Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Aleksander Golja.

Novo mesto : Goga, 2018

Sosičev peti roman Kruh, prah je kakovostno, inovativno in pretresljivo pisanje. Napisan je v postmodernistični maniri, srečanja z ljudmi, dogodki in spomini v njem oblikujejo zaokroženo celoto. Pisatelj s palimpsestno spretnostjo lušči tisto, kar se je nabralo v preteklosti, odstranjuje skorjo zla in dobrote, odstira zakrito, odkriva skrivnosti in išče resnico. Prvoosebni pripovedovalec potuje z vlakom in avtomobilom, zdaj v Trst, kjer je doma, zdaj v nekdanji jugoslovanski republiki, Bosno in Srbijo, v katerih živijo njegovi daljni sorodniki in prijatelji. Z mislimi je v sedanjosti, kaj kmalu pa se v njegovi zavesti pojavijo slike iz davnih dni. Kraji, ljudje in časi se menjavajo, nenehno pa ga vznemirjajo dogodki iz vojnih let, tako iz druge svetovne vojne kot iz balkanske morije.

Pripovedovalec ni kdo ve kako aktiven dejavnik in udeleženec dogajanja, temveč je razboleli popisovalec, ki vedno znova kliče v spomin svojce in znance ter usodne pripetljaje, ki so zaznamovali njihova življenja. Spominja se jih z bolečino, prizanesljivostjo, subtilno naklonjenostjo in občutkom krivde, ker jim ni dovolj priskočil na pomoč. Peče ga vest, toda z obujanjem spomina se tudi očiščuje, kolikor je to sploh uresničljivo. Ne gre samo za doživljanje trpljenja in groze teh ljudi, ki so ostali v njem in se polaščajo njegovega življenja, temveč tudi za zlo, ki so ga prizadejali drugim, bodisi kot plačljivi ostrostrelec bodisi kot pasivni brezbrižneži, ki ljudem v stiski niso hoteli pomagati in jim ponuditi zatočišča. Iracionalna hudobija se naseli tudi v družine. Onemogla stara mati snahi, ki ves čas skrbi zanjo, pripravi presenečenje in ji pokloni v bel prtič zavito darilo – lastne iztrebke.

V romanu Kruh, prah simbol kruha pomeni dobroto, varnost in zanesljivost, tisto, kar je treba spoštovati in celo poljubiti, če pade na tla. Skorjica kruha v roki in predpasnikovem žepu je znamenje varnosti in zagotovilo ohranitve. Tudi spomin diši po kruhu, kruh je topel od lastne svetlobe in nevidne človeške bližine. Koliko vsega se je sesulo v prah! Da se prah ne bi oprijel pisateljevega spomina, je treba ljudi iz preteklosti obujati, odstraniti z njih tisto, kar se jih je prijelo, tudi zlobo in zlonamernost. V marsičem so ubogi in nemočni, taka je na primer sorodnica z omračenim umom, ki kriči in razbija, kot da bi hotela protestirati proti krutemu svetu, ki ji je zaradi drugačnosti tako mnogo odvzel.

Roman Marka Sosiča je napisan tekoče, slogovno prečiščeno in barvito, na nekaterih mestih je njegovo pisanje že skoraj poezija v prozi. Osebna pisma, odlomke iz kataloga slikarske razstave, ki jo namerava obiskati, in stavke v tujih jezikih piše v ležečem tisku. Estetsko učinkovit in pogosto liričen je opis pokrajine, ki teče mimo vlaka ali avtomobila, s katerima potuje prvoosebni pripovedovalec. Pisatelj dobro zaznava odtenke v medčloveških odnosih, tako mrtvo ljubezen kot dobroto žensk, srh ga spreleti ob brezumnem sovraštvu soseda, ki zbira železo in z nabranim kupom družini zapre pot iz hiše. Čeprav se pred bralkami in bralci kopičijo skice, Sosič mojstrsko ustvarja napetost, ki nakazuje, kaj vse se bo še primerilo ljudem, ki so se znašli v spletu nepredvidljivih in nezavidljivih zgodovinskih okoliščin. Posredno in z učinkovitimi literarnimi sredstvi, nevsiljivo angažiranostjo in humanostjo skuša spreminjati svet na bolje. Zgrozi se, ko se pod ostrostrelčevo puško zgrudi ženska, ki z vedrom vode steče po ulici. Kri se pomeša z razlito vodo. V devetdesetih letih so moški v vojnem času avanturistično in za denar hodili ubijat v Bosno. Nobena smrt ni brezosebna, vojna pusti posledice na ljudeh na obeh straneh, živi in mrtvi lezejo iz prahu spomina, spomin je uteha in prekletstvo. Pisatelj podoživlja usodo ljudi, ki jih je vojna zaznamovala in umazala, in se zdaj ne morejo več prilagoditi običajnemu življenju. Neka tujka bi rada vrnila identiteto truplom v Bosni, za to bo najbrž potrebovala veliko časa, toda na obali leži trupelce begunskega dečka, ki ga je naplavilo morje. Strahotam in brezupu ni videti ne konca ne kraja. Pisatelj hoče razumeti skrivnost človeške biti, toda toliko vprašanj ostaja brez odgovorov.

»Brisalci na avtu v presledkih drsijo po šipi.

Koliko je tudi moje življenje teh ljudi, ki prihajajo vame. Koliko njihovih vprašanj prebiva v meni? Kakor bi moral skoznja znova in znova razumeti svojo bit, da lahko ubesedujem njihov čas življenja in smrti. In ko bi jo razumel? O, ta strah pred neznanim, da nenadoma ni več besed, ki bi jih bilo vredno izpisati, da je v meni samo še nekakšna gluha praznina, glasna daljava, ki ji ni videti konca.«

Avtorica spremne besede Ignacija J. Fridl Marku Sosiču priznava, da je kljub bivanju v Trstu ohranil globoko zasidranost v slovenski kulturi. V romanu Kruh, prah po njenem mnenju ni mogoče jasno določiti, kje se končuje fiktivni, literarni in kje se začenja avtorjev lastni doživljajski svet. Potovanje je osrednja pisateljeva metafora, ki jo Ignacija J. Fridl razume kot zaznamujočo pot po prostorjih človekovega bivanja. Z njo pisec poroča, kako smo pravzaprav vsi iztrgani iz svojega bistva, iz tega, kar bi hoteli biti in kje bi dajali smisel svojemu bivanju. Sosič prinaša, kot pravi Ignacija J. Fridl, sporočilo o viharju vojne, ki človeku izruva korenine njegovega duha, srca in telesa ter govori o spominjanju predvsem kot odgovornosti za vse fizično in duhovno pregnane.

Vojni čas in samota pomendrata in iznakazita ljudi, toda slej ko prej pride dan, ko zavlada mir. Ljudje si ponudijo kruh ter odstranijo prah z vsega grdega in podlega. Človeški um je kljub vsemu lahko tudi lep, za hip pomisli pisatelj, kaj kmalu pa spet začuti breme mrakobnega spomina in očitke neuresničenih dejanj.