Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Tadej Golob: Leninov park

25.02.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.

Novo mesto : Goga, 2018

Knjigo Tadeja Goloba Leninov park, željno pričakovano naslednico kriminalke Jezero, sem prebrala kmalu po izidu, k pisanju o njej pa se nikakor nisem mogla spraviti. Po prvem branju drugega nadaljevanja o inšpektorju Tarasu Birsi in njegovi ekipi sem bila precej razdražena, celo opeharjeno sem se počutila. Nisem napeto obračala strani, ampak sem se na številnih stranpoteh, ki jih je avtor ubiral na poti do cilja oziroma razrešitve umora (pravzaprav dveh), dobesedno prebijala skoznje. Pa ne da bi bila knjiga slabo napisana, daleč od tega; Golob s pisanjem briljira kot vedno, ne manjka mu humorja in bistrih dialogov, dobrih opisov in tankočutnih sprehodov v človekove globine. Le da se pri Leninovem parku nekako ni mogel odločiti, da bi zares sledil pravilom kriminalnega žanra in je tako nastal bolj nekakšen urbani slovenski družbenokritični osebnokrizni roman – vsi glavni junaki se soočajo s takšnimi ali drugačnimi življenjskimi prelomnicami, manjka pa akcija.

Dogajanje je iz zimskega Bohinja postavljeno v pregreto poletno Ljubljano, kjer se v Leninovem parku (ali parku Ajdovščina, Argentinskem parku, Parku slovenske reformacije – kakor vam je ljubše) že takoj na začetku zgodi umor na klopi speče brezdomke. Do podobnega umora, na videz brez motiva, malo pozneje pride tudi na Metelkovi. Oba s podpisom Sieg Heil. Znano ekipo kriminalistov iz Jezera – Tarasa, Tino, Brajca in Osterca – vse sledi vodijo v staro večstanovanjsko hišo na robu parka, vendar se povezave nikakor nočejo sestaviti, saj jim štrene poleg rodbinskih peripetij mešajo še neonacisti. Umora se precej na hitro in dramatično razrešita šele na zadnjih straneh, ki dihajo napetost in dinamiko, ki ju temu kriminalnemu romanu vseskozi primanjkuje. Vmes pisatelj meandrira marsikje in v knjigo vključi marsikaj, kar niti najmanj ne pripomore k razpletanju primerov in ne potiska zgodbe naprej, ampak jo celo nadležno zadržuje in zavlačuje. Ne nazadnje je Leninov park dolg skoraj 500 strani, ki jih je bilo treba z nečim zapolniti, čeprav bi bila polovico krajša knjiga veliko boljša.

Tako med drugim spremljamo športno udejstvovanje Tarasa, ki je v krempljih krize srednjih let začel spet malo plezati, njegovo travmiranje zaradi žene Alenke in ljubice sodelavke Tine Lanc (in še travmiranje žene in travmiranje ljubice), pa Brajčev nezdravi življenjski slog, ki ga pripelje do bližnjega srečanja s smrtjo, ter Osterčevo strast do skoraj ničesar drugega kot mehanizacije. Vse lepo in prav, ljudje radi na dolgo in široko beremo o ranljivih junakih in stvareh, s katerimi se lahko vsaj malo poistovetimo, in precej tekoče se tukaj prebirajo njihove travme, ampak – vem, ponavljam se – to naj bi bila kriminalka ne eksistencialistični roman. Poleg tega je pisanje preveč natrpano s strokovnim pojasnjevanjem; seveda je odlično, da vsa forenzična in balistična in obdukcijska in še kakšna dejstva trdno stojijo, a da se zanje porabi po več strani razlag (najdaljša je tista o forenzični preiskavi rokopisov) je za leposlovno pisanje in laičnega bralca občutno preveč. In zakaj je toliko nepotrebnega prostora v knjigi posvečenega Tininemu zelo za lase privlečenemu raziskovanju, ali je mogoče, da bi zločin zagrešil njen šef in ljubimec Taras?

Če Jezero, tudi zaradi domačnosti kraja in njegove posrečene poosebitve, diha drugače kot množica tujih kriminalk, pa Golobu ni uspelo, da bi tudi v Leninovem parku pred bralca tako slikovito in otipljivo razgrnil zemljevid ljubljanskih prizorišč. Se je pa toliko bolj posvetil družbenim problemom (brezdomstvu, neonacizmu) ter medčloveškim, sploh medekipnim odnosom. Taras se na primer s svojo skrbjo za okrevajočega Brajca (ki je tokrat v zgodbi najbolj simpatična figura) na koncu vsaj malo odkupi za vso svojo zoprnijo in cinizem, s katerima bralcu vztrajno pije kri.

Da avtorju ne bi naredila krivice, sem knjigo čez nekaj časa prebrala še enkrat. Pomanjkljivosti (ali predvsem preobilica raznorodnih vsebin) so še zmeraj tam, a se brez obremenjenosti, da bi to morala biti super kriminalka, bere krasno. Golob je vsestranski pisec (avtor romanov, biografij, otroške literature, kolumnističnih zapisov) tokrat pa so mu bili njegovo široko znanje, pestro življenje in suverenost zapisovanja bolj v napoto kot v korist. Upam, da bo tretja kriminalka iz serije s Tarasom Birso bolj napeta in bo imela bolj izbrušen zaplet ter da se bo – tole je malo za šalo – v odnos Tarasa in Tine vpletel tisti mladi forenzični preiskovalec rokopisov Stane Lokar. Zakaj naj bi sicer v Leninovem parku zasedel kar enajst strani?


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Tadej Golob: Leninov park

25.02.2019

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bere Alenka Resman Langus.

Novo mesto : Goga, 2018

Knjigo Tadeja Goloba Leninov park, željno pričakovano naslednico kriminalke Jezero, sem prebrala kmalu po izidu, k pisanju o njej pa se nikakor nisem mogla spraviti. Po prvem branju drugega nadaljevanja o inšpektorju Tarasu Birsi in njegovi ekipi sem bila precej razdražena, celo opeharjeno sem se počutila. Nisem napeto obračala strani, ampak sem se na številnih stranpoteh, ki jih je avtor ubiral na poti do cilja oziroma razrešitve umora (pravzaprav dveh), dobesedno prebijala skoznje. Pa ne da bi bila knjiga slabo napisana, daleč od tega; Golob s pisanjem briljira kot vedno, ne manjka mu humorja in bistrih dialogov, dobrih opisov in tankočutnih sprehodov v človekove globine. Le da se pri Leninovem parku nekako ni mogel odločiti, da bi zares sledil pravilom kriminalnega žanra in je tako nastal bolj nekakšen urbani slovenski družbenokritični osebnokrizni roman – vsi glavni junaki se soočajo s takšnimi ali drugačnimi življenjskimi prelomnicami, manjka pa akcija.

Dogajanje je iz zimskega Bohinja postavljeno v pregreto poletno Ljubljano, kjer se v Leninovem parku (ali parku Ajdovščina, Argentinskem parku, Parku slovenske reformacije – kakor vam je ljubše) že takoj na začetku zgodi umor na klopi speče brezdomke. Do podobnega umora, na videz brez motiva, malo pozneje pride tudi na Metelkovi. Oba s podpisom Sieg Heil. Znano ekipo kriminalistov iz Jezera – Tarasa, Tino, Brajca in Osterca – vse sledi vodijo v staro večstanovanjsko hišo na robu parka, vendar se povezave nikakor nočejo sestaviti, saj jim štrene poleg rodbinskih peripetij mešajo še neonacisti. Umora se precej na hitro in dramatično razrešita šele na zadnjih straneh, ki dihajo napetost in dinamiko, ki ju temu kriminalnemu romanu vseskozi primanjkuje. Vmes pisatelj meandrira marsikje in v knjigo vključi marsikaj, kar niti najmanj ne pripomore k razpletanju primerov in ne potiska zgodbe naprej, ampak jo celo nadležno zadržuje in zavlačuje. Ne nazadnje je Leninov park dolg skoraj 500 strani, ki jih je bilo treba z nečim zapolniti, čeprav bi bila polovico krajša knjiga veliko boljša.

Tako med drugim spremljamo športno udejstvovanje Tarasa, ki je v krempljih krize srednjih let začel spet malo plezati, njegovo travmiranje zaradi žene Alenke in ljubice sodelavke Tine Lanc (in še travmiranje žene in travmiranje ljubice), pa Brajčev nezdravi življenjski slog, ki ga pripelje do bližnjega srečanja s smrtjo, ter Osterčevo strast do skoraj ničesar drugega kot mehanizacije. Vse lepo in prav, ljudje radi na dolgo in široko beremo o ranljivih junakih in stvareh, s katerimi se lahko vsaj malo poistovetimo, in precej tekoče se tukaj prebirajo njihove travme, ampak – vem, ponavljam se – to naj bi bila kriminalka ne eksistencialistični roman. Poleg tega je pisanje preveč natrpano s strokovnim pojasnjevanjem; seveda je odlično, da vsa forenzična in balistična in obdukcijska in še kakšna dejstva trdno stojijo, a da se zanje porabi po več strani razlag (najdaljša je tista o forenzični preiskavi rokopisov) je za leposlovno pisanje in laičnega bralca občutno preveč. In zakaj je toliko nepotrebnega prostora v knjigi posvečenega Tininemu zelo za lase privlečenemu raziskovanju, ali je mogoče, da bi zločin zagrešil njen šef in ljubimec Taras?

Če Jezero, tudi zaradi domačnosti kraja in njegove posrečene poosebitve, diha drugače kot množica tujih kriminalk, pa Golobu ni uspelo, da bi tudi v Leninovem parku pred bralca tako slikovito in otipljivo razgrnil zemljevid ljubljanskih prizorišč. Se je pa toliko bolj posvetil družbenim problemom (brezdomstvu, neonacizmu) ter medčloveškim, sploh medekipnim odnosom. Taras se na primer s svojo skrbjo za okrevajočega Brajca (ki je tokrat v zgodbi najbolj simpatična figura) na koncu vsaj malo odkupi za vso svojo zoprnijo in cinizem, s katerima bralcu vztrajno pije kri.

Da avtorju ne bi naredila krivice, sem knjigo čez nekaj časa prebrala še enkrat. Pomanjkljivosti (ali predvsem preobilica raznorodnih vsebin) so še zmeraj tam, a se brez obremenjenosti, da bi to morala biti super kriminalka, bere krasno. Golob je vsestranski pisec (avtor romanov, biografij, otroške literature, kolumnističnih zapisov) tokrat pa so mu bili njegovo široko znanje, pestro življenje in suverenost zapisovanja bolj v napoto kot v korist. Upam, da bo tretja kriminalka iz serije s Tarasom Birso bolj napeta in bo imela bolj izbrušen zaplet ter da se bo – tole je malo za šalo – v odnos Tarasa in Tine vpletel tisti mladi forenzični preiskovalec rokopisov Stane Lokar. Zakaj naj bi sicer v Leninovem parku zasedel kar enajst strani?


28.12.2021

Pojedina pri Trimalhionu - Slovensko mladinsko gledališče

Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.


27.12.2021

Milan Kundera: Jacques in njegov gospodar

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


20.12.2021

Mathias Göritz: V nebesih dežuje

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bere Maja Moll


20.12.2021

Tadeja Krečič Scholten: Nikoli ni prepozno

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.


20.12.2021

Jure Godler: Vohun, ki me je okužil

Avtorica recenzije: Ana Hancock Bere Maja Moll


20.12.2021

Zagrebško gledališče mladih (ZKM): Eichmann v Jeruzalemu

Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM


17.12.2021

Mala scena MGL - Barbara Zemljič: Olje črne kumine

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani


17.12.2021

Mike Bartlett: Klinc

Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik


13.12.2021

Simona Semenič: Tri igre za punce

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bere: Eva Longyka Marušič


13.12.2021

Andrej Medved: Guba v očesu

Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Milan Dekleva: Eseji in zgodbe

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


13.12.2021

Jorge Alfonso: Travograd

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.


12.12.2021

Mesno gledališče ljubljansko - Falk Richter: Izredne razmere

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani


11.12.2021

Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom

SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:


06.12.2021

Kristina Hočevar: Rujenje

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bere: Lidija Hartman


06.12.2021

Manka Kremenšek Križman: Tujci,

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bere: Jure Franko


06.12.2021

Katja Hrobat Virloget: V tišini spomina

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere: Bernard Stramič


03.12.2021

Spencer

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Hiša Gucci

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.12.2021

Moja najljubša vojna & Josep

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


Stran 47 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov