Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Maritina Potisk
Bere Aleksander Golja.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018
Pesniško zbirko Blaža Lukana Teorija ničesar sestavlja šest različno razvejanih pesemskih poglavij. V najdaljšem poglavju najdemo trinajst pesmi, v najkrajšem sta le dve. Kot razkriva že naslov zbirke, ima v tej poeziji posebno mesto teorija ničesar, ki se izkaže za idejno nasprotje relativnostne teorije vsega, le da osrednji poudarek ni na njunem medsebojnem navzkrižju, ampak na subjektovem izkušanju pogubnih globin niča. Teorija ničesar je skrajno filozofsko naravnana, neredko izredno hermetična zbirka, kar jo napolnjuje z nerazburljivim in nerazgibanim priokusom. K temu med drugim pripomorejo prekomerno razpotegnjene pesmi, ki so na zunaj podobne pesmim v prozi in v katerih meje med posameznimi podobami skoraj ni mogoče razbrati. Lukan svojo pesniško govorico postavlja na temelje nezadržanega grmadenja izrekanj in pojmovanj, ki so sicer notranje povezljiva, a ravno zaradi nezamejenih abstrakcij spotoma pozabijo dihati. To prihaja do izraza predvsem v pesmih, ki posnemajo valovanje zavesti, kajti tega se lotevajo preveč mehanično, da bi se mogle prebiti onkraj predvidljivih in polprepustnih intonacij. Tudi zato je pesemska skladnja večinoma podrejena gostobesednemu razpredanju, ki nima ne jasne poante in ne konca. Verzi so – sicer vsak zase – neomahljivi in neposredni, a kaj, ko vse bolj sopihajo pod težo napornega skakanja v daljino; pesnik jim iz nekega neznanega razloga ne podstavi odskočne deske, zaradi česar pesmim pogosto ne preostane drugega, kot da dirjajo na mestu. To med drugim pomeni, da jim je namenjen neslavni konec. Toda komu mar?! Takšno je pač življenje, ki je zapisano teoriji ničesar in ki s seboj prinaša neodposlano sporočilo nikomur o ničemer.
V zbirki Teorija ničesar se v vodilnih vlogah izmenjujeta edninski in množinski subjekt; prvi od njiju je manj sociabilen, zato najraje prizadevno molči in prepušča drugemu, da drži pokonci vse vogale zbirke. Tako se v ospredje pomikajo dolgi in izčrpni monologi kolektivnega jaza, ki zaradi svoje siceršnje pompoznosti spominjajo na ne preveč posrečen poskus zborovskega petja; v pesmih je mogoče pogrešiti predvsem bolj premišljeno pesnikovo gestikuliranje. Ker tega ne prej ne slej ni na spregled, se zdi, kot da dirigentska partitura pesniku ni posebej pri srcu. Morda ravno zato za vajeti poprime megatonski glas kolektivnega subjekta, ki meni, da ravno v tem trenutku za vedno smo in vedno več nas je, za naprej in za nazaj smo polni sveta, kajti mi smo življenje, mi smo natanko tisti trenutek, ki je in ga že ni.
Zbirka Teorija ničesar najbolje ponazarja naslednja misel: na svetu smo zato, da se navadimo na vse, torej tudi na to, da zmeraj globlje padamo v praznino za nami. V tej teoriji velja, da je življenje nerazložljiv oksimoron in s tem izpraznjena odprtina v svet, ki se razpira na meji med vsem in ničemer. Pesmi nadalje kažejo, da ne gre plavati proti toku, precej bolj preprosto je pozabiti na sanje in vztrajno menjavati hitrosti svojega kroženja, kajti vedeti moramo, da se ne umira od utrujenosti, prej od dolge sape. In kaj tukaj sploh počne poezija? Vse in nič. To med drugim pomeni, da se poraja iz same sebe in se sama vase steka kot kaviar v kloako.
Teorija ničesar zajema poezijo, ki jo vsevprek prebadajo resignirani in pesimistični prebliski. Ti se resda dobro ujemajo s poglavitnimi idejnimi poudarki, vendar so pesmi prav zaradi nenehnega gledanja navzdol za zmeraj oropane sonca; podzavestni opomin, da je sanjati mogoče v istem hipu kot živeti, se skoraj zdi kot iz neke druge teorije. Toda ali ni že čas, da nastopi druga plat medalje, da torej poezijo melanholije pogoltno preplavi poezija pisane volje?
Avtorica recenzije: Maritina Potisk
Bere Aleksander Golja.
Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2018
Pesniško zbirko Blaža Lukana Teorija ničesar sestavlja šest različno razvejanih pesemskih poglavij. V najdaljšem poglavju najdemo trinajst pesmi, v najkrajšem sta le dve. Kot razkriva že naslov zbirke, ima v tej poeziji posebno mesto teorija ničesar, ki se izkaže za idejno nasprotje relativnostne teorije vsega, le da osrednji poudarek ni na njunem medsebojnem navzkrižju, ampak na subjektovem izkušanju pogubnih globin niča. Teorija ničesar je skrajno filozofsko naravnana, neredko izredno hermetična zbirka, kar jo napolnjuje z nerazburljivim in nerazgibanim priokusom. K temu med drugim pripomorejo prekomerno razpotegnjene pesmi, ki so na zunaj podobne pesmim v prozi in v katerih meje med posameznimi podobami skoraj ni mogoče razbrati. Lukan svojo pesniško govorico postavlja na temelje nezadržanega grmadenja izrekanj in pojmovanj, ki so sicer notranje povezljiva, a ravno zaradi nezamejenih abstrakcij spotoma pozabijo dihati. To prihaja do izraza predvsem v pesmih, ki posnemajo valovanje zavesti, kajti tega se lotevajo preveč mehanično, da bi se mogle prebiti onkraj predvidljivih in polprepustnih intonacij. Tudi zato je pesemska skladnja večinoma podrejena gostobesednemu razpredanju, ki nima ne jasne poante in ne konca. Verzi so – sicer vsak zase – neomahljivi in neposredni, a kaj, ko vse bolj sopihajo pod težo napornega skakanja v daljino; pesnik jim iz nekega neznanega razloga ne podstavi odskočne deske, zaradi česar pesmim pogosto ne preostane drugega, kot da dirjajo na mestu. To med drugim pomeni, da jim je namenjen neslavni konec. Toda komu mar?! Takšno je pač življenje, ki je zapisano teoriji ničesar in ki s seboj prinaša neodposlano sporočilo nikomur o ničemer.
V zbirki Teorija ničesar se v vodilnih vlogah izmenjujeta edninski in množinski subjekt; prvi od njiju je manj sociabilen, zato najraje prizadevno molči in prepušča drugemu, da drži pokonci vse vogale zbirke. Tako se v ospredje pomikajo dolgi in izčrpni monologi kolektivnega jaza, ki zaradi svoje siceršnje pompoznosti spominjajo na ne preveč posrečen poskus zborovskega petja; v pesmih je mogoče pogrešiti predvsem bolj premišljeno pesnikovo gestikuliranje. Ker tega ne prej ne slej ni na spregled, se zdi, kot da dirigentska partitura pesniku ni posebej pri srcu. Morda ravno zato za vajeti poprime megatonski glas kolektivnega subjekta, ki meni, da ravno v tem trenutku za vedno smo in vedno več nas je, za naprej in za nazaj smo polni sveta, kajti mi smo življenje, mi smo natanko tisti trenutek, ki je in ga že ni.
Zbirka Teorija ničesar najbolje ponazarja naslednja misel: na svetu smo zato, da se navadimo na vse, torej tudi na to, da zmeraj globlje padamo v praznino za nami. V tej teoriji velja, da je življenje nerazložljiv oksimoron in s tem izpraznjena odprtina v svet, ki se razpira na meji med vsem in ničemer. Pesmi nadalje kažejo, da ne gre plavati proti toku, precej bolj preprosto je pozabiti na sanje in vztrajno menjavati hitrosti svojega kroženja, kajti vedeti moramo, da se ne umira od utrujenosti, prej od dolge sape. In kaj tukaj sploh počne poezija? Vse in nič. To med drugim pomeni, da se poraja iz same sebe in se sama vase steka kot kaviar v kloako.
Teorija ničesar zajema poezijo, ki jo vsevprek prebadajo resignirani in pesimistični prebliski. Ti se resda dobro ujemajo s poglavitnimi idejnimi poudarki, vendar so pesmi prav zaradi nenehnega gledanja navzdol za zmeraj oropane sonca; podzavestni opomin, da je sanjati mogoče v istem hipu kot živeti, se skoraj zdi kot iz neke druge teorije. Toda ali ni že čas, da nastopi druga plat medalje, da torej poezijo melanholije pogoltno preplavi poezija pisane volje?
V Mestnem gledališču ljubljanskem prejšnje sezone niso mogli speljati do konca, zato je prva septembrska premiera še pomladni dolg; režiserka Barbara Hieng Samobor, sicer direktorica in umetniška vodja gledališča, je na oder studia postavila besedilo španskega avtorja Joséja Cabeze, ki je nastalo kot scenarij za film Sedem let – prevedel ga je Ignac Fock. Vodilna četverica podjetja – v izvirniku so to večinoma moški, v slovenski različici z naslovom Trije milijoni minut pa same ženske – se zaradi nezakonitih poslovnih praks znajde pred dilemo: nekdo se bo moral žrtvovati, prevzeti krivdo in iti za 7 let v zapor; tako bo podjetje rešeno, ostali pa na prostosti. Vtise po premieri psihološkega trilerja Trije milijoni minut je zbrala Staša Grahek. Po filmskem scenariju 7 let (7 anos), 2017 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 8. september 2020 prevajalec Ignac Fock režiserka in avtorica priredbe Barbara Hieng Samobor dramaturginja Eva Mahkovic scenograf Darjan Mihajlović Cerar kostumografka Bjanka Adžić Ursulov lektorica Maja Cerar oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik oblikovalec tona Sašo Dragaš asistentka dramaturginje in šepetalka na vajah (študijsko) Ida Brancelj Nastopajo Judita Zidar, Tjaša Železnik, Mojca Funkl, Ana Pavlin, Klara Kuk k. g., Jana Zupančič (glas) Judita Zidar, Ana Pavlin, Klara Kuk, Mojca Funkl, Tjaša Železnik Avtor fotorafije: Peter Giodani
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Wajdi Muawad: Požigi SNG Drama Ljubljana / premiera 04.09.2020 Režija: Nina Rajić Kranjac Prevajalka: Eva Mahkovic Dramaturg: Tibor Hrs Pandur Scenografija: Urša Vidic Kostumografija: Marina Sremac Skladatelj: Branko Rožman Koreografinja: Tanja Zgonc Oblikovanje svetlobe: Borut Bučinel Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserke (študijsko): Jaka Smerkolj Simoneti Asistentka scenografinje: Sara Slivnik Nastopajo: Pia Zemljič, Nataša Keser, Nejc Cijan Garlatti, Branko Šturbej, Timon Šturbej, Tina Vrbnjak, Nina Valič, Marko Mandić, Benjamin Krnetić, Rok Vihar, Zvone Hribar, Boris Mihalj, Janez Škof S premiero predstave Požigi so sinoči v ljubljanski Drami odprli novo gledališko sezono. Besedilo Wajdija Mouawada je režirala Nina Rajić Kranjac, ki se problematike vojne, legitimnosti nasilja in soočanja s travmatičnimi posledicami loteva gledališko drzno in večplastno. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Peter Uhan
Avtorica recenzije: Barbara Leban Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Evripid: Alkestida Gledališče Marina Držića / gostovanje na Festival Ljubljana 27.08.2020 Režija: Livija Pandur Avtorica priredbe in dramaturginja: Lada Kaštelan Scenografija: Sven Jonke (Numen) Glasba: Primož Hladnik, Boris Benko (Duo Silence) Scenografija: Andrej Rutar Oblikovanje svetlobe: Vesna Kolarec Asistentka scenografa: Irena Kraljić Asistentka režiserke: Mateja Kokol Asistentka kostumografije: Andrea Marić Nastopajo: Katarina Stegnar, Igor Kovač, Zdeslav Čotić, Glorija Šoletić, Mirej Stanić, Nika Lasić, Vini Jurčić, Hrvoje Sebastijan, Boajn Beribaka Na Festivalu Ljubljana se je s predstavo Alkestida predstavilo dubrovniško Gledališče Marina Držića. Evripidovo dramo o najboljši med ženami je na oder postavila režiserka Livija Pandur. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto Aljoša Rebolj
Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja.
Neveljaven email naslov