Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Zarja Vršič
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Ljubljana : Modrijan, 2018 (zbirka Svila)
Naslov romana Mirane Likar Bibavica napoveduje fluidno obliko, poetičen slog in burno vsebino – ta med drugim govori o dogodkih v Jugoslaviji po koncu 2. svetovne vojne. Roman ni razdeljen na poglavja; posamezni deli so ločeni z računalniškim simbolom valov. Zgodba je stkana okrog glavne junakinje Marije Rotta Korošec, rojene v istrski aristokratski družini, ki jo nekega dne v njenem ljubljanskem stanovanju obišče muzikolog Elia, sin pokojne prijateljice. Slišal je, da naj bi Marija v stari hiši na obali, v kateri je včasih živela z družino, hranila Tartinijeve rokopise, in tako se dvojica odpravi na izlet v Istro. Elijev obisk sproži verigo Marijinih spominov na otroštvo, življenje z možem Matjažem, ki jo v sanjah še zdaj redno obiskuje, na njuno kiparsko kariero in ne nazadnje na moževo smrt. Spomini na davne dogodke sledijo Marijini notranji logiki in so zgolj ohlapno povezani.
Tako kot gibanje plime in oseke je roman Bibavica zgrajen na opozicijah: med umetnostjo in politiko, partizanom in grofico, obalo in Ljubljano, komunizmom in fašizmom, Bogom in idejo. Tudi naracija močno spominja na ritem valovanja; povedi so včasih kratke in odsekane, drugič se ena sama razprostira čez več strani. Čeprav se pripoved večinoma osredotoča na Marijo, njeno zgodbo in na njen notranji svet, se v knjigi izmenjuje več glasov, denimo glas oskrbnika Marijine hiše, Elijev glas, glas sosedov in glas političnega funkcionarja. Prvi, ki v romanu spregovori, je partijski sekretar, bolj površno in shematično zarisan lik. Njegova vloga je poosebljati Državo in Ideologijo z veliko začetnico. V knjigi ga srečamo, kako razglablja o partizanskih spomenikih, ki jih bo treba postaviti v vsak kraj, da se z njimi »zabetonira resnica«, kot pravi. Poln je tudi klišejskih komunističnih parol, kot so »opij za ljudstvo«, »naša borba«, »smetišče zgodovine«, »tovariši aktivisti« in podobno. Nekoliko bolj organsko je prikazan Marijin pokojni mož kipar Matjaž Korošec, ki v ženi kljub svoji politični angažiranosti vidi ne le bogato aristokratinjo, ampak predvsem umetnico s čutom za lepoto.
Marijina družina je bila od padca starega sistema preganjana, zato Marija o novi ideologiji razmišlja skrbno in previdno. »Z resnico in zastavami je vedno križ,« premišljuje in na tej točki izpostavi zgodbo nekega prednika s konca 11. stoletja, ki je na križarski vojni v imenu krščanstva zapičil zastavo na premagano ozemlje. Rusi so nekaj podobnega, a v imenu ideje, storili približno osemsto let kasneje na berlinskem Reichstagu. »Bog ali ideja je eno in isto,« pravi Marija. Kot izrazito apolitična ženska o možu Matjažu ne razmišlja kot o nekdanjem partizanu, ampak kot o nadarjenem kiparju. Čeprav ju umetnost druži, se njuna mnenja pri vprašanju o njeni nalogi in pomenu drastično razhajajo – Marija išče neulovljivo Lepoto, Matjaž pa hoče s svojo umetnostjo predvsem prispevati k boljšemu novemu svetu in družbi. Tega konflikta avtorica začuda ne izpostavi ali problematizira in čeprav je temeljen, se zdi, da zakoncev Korošec ne razdvaja toliko.
Za Marijo ni neulovljiva samo umetnost, ampak tudi človeška substanca. Ločnica med življenjem in smrtjo, med prisotnostjo in odsotnostjo je zanjo nejasna. Tako kot se v sanje nenehno vrača njen mož, tako v spominih podoživlja dogodke in ljudi iz davno pozabljene preteklosti. So v času minule stvari res mrtve ali še vedno živijo v nas?
»Iz niča se pretakamo v življenje in iz življenja v nič. Ne damo se ujeti niti z ostrim robom dleta, ki poje pod udarcem kiparskega kladiva, niti s konico svinčnika, ki lovi koncentrirano misel, destilira svet, riše in se sprašuje, kaj neki bi pogrešal človek na onem svetu, če bi bil nesmrten?«
Na podobno razumevanje napotuje tudi uvodni citat Thomasa Hardyja o smrti in trajanju. Roman Mirane Likar Bibavica je tako bolj kot nesrečna zgodba o preobratih zgodovine pripoved o moči in bolečini spominjanja ter hvalnica človeški notranjosti, ki je sposobna priklicati tisto, kar je že minilo.
Avtorica recenzije: Zarja Vršič
Bereta Jure Franko in Lidija Hartman.
Ljubljana : Modrijan, 2018 (zbirka Svila)
Naslov romana Mirane Likar Bibavica napoveduje fluidno obliko, poetičen slog in burno vsebino – ta med drugim govori o dogodkih v Jugoslaviji po koncu 2. svetovne vojne. Roman ni razdeljen na poglavja; posamezni deli so ločeni z računalniškim simbolom valov. Zgodba je stkana okrog glavne junakinje Marije Rotta Korošec, rojene v istrski aristokratski družini, ki jo nekega dne v njenem ljubljanskem stanovanju obišče muzikolog Elia, sin pokojne prijateljice. Slišal je, da naj bi Marija v stari hiši na obali, v kateri je včasih živela z družino, hranila Tartinijeve rokopise, in tako se dvojica odpravi na izlet v Istro. Elijev obisk sproži verigo Marijinih spominov na otroštvo, življenje z možem Matjažem, ki jo v sanjah še zdaj redno obiskuje, na njuno kiparsko kariero in ne nazadnje na moževo smrt. Spomini na davne dogodke sledijo Marijini notranji logiki in so zgolj ohlapno povezani.
Tako kot gibanje plime in oseke je roman Bibavica zgrajen na opozicijah: med umetnostjo in politiko, partizanom in grofico, obalo in Ljubljano, komunizmom in fašizmom, Bogom in idejo. Tudi naracija močno spominja na ritem valovanja; povedi so včasih kratke in odsekane, drugič se ena sama razprostira čez več strani. Čeprav se pripoved večinoma osredotoča na Marijo, njeno zgodbo in na njen notranji svet, se v knjigi izmenjuje več glasov, denimo glas oskrbnika Marijine hiše, Elijev glas, glas sosedov in glas političnega funkcionarja. Prvi, ki v romanu spregovori, je partijski sekretar, bolj površno in shematično zarisan lik. Njegova vloga je poosebljati Državo in Ideologijo z veliko začetnico. V knjigi ga srečamo, kako razglablja o partizanskih spomenikih, ki jih bo treba postaviti v vsak kraj, da se z njimi »zabetonira resnica«, kot pravi. Poln je tudi klišejskih komunističnih parol, kot so »opij za ljudstvo«, »naša borba«, »smetišče zgodovine«, »tovariši aktivisti« in podobno. Nekoliko bolj organsko je prikazan Marijin pokojni mož kipar Matjaž Korošec, ki v ženi kljub svoji politični angažiranosti vidi ne le bogato aristokratinjo, ampak predvsem umetnico s čutom za lepoto.
Marijina družina je bila od padca starega sistema preganjana, zato Marija o novi ideologiji razmišlja skrbno in previdno. »Z resnico in zastavami je vedno križ,« premišljuje in na tej točki izpostavi zgodbo nekega prednika s konca 11. stoletja, ki je na križarski vojni v imenu krščanstva zapičil zastavo na premagano ozemlje. Rusi so nekaj podobnega, a v imenu ideje, storili približno osemsto let kasneje na berlinskem Reichstagu. »Bog ali ideja je eno in isto,« pravi Marija. Kot izrazito apolitična ženska o možu Matjažu ne razmišlja kot o nekdanjem partizanu, ampak kot o nadarjenem kiparju. Čeprav ju umetnost druži, se njuna mnenja pri vprašanju o njeni nalogi in pomenu drastično razhajajo – Marija išče neulovljivo Lepoto, Matjaž pa hoče s svojo umetnostjo predvsem prispevati k boljšemu novemu svetu in družbi. Tega konflikta avtorica začuda ne izpostavi ali problematizira in čeprav je temeljen, se zdi, da zakoncev Korošec ne razdvaja toliko.
Za Marijo ni neulovljiva samo umetnost, ampak tudi človeška substanca. Ločnica med življenjem in smrtjo, med prisotnostjo in odsotnostjo je zanjo nejasna. Tako kot se v sanje nenehno vrača njen mož, tako v spominih podoživlja dogodke in ljudi iz davno pozabljene preteklosti. So v času minule stvari res mrtve ali še vedno živijo v nas?
»Iz niča se pretakamo v življenje in iz življenja v nič. Ne damo se ujeti niti z ostrim robom dleta, ki poje pod udarcem kiparskega kladiva, niti s konico svinčnika, ki lovi koncentrirano misel, destilira svet, riše in se sprašuje, kaj neki bi pogrešal človek na onem svetu, če bi bil nesmrten?«
Na podobno razumevanje napotuje tudi uvodni citat Thomasa Hardyja o smrti in trajanju. Roman Mirane Likar Bibavica je tako bolj kot nesrečna zgodba o preobratih zgodovine pripoved o moči in bolečini spominjanja ter hvalnica človeški notranjosti, ki je sposobna priklicati tisto, kar je že minilo.
Drama Hlapci, Ivana Cankarja, je v interpretaciji poljske režiserke Maje Kleczewske premierno zaživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Uprizoritev v Festivalni dvorani si je ogledala Petra Tanko. na fotografiji: Janja Majzelj kot Lojzka, učiteljica, Daša Doberšek kot Komar, učitelj in Pisek, pijanec in Dragana Alfirević kot Anka, županova hči, foto: Asiana Jurca Avci
Emanat, Matija Ferlin / premiera 29. 06. 2021 Režija, koreografija, izvedba: Matija Ferlin Dramaturgija: Goran Ferčec Besedilo: Goran Ferčec, Matija Ferlin Glasba uporabljena v predstavi: Johann Sebastian Bach, Pasijon po Mateju, BWV 244, izvedba: Philippe Herreweghe / Collegium Vocale Gent, z dovoljenjem Harmonia Mundi / [PIAS] Scenografija: Mauricio Ferlin Oblikovanje zvoka: Luka Prinčič Oblikovanje luči, vodja tehnike: Saša Fistrić Kostumografija: Desa Janković, Matija Ferlin Asistentka režije: Rajna Racz Vodja produkcije: Maja Delak Asistentka produkcije: Sabrina Železnik Izvršna produkcija: Silvija Stipanov Vizualna podoba: Tina Ivezić, Christophe Chemin, Ana Buljan Prevodi: Danijela Bilić Rojnić, Ana Uglešić, Katja Kosi, Maša Dabić Prevodi libreta Matejevega pasijona: angleški in francoski prevod je uporabljen z dovoljenjem Harmonia Mundi; hrvaški prevod je povzet po Nedeljskih berilih, ki jih je objavila Kršćanska sadašnjost (Krščanska sedanjost, Zagreb, 1971) ali povzet po neposrednem prevodu iz nemščine Alojzije Domislović iz Čazmansko-varaždinskega pevskega zbora (Varaždin, 1989); slovenski prevod je del arhiva Slovenske filharmonije. Produkcija: Emanat, Matija Ferlin Koprodukcija: Wiener Festwochen, CND Centre national de la danse, Istarsko narodno kazalište – Gradsko kazalište Pula Partnerji: Mediteranski plesni centar Svetvinčenat, Bunker / Stara mestna Elektrarna – Elektro Ljubljana S podporo: Zagrebačko kazalište mladih Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, Grad Pula, Grad Zagreb Čeprav bi predstavo Sad sam Matthäus lahko označili kot uprizoritev za enega performerja in glasbeni posnetek, gre pravzaprav za veliko mednarodno koprodukcijo, ki v vseh pogledih presega produkcijske in umetniške ambicije solo projekta, odrski preplet Bachovega slavnega oratorija in drobcev družinske zgodovine pa tvori močno in ne le gledališko izkušnjo. Predstavo si je v Stari mestni elektrarni ogledal Rok Bozovičar. Foto Jelena Janković
Slovensko mladinsko gledališče je k uprizoritvi kultne Cankarjeve drame Hlapci povabilo poljsko režiserko. Predstava je zaživela v Festivalni dvorani, polni kulturne dediščine in zgodovinskega spomina. Ogledala si jo je Petra Tanko.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bere: Lidija Hartman
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bere: Barbara Zupan
Eugene Labiche: Slamnik (Un Chapeau de Paille d'Italie, 1851) Komedija Premiera: 9. junij 2021 Prevajalka, avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Režiser in scenograf Diego de Brea Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Jaka Lah, Jana Zupančič, Tjaša Železnik, Jožef Ropoša, Uroš Smolej, Gašper Jarni, Viktorija Bencik Emeršič / Lena Hribar, Judita Zidar, Matic Lukšič / Klemen Kovačič, Tomo Tomšič, Boris Kerč, Mario Dragojević k. g., Klara Kuk Zadnjo premiero nenavadne sezone – komedijo Slamnik francoskega avtorja Eugena Labicha v prevodu in priredbi Eve Mahkovic – je Mestno gledališče ljubljansko uprizorilo na novem ljubljanskem prizorišču Hala L56 v industrijski coni tovarne Litostroj. Na nestandardno sceno je komedijo iz leta 1851 postavil režiser Diego de Brea, ki velja za mojstra odrske komedije; o izzivih, ki jih postavlja Slamnik, med drugim pravi, da je šlo za to, kako ga 'z neko fineso in analitičnim posegom ne samo v situacijsko, ampak tudi v karakterno komiko, ki je bistveno težji element, ker je treba like seveda izgraditi, nekako vzpostaviti v situaciji, ki jo Labiche ponuja'. Foto: Peter Giodani; na fotografiji: Jana Zupančič, Jožef Ropoša
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Jasna Rodošek.
Neveljaven email naslov