Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

France Pibernik: Pisatelj Karel Mauser

18.02.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.

Celovec : Mohorjeva, 2018

Ob omembi literarnega zgodovinarja in esejista profesorja Franceta Pibernika se kot pogojni refleks oglasi oznaka: najzaslužnejši, da o desetletja po drugi vojni zatajevani in prepovedovani slovenski emigrantski literaturi in njenih ustvarjalcih vemo, kolikor vemo. Pri tem ostane ob strani dejstvo, da je Pibernik tudi esejist, urednik in pesnik, ki je objavil že sedem pesniških zbirk – prvo leta 1960 in zadnjo štirideset let pozneje.

Kratek komentiran življenjepis Karla Mauserja je France Pibernik v zbirki Graditelji slovenskega doma objavil že leta 1993. V devetdesetih letih je poleg tega zaporedoma objavil še življenjepisne in literarnozgodovinske predstavitve ter izbore poezije in proze Franceta Balantiča, Ivana Hribovška, Franceta Kunstlja, Ludveta Potokarja in Toneta Polde. Že na pragu novega tisočletja so se jim v antologiji Beseda čez ocean pridružili še portreti vrste drugih književnikov, o katerih so v domovini – z izjemo Jožeta Udoviča – nekaj vedeli le starejši in bolj zavzeti mlajši raziskovalci. Ta niz je leta 2003 dopolnila monografija o Janezu Jalnu.

Z osveženim in z novimi dognanji natančneje izrisanim portretom ob 100. obletnici Mauserjevega rojstva je Pibernik še obogatil svoj raziskovalski opus. Dopolnil ga je s pisateljevimi spomini in odlomki iz njegovih spisov, z navedbami iz obsežne korespondence s Tinetom Debeljakom in drugimi sodobniki ter z njihovimi priložnostnimi razmišljanji.

Romansirana biografija Pisatelj Karel Mauser je zasnovana kronološko. Pisateljevemu življenju sledi od rojstva v zadnjem letu prve svetovne vojne prek otroštva, zaznamovanega z nenehnimi selitvami in dijaškega zorenja s prvimi pesniškimi poskusi ter mladih in zrelih let v izgnanstvu in izseljenstvu do smrti. Srce se mu je ustavilo januarja 1977, ko se je odpravljal na pot k rojakom v Argentino. V nepolnih devetinpetdesetih letih je življenje spoznal bolj s temne kot s svetle plati.

Med Mauserjevimi dosežki avtor navaja najprej sodelovanje z zunajšolskim literarnim krožkom Ognjišče, obetajoče objave v Mentorju in Domu in svetu ter pozneje občasna javna priznanja kritikov in bralcev. Seznam stisk in razočaranj na drugi strani je veliko daljši. Načrte, kolikor jih je imel, je pretrgala okupacija, ki se je razplamtela v državljansko vojno. Čeprav se Mauser, kot ga predstavlja Pibernik, ni dejavno vključil v protirevolucionarne oborožene enote, je od blizu spoznal grozo in smrt. Jeseni 1943 je kot bogoslovec-bolničar ob padcu Turjaka preživel obračun s premaganci. S še dvema bogoslovcema, piše Pibernik, so ga zvezanega odgnali proti gozdu, »… toda sredi poti je prišlo povelje, da tisti del vrvi, ob katerem so bili privezani bogoslovci, prerežejo in jih napotijo nazaj v vas, druge so postrelili v gozdu.« V gradu so mu zgoreli »vsi številni rokopisi, pesmi, črtice, dnevniški zapiski.«

Prestano gorje je mladeniču načelo zdravje. V Ljubljani se je tik pred koncem študija poslovil od bogoslovja, se poročil, dobil skromno zaposlitev in med pretresi, ki so spremljali približevanje konca vojne, našel dovolj moči za pisateljevanje.

Po vojni so Mauserjeve, potomce kočevskih Nemcev, izgnali iz države. Iz Madžarske, kjer so jih nagnali čez mejo, so se prebili na Koroško. Karel si je želel deliti usodo z begunci, vendar kot izgnanec ni imel enakih pravic. Da je preživel družino, je prijel je tudi za najtežja dela, v gozdu, kamnolomu, na cesti – da je bil upravičen do težaškega dodatka. »Garal sem kot hudič,« je pisal Debeljaku. »Podnevi kramp, ponoči pero – prijatelj, to še osla ubije.«

Kulturni utrip v taborišču Peggetz, kjer se je Mauser z družino naposled pridružil slovenski begunski skupnosti, je bil, tako Pibernik, velik in spodbuden premik za njegovo pisanje. Med drugim sta v tem času nastali najpomembnejši deli, roman Kaplan Klemen z avtobiografskim ozadjem in zasnova trilogije Ljudje pod bičem.

