot pri kritikih. Pisatelju so nekateri očitali, da se v knjigi nič ne zgodi, da so njeni junaki neizdelani in nesimpatični in da njegovo turobno, celo opolzko romanje pač ni nič drugega kot nenavadno mračna in brezupna vožnja z avtobusom.
Zgodba Zablodelega avtobusa je na prvi pogled preprosta in linearna. Zdelan avtobus, ki ga njegov lastnik imenuje Ljubica, prevaža potnike med Rebel Cornersom in San Juan de la Cruzom, to je po odseku poti, po katerem veliki avtobusi ne vozijo. Rebel Corners, ki je hkrati trgovina, obednica, mehanična delavnica, bencinska črpalka in avtobusna postaja, vodita Juan Chicoy, ki je pol mehiškega in pol irskega rodu, in njegova žena Alice, nezadovoljna, histerična ženska srednjih let, nagnjena k pijančevaju. Pomagata jima sedemnajstletni mehanik, ki ga zaradi mozoljastega obraza kličejo Pimples in natakarica Norma, ki je bolestno zaljubljena v Clarka Gabla in sanjari, da bo postala filmska igralka. Potniki, ki se na Rebel Cornersu vkrcajo v Ljubico, so zelo različni tipi iz različnih družbenih razredov: tu sta Prichardova, buržoazni par, ki z razvajeno hčerko Mildred potuje v Mehiko, reven vojni veteran Edvard Horton, ki se preživlja kot potujoči zastopnik podjetja Čudežni izdelki, lahkoživka in slačipunca z izmišljenim imenom Camille Oaks, ki se izdaja za zobozdravstveno tehnico, in zlovoljen starec s slabim srcem Van Brunt.
Zaradi hudega deževja narasla reka San Ysidro grozi, da bo odnesla leseni most, čez katerega bi se morali peljati. Juan Chicoy kot voznik avtobusa organizira glasovanje in potniki se namesto za vrnitev odločijo za redko uporabljano razrito in blatno cesto. Juan, ki so mu sitni in zahtevni potniki zrasli čez glavo, v roke Marije Guadalupske položi odločitev: če bo vozilo obtičalo v blatu, je to znak, da lahko gre. Potrebuje namreč opravičilo, da bi vse skupaj zapustil in pobegnil v Mehiko, novemu življenju naproti. Juanovo občutljivost in vraževernost lepo razkrije naslednji odstavek, ki je tudi del posrečenega opisa notranjosti starega avtobusa:
“Voznikov sedež je bil obrabljen do vzmeti in na obrabljenem predelu pokrit z blazino iz cenenega potiskanega blaga; ta je varovala voznika in potlačila nepokrite vzmeti. Na vetrobranski šipi so z vrha bingljali različni predmeti: otroški čeveljček – ta je bil za zaščito, saj spotikajoča se otroška noga neprestano potrebuje previdnost in božjo pomoč; majhna boksarska rokavica – ta je bila za moč, za močno roko na volanu. Tu je visela še punčka iz celuloida v izzivajočem sarongu in s češnjevo rdečimi in zelenimi nojevimi peresi v laseh. Vse to je razveseljevalo meso, oči, nos in ušesa. Med vožnjo so se ti predmeti vrteli, poskakovali in nihali pred voznikovimi očmi.
Na armaturni plošči je stal kovinski kipec Device Guadalupske v lesketajočih se barvah. Juanu Chicoyu je predstavljala vez z večnostjo. Toda to ni imelo nič opraviti s cerkvijo in dogmami, ampak s spomini in čustvi. Ta temna devica je bila zanj njegova mati in meglen obris hiše, v kateri ga je negovala in pri tem govorila v španščini z rahlo tujim naglasom. Mati si jo je izbrala za osebno boginjo. Svetega Patricka, sveto Bridget in na tisoče bledoličnih devic s severa je nadomestila ta temna devica s krvjo v žilah in tesno povezana z ljudmi.”
Vozilo (malo tudi z voznikovo pomočjo) res obtiči. In ko Juan odkoraka od avtobusa in vznemirjenih potnikov navidezno iskat pomoč, se odnosi šele zares zaostrijo. Vsak od navzočih se ob srečanju s katastrofo nekako razgali, na dan privrejo čustva, ki so bila tako skrita in potlačena, da presenetijo celo njih same. Maske padejo. Pa vendar za nobenega to ni odrešilno potovanje, ki bi jih v prenesenem pomenu nekam pripeljalo. Ne pripelje jih niti do kakšnih večjih spoznanj in nobenega upanja ni, da bi potnikom uspelo pobegniti pred samimi seboj ali da bi zaradi izkušnje postali boljši. Avtobus je res zablodel, v pravem in metaforičnem smislu, ljudje, ki so se skupaj znašli na njem, pa nimajo ničesar skupnega. S tem je Steinbeck želel pokazati odtujenost v tako opevani združeni Ameriki, saj je skupina ‘zablodelih’ nekakšen presek ameriške kulture. Med njimi ni skupnega jezika niti vizije kakšne boljše družbe, ženejo jih sebičnost, strah, pohlep, pohota, jeza in sovraštvo. Seveda pa lahko vse to prenesemo v katerikoli čas in katerokoli družbo.
Zablodeli avtobus je tragikomedija človeških značajev v tranzitu, psihološka drama, ki doseže toliko večji učinek tudi zaradi okolja in vremenskih razmer, v katerih se dogaja. Steinbeck je mojster opisovanja, tako narave kot ljudi, vse prav živo vstane pred bralcem. Prav s takšno ostroumno prepričljivostjo in lahkotnostjo v tem dramsko zasnovanem delu zapisuje tudi dialoge, toliko jih je, da bi roman lahko posrečeno zaživel na gledališkem odru. Raziskovanje človeške duševnosti je pač večno aktualna tema.
S Steinbeckovim Zablodelim avtobusom smo v slovenskem prevodu dobili še eno izjemno knjigo izjemnega pisatelja. Žal je izšla s tako nevpadljivo in dolgočasno naslovnico, da bo v knjigarni ali knjižnici le redko komu padla v oči, kaj šele, da bi jo kupil zase ali za darilo. Kar je velika škoda za tako odličen roman (in ne nazadnje tudi za založnika).
Avtor recenzije: Andrej Lutman
Bere Jure Franko.
Prevedla Danica Čerče, Ljubljana : Hiša poezije, 2018
Roman Zablodeli avtobus, eno manj znanih del Johna Steinbecka, je ob izidu leta 1947 pri bralstvu doživel lepši sprejem kot pri kritikih. Pisatelju so nekateri očitali, da se v knjigi nič ne zgodi, da so njeni junaki neizdelani in nesimpatični in da njegovo turobno, celo opolzko romanje pač ni nič drugega kot nenavadno mračna in brezupna vožnja z avtobusom.
Zgodba Zablodelega avtobusa je na prvi pogled preprosta in linearna. Zdelan avtobus, ki ga njegov lastnik imenuje Ljubica, prevaža potnike med Rebel Cornersom in San Juan de la Cruzom, to je po odseku poti, po katerem veliki avtobusi ne vozijo. Rebel Corners, ki je hkrati trgovina, obednica, mehanična delavnica, bencinska črpalka in avtobusna postaja, vodita Juan Chicoy, ki je pol mehiškega in pol irskega rodu, in njegova žena Alice, nezadovoljna, histerična ženska srednjih let, nagnjena k pijančevaju. Pomagata jima sedemnajstletni mehanik, ki ga zaradi mozoljastega obraza kličejo Pimples in natakarica Norma, ki je bolestno zaljubljena v Clarka Gabla in sanjari, da bo postala filmska igralka. Potniki, ki se na Rebel Cornersu vkrcajo v Ljubico, so zelo različni tipi iz različnih družbenih razredov: tu sta Prichardova, buržoazni par, ki z razvajeno hčerko Mildred potuje v Mehiko, reven vojni veteran Edvard Horton, ki se preživlja kot potujoči zastopnik podjetja Čudežni izdelki, lahkoživka in slačipunca z izmišljenim imenom Camille Oaks, ki se izdaja za zobozdravstveno tehnico, in zlovoljen starec s slabim srcem Van Brunt.
Zaradi hudega deževja narasla reka San Ysidro grozi, da bo odnesla leseni most, čez katerega bi se morali peljati. Juan Chicoy kot voznik avtobusa organizira glasovanje in potniki se namesto za vrnitev odločijo za redko uporabljano razrito in blatno cesto. Juan, ki so mu sitni in zahtevni potniki zrasli čez glavo, v roke Marije Guadalupske položi odločitev: če bo vozilo obtičalo v blatu, je to znak, da lahko gre. Potrebuje namreč opravičilo, da bi vse skupaj zapustil in pobegnil v Mehiko, novemu življenju naproti. Juanovo občutljivost in vraževernost lepo razkrije naslednji odstavek, ki je tudi del posrečenega opisa notranjosti starega avtobusa:
“Voznikov sedež je bil obrabljen do vzmeti in na obrabljenem predelu pokrit z blazino iz cenenega potiskanega blaga; ta je varovala voznika in potlačila nepokrite vzmeti. Na vetrobranski šipi so z vrha bingljali različni predmeti: otroški čeveljček – ta je bil za zaščito, saj spotikajoča se otroška noga neprestano potrebuje previdnost in božjo pomoč; majhna boksarska rokavica – ta je bila za moč, za močno roko na volanu. Tu je visela še punčka iz celuloida v izzivajočem sarongu in s češnjevo rdečimi in zelenimi nojevimi peresi v laseh. Vse to je razveseljevalo meso, oči, nos in ušesa. Med vožnjo so se ti predmeti vrteli, poskakovali in nihali pred voznikovimi očmi.
Na armaturni plošči je stal kovinski kipec Device Guadalupske v lesketajočih se barvah. Juanu Chicoyu je predstavljala vez z večnostjo. Toda to ni imelo nič opraviti s cerkvijo in dogmami, ampak s spomini in čustvi. Ta temna devica je bila zanj njegova mati in meglen obris hiše, v kateri ga je negovala in pri tem govorila v španščini z rahlo tujim naglasom. Mati si jo je izbrala za osebno boginjo. Svetega Patricka, sveto Bridget in na tisoče bledoličnih devic s severa je nadomestila ta temna devica s krvjo v žilah in tesno povezana z ljudmi.”
Vozilo (malo tudi z voznikovo pomočjo) res obtiči. In ko Juan odkoraka od avtobusa in vznemirjenih potnikov navidezno iskat pomoč, se odnosi šele zares zaostrijo. Vsak od navzočih se ob srečanju s katastrofo nekako razgali, na dan privrejo čustva, ki so bila tako skrita in potlačena, da presenetijo celo njih same. Maske padejo. Pa vendar za nobenega to ni odrešilno potovanje, ki bi jih v prenesenem pomenu nekam pripeljalo. Ne pripelje jih niti do kakšnih večjih spoznanj in nobenega upanja ni, da bi potnikom uspelo pobegniti pred samimi seboj ali da bi zaradi izkušnje postali boljši. Avtobus je res zablodel, v pravem in metaforičnem smislu, ljudje, ki so se skupaj znašli na njem, pa nimajo ničesar skupnega. S tem je Steinbeck želel pokazati odtujenost v tako opevani združeni Ameriki, saj je skupina ‘zablodelih’ nekakšen presek ameriške kulture. Med njimi ni skupnega jezika niti vizije kakšne boljše družbe, ženejo jih sebičnost, strah, pohlep, pohota, jeza in sovraštvo. Seveda pa lahko vse to prenesemo v katerikoli čas in katerokoli družbo.
Zablodeli avtobus je tragikomedija človeških značajev v tranzitu, psihološka drama, ki doseže toliko večji učinek tudi zaradi okolja in vremenskih razmer, v katerih se dogaja. Steinbeck je mojster opisovanja, tako narave kot ljudi, vse prav živo vstane pred bralcem. Prav s takšno ostroumno prepričljivostjo in lahkotnostjo v tem dramsko zasnovanem delu zapisuje tudi dialoge, toliko jih je, da bi roman lahko posrečeno zaživel na gledališkem odru. Raziskovanje človeške duševnosti je pač večno aktualna tema.
S Steinbeckovim Zablodelim avtobusom smo v slovenskem prevodu dobili še eno izjemno knjigo izjemnega pisatelja. Žal je izšla s tako nevpadljivo in dolgočasno naslovnico, da bo v knjigarni ali knjižnici le redko komu padla v oči, kaj šele, da bi jo kupil zase ali za darilo. Kar je velika škoda za tako odličen roman (in ne nazadnje tudi za založnika).
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov