Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Petja Gorjup
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Maja Kraigher; Ljubljana : Modrijan, 2018
Avtobiografsko obarvan roman Sandre Cisneros Hiša v ulici Mango sestavlja štiriinštirideset vinjet, ki predstavljajo utrinke iz življenja deklice Esperanze Cordero v čikaški soseski večinoma hispanske skupnosti. Prvoosebna pripovedovalka pripoveduje na videz nepomembne zgodbe iz vsakdanjega življenja ljudi, ki živijo na ulici Mango. Pri tem predstavlja številne, večinoma konfliktne like in njihove usode, ki jih opazuje skozi odraščajoče oko. Osrednji motiv je želja, da bi zapustila sosesko in odšla daleč stran. Sanja o boljšem življenju in o svoji, čisto svoji hiši, kjer bi lahko ustvarjala in samostojno živela. A to bo mogoče, če bo zadela na loteriji ali če bo prišel mimo kdo, ki bo za vedno spremenil življenje …
»Nekje pod neko ulično svetilko Marin, sama, pleše in prepeva tisto pesem. Vem. Čaka na avto, ki se bo ustavil, na zvezdo, ki se bo utrnila, na nekoga, ki ji bo spremenil življenje.«
Razpršena struktura romana implicira negotove usode žensk v patriarhalni družbi, v celoti odvisnih od moških. V poroko so se (večkrat prerano) podale zato, da bi ubežale čikaški soseski in Ulici Mango, kjer je njihovo mesto ob oknu, na pragu revne hiše ali pa na ulici. Upanje na boljše življenje se velikokrat konča v nasilju in zatiranju, ki sta tudi sicer pogosta motiva romana. Pisateljica predstavlja enega najpomembnejših glasov čikanskega gibanja, ki se je v osemdesetih in devetdesetih letih borilo za pravice manjšin in žensk v patriarhalni družbi, za volilno pravico, pravico do enakovredne izobrazbe in zdravstvene oskrbe, in vse to je mogoče zaznati v zgodbah romana. Zgodba Klošarji na podstrešju govori o razslojenosti in občutku bede, ki jo imajo tisti, ki živijo na dnu:
»Ljudje, ki živijo na gričih, spijo tako blizu zvezd, da pozabljajo na tiste, ki živimo preveč na zemlji. Dol pogledajo samo toliko, da so zadovoljni, ker živijo na griču. Ni se jim treba ukvarjati s smetmi prejšnjega tedna ali se bati podgan. Pride noč. Nič jih ne zbuja razen vetra. Nekoč bom imela svojo hišo, vendar ne bom pozabila, kdo sem in od kod sem prišla. Mimoidoči klošarji bojo spraševali: Lahko pridem noter? Ponudila jim bom podstrešje, jih povabila naj ostanejo, ker vem, kako je, če nimaš hiše.«
Na koncu romana se pripovedovalki Esperanzi utrne nemara najpomembnejše spoznanje – in glasno vodilo romana – da svojega okolja ne more za vselej zapustiti zaradi žensk, ki bodo tam ostale. Da je solidarnost in povezanost žensk ključnega pomena za preseganje inferiornega položaja in za izboljšanje življenjskih razmer. Tako se iz posameznice, ki si želi le pobegniti, prelevi v aktivistko z odgovornostjo do drugih in s spoznanjem, da je njeno mesto vendarle v domačem okolju in da je njena dolžnost pomagati drugim. Ker ima moč domišljije, s katero piše zgodbe, ki – prav zato, ker so njene – vračajo up in pogum ter svobodo duha, je odgovorna za izboljšanje položaja žensk v zatiralski družbi. Kot ji naroči teta: »Samo ne nehaj pisati, Esperanza. Moraš pisati naprej. To te bo ohranilo svobodno.«
V trenutkih nemoči, ki jih spremlja želja po samostojnosti in svobodi, se pripovedovalka obrača na štiri drevesa, »četverico, ki je zrasla betonu navkljub. Četverico, ki se bori in se ne pozabi boriti. Četverico, katere edini smisel je biti in obstati.«
Sandra Cisneros s tem tudi sporoča, da se je treba boriti z orožjem, ki leži v posamezniku. S tem misli na krila domišljije, svobodo duha in srce, ki jasno kaže smer v samostojno pot v skupnosti.
Avtorica recenzije: Petja Gorjup
Bereta Alenka Resman Langus in Jure Franko.
Prevedla Maja Kraigher; Ljubljana : Modrijan, 2018
Avtobiografsko obarvan roman Sandre Cisneros Hiša v ulici Mango sestavlja štiriinštirideset vinjet, ki predstavljajo utrinke iz življenja deklice Esperanze Cordero v čikaški soseski večinoma hispanske skupnosti. Prvoosebna pripovedovalka pripoveduje na videz nepomembne zgodbe iz vsakdanjega življenja ljudi, ki živijo na ulici Mango. Pri tem predstavlja številne, večinoma konfliktne like in njihove usode, ki jih opazuje skozi odraščajoče oko. Osrednji motiv je želja, da bi zapustila sosesko in odšla daleč stran. Sanja o boljšem življenju in o svoji, čisto svoji hiši, kjer bi lahko ustvarjala in samostojno živela. A to bo mogoče, če bo zadela na loteriji ali če bo prišel mimo kdo, ki bo za vedno spremenil življenje …
»Nekje pod neko ulično svetilko Marin, sama, pleše in prepeva tisto pesem. Vem. Čaka na avto, ki se bo ustavil, na zvezdo, ki se bo utrnila, na nekoga, ki ji bo spremenil življenje.«
Razpršena struktura romana implicira negotove usode žensk v patriarhalni družbi, v celoti odvisnih od moških. V poroko so se (večkrat prerano) podale zato, da bi ubežale čikaški soseski in Ulici Mango, kjer je njihovo mesto ob oknu, na pragu revne hiše ali pa na ulici. Upanje na boljše življenje se velikokrat konča v nasilju in zatiranju, ki sta tudi sicer pogosta motiva romana. Pisateljica predstavlja enega najpomembnejših glasov čikanskega gibanja, ki se je v osemdesetih in devetdesetih letih borilo za pravice manjšin in žensk v patriarhalni družbi, za volilno pravico, pravico do enakovredne izobrazbe in zdravstvene oskrbe, in vse to je mogoče zaznati v zgodbah romana. Zgodba Klošarji na podstrešju govori o razslojenosti in občutku bede, ki jo imajo tisti, ki živijo na dnu:
»Ljudje, ki živijo na gričih, spijo tako blizu zvezd, da pozabljajo na tiste, ki živimo preveč na zemlji. Dol pogledajo samo toliko, da so zadovoljni, ker živijo na griču. Ni se jim treba ukvarjati s smetmi prejšnjega tedna ali se bati podgan. Pride noč. Nič jih ne zbuja razen vetra. Nekoč bom imela svojo hišo, vendar ne bom pozabila, kdo sem in od kod sem prišla. Mimoidoči klošarji bojo spraševali: Lahko pridem noter? Ponudila jim bom podstrešje, jih povabila naj ostanejo, ker vem, kako je, če nimaš hiše.«
Na koncu romana se pripovedovalki Esperanzi utrne nemara najpomembnejše spoznanje – in glasno vodilo romana – da svojega okolja ne more za vselej zapustiti zaradi žensk, ki bodo tam ostale. Da je solidarnost in povezanost žensk ključnega pomena za preseganje inferiornega položaja in za izboljšanje življenjskih razmer. Tako se iz posameznice, ki si želi le pobegniti, prelevi v aktivistko z odgovornostjo do drugih in s spoznanjem, da je njeno mesto vendarle v domačem okolju in da je njena dolžnost pomagati drugim. Ker ima moč domišljije, s katero piše zgodbe, ki – prav zato, ker so njene – vračajo up in pogum ter svobodo duha, je odgovorna za izboljšanje položaja žensk v zatiralski družbi. Kot ji naroči teta: »Samo ne nehaj pisati, Esperanza. Moraš pisati naprej. To te bo ohranilo svobodno.«
V trenutkih nemoči, ki jih spremlja želja po samostojnosti in svobodi, se pripovedovalka obrača na štiri drevesa, »četverico, ki je zrasla betonu navkljub. Četverico, ki se bori in se ne pozabi boriti. Četverico, katere edini smisel je biti in obstati.«
Sandra Cisneros s tem tudi sporoča, da se je treba boriti z orožjem, ki leži v posamezniku. S tem misli na krila domišljije, svobodo duha in srce, ki jasno kaže smer v samostojno pot v skupnosti.
Avtor recenzije: Lev Detela Bere Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Renato Horvat.
V nedeljo dopoldne je v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji v Ljubljani potekal drugi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine. Koncertni dogodek je bil v celoti namenjen glasbi Georga Friedricha Händla, ki sta jo poustvarila Simfonični orkester RTV Slovenija pod umetniškim vodstvom violončelista Gregorja Feleta in solist tenorist Aco Biščević. Poročilo o dogodku je pripravil Andrej Bedjanič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Jan Krmelj: Življenje drugih (premiera 31. 1. 2020) po motivih filma Floriana Henckla von Donnersmarcka Režiser: Jan Krmelj Dramaturginja: Diana Koloini Skladatelj : Silence (Boris Benko, Primož Hladnik) Scenograf : Jan Krmelj Kostumografinja : Špela Ema Veble Oblikovalca luči : Jan Krmelj, Vlado Glavan Lektorica: Kristina Anželj Asistentka režiserja : Nika Prusnik Kardum Asistentka scenografa : Mila Peršin Igrajo: Janez Škof Gerd H. Wiesler Uroš Fürst Georg Dreyman Saša Mihelčič Christa-Maria Sieland Življenje drugih. Tak je naslov dramske priredbe Jana Krmelja po motivih filma z istim naslovom Floriana Henckela von Donnersmacka iz leta 2006, dobitnika oskarja za tujejezični film. Sinoči smo odrsko različico gledali na odru Male drame v Ljubljani. Dramaturginja predstave je bila Diana Koloini, režiser in scenograf pa Jan Krmelj.Predstavo si je ogledala Tadeja Krečič. Foto: Peter Uhan
Neprilagojen, uporniški in z vedno kritičnim pogledom je Bellocchio ostal tudi v zrelem obdobju svojega ustvarjanja.
Vsi proti vsem je precej lahkotno, skorajda komično podan politični kriminalni triler, v katerem so dobesedno – vsi proti vsem.
Avtor recenzije: Peter Semolič Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.
Neveljaven email naslov