»V srce sem te zaklenil, Koroška, kakor materino besedo,« je Mauser zapisal leta 1950, ko je padla odločitev, da se z družino odseli v Združene države. V Clevelandu je znova začel na dnu, v tovarni svedrov, saj skromni honorarji niso zadoščali za preživetje. Pri dvaintridesetih se je naposled življenjsko ustalil. Spet je več pisal – ponoči in v prostem času, vendar brez pravega navdiha, v okolju, ki mu je ostajalo tuje. Tudi z dramatizacijo svoje proze ni uspel. Priznanja so prišla šele, ko se je vse glasneje začela oglašati bolezen.

France Pibernik je ob orisu Mauserjeve trde življenjske izkušnje prvi pri nas razčlenil in ocenil njegovo obsežno literarno zapuščino. Velik del je je – nekaj še po smrti – izšlo prav pri obnovljeni celovški Mohorjevi, med drugim v priljubljenih Večernicah. Da je pod tem zaščitnim znakom objavljena tudi pričujoča biografska pripoved, je po svoje simbolično. Ni pa hkrati tudi merilo, saj Pibernikovo delo daleč presega običajno raven te najširšemu bralstvu namenjene tradicionalne zbirke.


Ocene

1984 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

France Pibernik: Pisatelj Karel Mauser

18.02.2019

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.

Celovec : Mohorjeva, 2018

Ob omembi literarnega zgodovinarja in esejista profesorja Franceta Pibernika se kot pogojni refleks oglasi oznaka: najzaslužnejši, da o desetletja po drugi vojni zatajevani in prepovedovani slovenski emigrantski literaturi in njenih ustvarjalcih vemo, kolikor vemo. Pri tem ostane ob strani dejstvo, da je Pibernik tudi esejist, urednik in pesnik, ki je objavil že sedem pesniških zbirk – prvo leta 1960 in zadnjo štirideset let pozneje.

Kratek komentiran življenjepis Karla Mauserja je France Pibernik v zbirki Graditelji slovenskega doma objavil že leta 1993. V devetdesetih letih je poleg tega zaporedoma objavil še življenjepisne in literarnozgodovinske predstavitve ter izbore poezije in proze Franceta Balantiča, Ivana Hribovška, Franceta Kunstlja, Ludveta Potokarja in Toneta Polde. Že na pragu novega tisočletja so se jim v antologiji Beseda čez ocean pridružili še portreti vrste drugih književnikov, o katerih so v domovini – z izjemo Jožeta Udoviča – nekaj vedeli le starejši in bolj zavzeti mlajši raziskovalci. Ta niz je leta 2003 dopolnila monografija o Janezu Jalnu.

Z osveženim in z novimi dognanji natančneje izrisanim portretom ob 100. obletnici Mauserjevega rojstva je Pibernik še obogatil svoj raziskovalski opus. Dopolnil ga je s pisateljevimi spomini in odlomki iz njegovih spisov, z navedbami iz obsežne korespondence s Tinetom Debeljakom in drugimi sodobniki ter z njihovimi priložnostnimi razmišljanji.

Romansirana biografija Pisatelj Karel Mauser je zasnovana kronološko. Pisateljevemu življenju sledi od rojstva v zadnjem letu prve svetovne vojne prek otroštva, zaznamovanega z nenehnimi selitvami in dijaškega zorenja s prvimi pesniškimi poskusi ter mladih in zrelih let v izgnanstvu in izseljenstvu do smrti. Srce se mu je ustavilo januarja 1977, ko se je odpravljal na pot k rojakom v Argentino. V nepolnih devetinpetdesetih letih je življenje spoznal bolj s temne kot s svetle plati.

