Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petja Gorjup
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Maja Kraigher; Ljubljana : Modrijan, 2018
Avtobiografsko obarvan roman Sandre Cisneros Hiša v ulici Mango sestavlja štiriinštirideset vinjet, ki predstavljajo utrinke iz življenja deklice Esperanze Cordero v čikaški soseski večinoma hispanske skupnosti. Prvoosebna pripovedovalka pripoveduje na videz nepomembne zgodbe iz vsakdanjega življenja ljudi, ki živijo na ulici Mango. Pri tem predstavlja številne, večinoma konfliktne like in njihove usode, ki jih opazuje skozi odraščajoče oko. Osrednji motiv je želja, da bi zapustila sosesko in odšla daleč stran. Sanja o boljšem življenju in o svoji, čisto svoji hiši, kjer bi lahko ustvarjala in samostojno živela. A to bo mogoče, če bo zadela na loteriji ali če bo prišel mimo kdo, ki bo za vedno spremenil življenje …
»Nekje pod neko ulično svetilko Marin, sama, pleše in prepeva tisto pesem. Vem. Čaka na avto, ki se bo ustavil, na zvezdo, ki se bo utrnila, na nekoga, ki ji bo spremenil življenje.«
Razpršena struktura romana implicira negotove usode žensk v patriarhalni družbi, v celoti odvisnih od moških. V poroko so se (večkrat prerano) podale zato, da bi ubežale čikaški soseski in Ulici Mango, kjer je njihovo mesto ob oknu, na pragu revne hiše ali pa na ulici. Upanje na boljše življenje se velikokrat konča v nasilju in zatiranju, ki sta tudi sicer pogosta motiva romana. Pisateljica predstavlja enega najpomembnejših glasov čikanskega gibanja, ki se je v osemdesetih in devetdesetih letih borilo za pravice manjšin in žensk v patriarhalni družbi, za volilno pravico, pravico do enakovredne izobrazbe in zdravstvene oskrbe, in vse to je mogoče zaznati v zgodbah romana. Zgodba Klošarji na podstrešju govori o razslojenosti in občutku bede, ki jo imajo tisti, ki živijo na dnu:
»Ljudje, ki živijo na gričih, spijo tako blizu zvezd, da pozabljajo na tiste, ki živimo preveč na zemlji. Dol pogledajo samo toliko, da so zadovoljni, ker živijo na griču. Ni se jim treba ukvarjati s smetmi prejšnjega tedna ali se bati podgan. Pride noč. Nič jih ne zbuja razen vetra. Nekoč bom imela svojo hišo, vendar ne bom pozabila, kdo sem in od kod sem prišla. Mimoidoči klošarji bojo spraševali: Lahko pridem noter? Ponudila jim bom podstrešje, jih povabila naj ostanejo, ker vem, kako je, če nimaš hiše.«
Na koncu romana se pripovedovalki Esperanzi utrne nemara najpomembnejše spoznanje – in glasno vodilo romana – da svojega okolja ne more za vselej zapustiti zaradi žensk, ki bodo tam ostale. Da je solidarnost in povezanost žensk ključnega pomena za preseganje inferiornega položaja in za izboljšanje življenjskih razmer. Tako se iz posameznice, ki si želi le pobegniti, prelevi v aktivistko z odgovornostjo do drugih in s spoznanjem, da je njeno mesto vendarle v domačem okolju in da je njena dolžnost pomagati drugim. Ker ima moč domišljije, s katero piše zgodbe, ki – prav zato, ker so njene – vračajo up in pogum ter svobodo duha, je odgovorna za izboljšanje položaja žensk v zatiralski družbi. Kot ji naroči teta: »Samo ne nehaj pisati, Esperanza. Moraš pisati naprej. To te bo ohranilo svobodno.«
V trenutkih nemoči, ki jih spremlja želja po samostojnosti in svobodi, se pripovedovalka obrača na štiri drevesa, »četverico, ki je zrasla betonu navkljub. Četverico, ki se bori in se ne pozabi boriti. Četverico, katere edini smisel je biti in obstati.«
Sandra Cisneros s tem tudi sporoča, da se je treba boriti z orožjem, ki leži v posamezniku. S tem misli na krila domišljije, svobodo duha in srce, ki jasno kaže smer v samostojno pot v skupnosti.
Avtorica recenzije: Petja Gorjup
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Maja Kraigher; Ljubljana : Modrijan, 2018
Avtobiografsko obarvan roman Sandre Cisneros Hiša v ulici Mango sestavlja štiriinštirideset vinjet, ki predstavljajo utrinke iz življenja deklice Esperanze Cordero v čikaški soseski večinoma hispanske skupnosti. Prvoosebna pripovedovalka pripoveduje na videz nepomembne zgodbe iz vsakdanjega življenja ljudi, ki živijo na ulici Mango. Pri tem predstavlja številne, večinoma konfliktne like in njihove usode, ki jih opazuje skozi odraščajoče oko. Osrednji motiv je želja, da bi zapustila sosesko in odšla daleč stran. Sanja o boljšem življenju in o svoji, čisto svoji hiši, kjer bi lahko ustvarjala in samostojno živela. A to bo mogoče, če bo zadela na loteriji ali če bo prišel mimo kdo, ki bo za vedno spremenil življenje …
»Nekje pod neko ulično svetilko Marin, sama, pleše in prepeva tisto pesem. Vem. Čaka na avto, ki se bo ustavil, na zvezdo, ki se bo utrnila, na nekoga, ki ji bo spremenil življenje.«
Razpršena struktura romana implicira negotove usode žensk v patriarhalni družbi, v celoti odvisnih od moških. V poroko so se (večkrat prerano) podale zato, da bi ubežale čikaški soseski in Ulici Mango, kjer je njihovo mesto ob oknu, na pragu revne hiše ali pa na ulici. Upanje na boljše življenje se velikokrat konča v nasilju in zatiranju, ki sta tudi sicer pogosta motiva romana. Pisateljica predstavlja enega najpomembnejših glasov čikanskega gibanja, ki se je v osemdesetih in devetdesetih letih borilo za pravice manjšin in žensk v patriarhalni družbi, za volilno pravico, pravico do enakovredne izobrazbe in zdravstvene oskrbe, in vse to je mogoče zaznati v zgodbah romana. Zgodba Klošarji na podstrešju govori o razslojenosti in občutku bede, ki jo imajo tisti, ki živijo na dnu:
»Ljudje, ki živijo na gričih, spijo tako blizu zvezd, da pozabljajo na tiste, ki živimo preveč na zemlji. Dol pogledajo samo toliko, da so zadovoljni, ker živijo na griču. Ni se jim treba ukvarjati s smetmi prejšnjega tedna ali se bati podgan. Pride noč. Nič jih ne zbuja razen vetra. Nekoč bom imela svojo hišo, vendar ne bom pozabila, kdo sem in od kod sem prišla. Mimoidoči klošarji bojo spraševali: Lahko pridem noter? Ponudila jim bom podstrešje, jih povabila naj ostanejo, ker vem, kako je, če nimaš hiše.«
Na koncu romana se pripovedovalki Esperanzi utrne nemara najpomembnejše spoznanje – in glasno vodilo romana – da svojega okolja ne more za vselej zapustiti zaradi žensk, ki bodo tam ostale. Da je solidarnost in povezanost žensk ključnega pomena za preseganje inferiornega položaja in za izboljšanje življenjskih razmer. Tako se iz posameznice, ki si želi le pobegniti, prelevi v aktivistko z odgovornostjo do drugih in s spoznanjem, da je njeno mesto vendarle v domačem okolju in da je njena dolžnost pomagati drugim. Ker ima moč domišljije, s katero piše zgodbe, ki – prav zato, ker so njene – vračajo up in pogum ter svobodo duha, je odgovorna za izboljšanje položaja žensk v zatiralski družbi. Kot ji naroči teta: »Samo ne nehaj pisati, Esperanza. Moraš pisati naprej. To te bo ohranilo svobodno.«
V trenutkih nemoči, ki jih spremlja želja po samostojnosti in svobodi, se pripovedovalka obrača na štiri drevesa, »četverico, ki je zrasla betonu navkljub. Četverico, ki se bori in se ne pozabi boriti. Četverico, katere edini smisel je biti in obstati.«
Sandra Cisneros s tem tudi sporoča, da se je treba boriti z orožjem, ki leži v posamezniku. S tem misli na krila domišljije, svobodo duha in srce, ki jasno kaže smer v samostojno pot v skupnosti.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Eva Longyka Marušič in Bernard Stramič
Bralca: Lidija Hartman in Ambrož Kvartič »Pomenek s tišino omogočajo nevidnosti,« preberemo v knjigi Nevidnosti, Milana Dekleve. »Pogovor z nevidnostmi poteka s pomočjo tolmačev. /…/ Lahko se pretrga /pogovor/, obvisi na strelovodu molka, / a takrat priprhutajo nevidni tolmači brez jezikov, / ki znajo povedati veliko, / čeprav jih sprva ne razumemo,« preberemo na 27. strani. Knjiga bralca povabi že z naslovom, s tem, da nevidnostim, ki jih pesnik postavi v naslov, pritrdi in jim priznava obstoj. Kar ni vidno, je običajno najmočnejše gonilo vitalnosti, živega, življenja. V vsaki od 51 pesmi se pesnik Dekleva prek lirskega subjekta dotakne nevidnosti in jim da enega od mnogih, enainpetdesetih obrazov in podob. Kljub temu pa bralcu pušča občutek svobode, neujetosti, neutesnjenosti, nekalupljenosti, da bi morali to nevidnost, te nevidnosti imenovati, jim dati ime, telo, definicijo ...
Snežni leopard se tako zelo približa filmski popolnosti, da pokaže, da popolnega filma ni
Avtor recenzije: Marko Elsner Grošelj Bralca: Barbara Zupan in Jure Franko
Koncept in elementi izvedbe zapleta se močno opirajo na kultno uspešnico Matrica, vendar Vse povsod naenkrat zapelje zgodbo v bistveno bolj bizarne smeri
Predstava, ki izvablja čustva, nagovarja čutnost in blago zvoči v prostoru.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bralca: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih
Avtorica recenzije: Ana Geršak Bralca: Jasna Rodošek in Aleksander Golja
Neveljaven email naslov