Med Mauserjevimi dosežki avtor navaja najprej sodelovanje z zunajšolskim literarnim krožkom Ognjišče, obetajoče objave v Mentorju in Domu in svetu ter pozneje občasna javna priznanja kritikov in bralcev. Seznam stisk in razočaranj na drugi strani je veliko daljši. Načrte, kolikor jih je imel, je pretrgala okupacija, ki se je razplamtela v državljansko vojno. Čeprav se Mauser, kot ga predstavlja Pibernik, ni dejavno vključil v protirevolucionarne oborožene enote, je od blizu spoznal grozo in smrt. Jeseni 1943 je kot bogoslovec-bolničar ob padcu Turjaka preživel obračun s premaganci. S še dvema bogoslovcema, piše Pibernik, so ga zvezanega odgnali proti gozdu, »… toda sredi poti je prišlo povelje, da tisti del vrvi, ob katerem so bili privezani bogoslovci, prerežejo in jih napotijo nazaj v vas, druge so postrelili v gozdu.« V gradu so mu zgoreli »vsi številni rokopisi, pesmi, črtice, dnevniški zapiski.«

Prestano gorje je mladeniču načelo zdravje. V Ljubljani se je tik pred koncem študija poslovil od bogoslovja, se poročil, dobil skromno zaposlitev in med pretresi, ki so spremljali približevanje konca vojne, našel dovolj moči za pisateljevanje.

Po vojni so Mauserjeve, potomce kočevskih Nemcev, izgnali iz države. Iz Madžarske, kjer so jih nagnali čez mejo, so se prebili na Koroško. Karel si je želel deliti usodo z begunci, vendar kot izgnanec ni imel enakih pravic. Da je preživel družino, je prijel je tudi za najtežja dela, v gozdu, kamnolomu, na cesti – da je bil upravičen do težaškega dodatka. »Garal sem kot hudič,« je pisal Debeljaku. »Podnevi kramp, ponoči pero – prijatelj, to še osla ubije.«

Kulturni utrip v taborišču Peggetz, kjer se je Mauser z družino naposled pridružil slovenski begunski skupnosti, je bil, tako Pibernik, velik in spodbuden premik za njegovo pisanje. Med drugim sta v tem času nastali najpomembnejši deli, roman Kaplan Klemen z avtobiografskim ozadjem in zasnova trilogije Ljudje pod bičem.

»V srce sem te zaklenil, Koroška, kakor materino besedo,« je Mauser zapisal leta 1950, ko je padla odločitev, da se z družino odseli v Združene države. V Clevelandu je znova začel na dnu, v tovarni svedrov, saj skromni honorarji niso zadoščali za preživetje. Pri dvaintridesetih se je naposled življenjsko ustalil. Spet je več pisal – ponoči in v prostem času, vendar brez pravega navdiha, v okolju, ki mu je ostajalo tuje. Tudi z dramatizacijo svoje proze ni uspel. Priznanja so prišla šele, ko se je vse glasneje začela oglašati bolezen.

France Pibernik je ob orisu Mauserjeve trde življenjske izkušnje prvi pri nas razčlenil in ocenil njegovo obsežno literarno zapuščino. Velik del je je – nekaj še po smrti – izšlo prav pri obnovljeni celovški Mohorjevi, med drugim v priljubljenih Večernicah. Da je pod tem zaščitnim znakom objavljena tudi pričujoča biografska pripoved, je po svoje simbolično. Ni pa hkrati tudi merilo, saj Pibernikovo delo daleč presega običajno raven te najširšemu bralstvu namenjene tradicionalne zbirke.


27.01.2020

Peter Rezman: Mesto na vodi

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


27.01.2020

France Pibernik: Severin Šali - popotnik, zaljubljen v življenje

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


27.01.2020

Nikolaj Vasiljevič Gogolj: PLAŠČ

Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.


26.01.2020

2020

Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.


24.01.2020

Čas deklištva

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.01.2020

Gospodje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.01.2020

Dr. Dolittle

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.01.2020

Simon Stephens: Maria

Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan


22.01.2020

Srebrni abonma: Kvartet Tetzlaff

Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.


11.01.2020

Jure Novak: Karaoke

»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani


21.01.2020

Mozartine /1/

V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.


20.01.2020

Gregory Bateson: Ekologija idej

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


20.01.2020

Lucija Stupica: Točke izginjanja

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


20.01.2020

Sally Rooney: Pogovori s prijatelji in Normalni ljudje

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


17.01.2020

Moj najboljši profil

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.01.2020

Dva papeža in Novi papež

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.01.2020

Obtožujem

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.01.2020

Andraž Polič: Ob robu ceste

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


13.01.2020

Neža Zajc: Igla v mrku

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


13.01.2020

Lara Pauković: Malomeščani

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


Stran 75 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov