Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Aleksander Golja.

Ljubljana : Slovenska matica, 2018

Odmevna zmaga čebele – pred mikroplastiko in skodelico kave – v akciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Beseda leta 2018 je še ena potrditev izjemne veljave te žuželke v vsakdanjem življenju in duhovnem svetu Slovencev. Bogata raznovrstna literatura, ki priča o tem, je v letu 2018, ob razstavi Kjer so čebele doma v Slovenskem etnografskem muzeju in ob drugih dogodkih, postala še bogatejša za več knjižnih objav in drugih medijskih obravnav, ki iz različnih vidikov osvetljujejo vlogo čebel v našem in svetovnem kulturnem izročilu. Znanstvena monografija Marije Stanonik Čebela na cvetu in v svetu pa je tako rekoč pika na i dogodkom in dejavnostim, ki so na tem področju zaznamovale lansko leto.
Profesorica Stanonikova se je s čebelami in čebelarstvom pobliže srečala že leta 1995, ko je ob obletnici žirovske čebelarske družine napisala knjigo Čebela, žlahtna spremljevalka slovenske kulture. Pozneje je čebele omenjala še v kakšnem poglavju drugih svojih del, v pričujoči monografiji, posvečeni prvemu svetovnemu dnevu čebel in 80-letnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti, pa se z njimi ukvarja še bolj poglobljeno in celostno.
V začetnih poglavjih popelje bralca skozi zgodovino omenjanja in gojenja čebel od starodavnih kultur do srednjega in novega veka. V prvi vrsti jo zanimata odnos do čebel in pomen čebelarjenja na Slovenskem, zato se najprej ustavi pri Valvazorju, zaslužnemu za prvi zapis o slovenskem čebelarstvu. Polihistor ga je nič kaj spoštljivo naslovil O vsakovrstnem mrčesu in golazni – pri čemer pa je čebelam namenil skoraj štirikrat toliko prostora kot drugim žuželkam. Opisal je tudi kuhanje voska in medice, ki jo je pohvalil iz lastne izkušnje. Prilike iz sveta čebel sta rada uporabljala tudi pridigarja Janez Svetokriški in Rogerij Ljubljanski.
Sledijo učeni možje 18. stoletja, ki so postopoma sestavljali mozaik poznavanja čebel in njihovega življenja: pater Hipolit, botanik Scopoli, najznamenitejša med njimi Peter Pavel Glavar in Anton Janša, pa Janez Goličnik in drugi. Prvo v slovenščini natisnjeno besedilo o čebelah – avtorica omenja tudi vrsto rokopisov –, je leta 1789 objavil Marko Pohlin.
V 19. stoletju je izšlo več strokovnih knjig in priročnikov, kot so bili Čelarstvo Petra Dajnka, natisnjeno v njegovi pisavi dajnčici, in štirideset let pozneje Slovenski bučelarček, ki ga je za začetnike v bučeloreji pri Mohorjevi izdal župnik Janez Sumper. V rokopisu pa je ostalo Bučelstvo Frana Levstika, iz katerega avtorica, bolj po kriteriju leposlovja kot strokovnosti, navaja več zgovornih odlomkov. Zapovrstjo našteva še glasila čebelarjev in njihovih združenj – pred 120 leti nastali Slovenski čebelar izhaja še danes! Proti koncu stoletja so čebele vedno pogosteje našle pot v bolj poljudna in leposlovna besedila in berila.
Marija Stanonik posveča posebno pozornost primerom, ko so si, zlasti učenjaki, za zaščitni znak svojega delovanja izbrali čebele, včasih tudi samo matico ali satje in med. Kot da s tem nanje prehajajo tudi marljivost, solidarnost, požrtvovalnost in druge pregovorne dobre lastnosti čebel. S čebelo in satjem so se predstavljali že operozi, prvi akademiki na Slovenskem. Nato jo najdemo v Kranjski čbelici, brez katere najbrž ne bi bilo Prešerna, kot ga poznamo, ter v Slovenski čbeli in Bčeli. Pred 155 leti je bila ustanovljena Slovenska in osem let pozneje še Glasbena matica. Matico imajo tudi planinci, izseljenci in še nekatera stanovska združenja. Ne nazadnje je Slovenija tudi matica za zamejce in rojake po svetu.
V poglavjih v jedru knjige se Marija Stanonik znajde na svojem ožjem strokovnem področju. Z množico primerov iz vseh zvrsti in žanrov besedne ustvarjalnosti obravnava pojavljanje čebel v slovenski slovstveni folklori in literaturi ter v literarjenju, po njeni klasifikaciji vmesnem členu med njima, in nazadnje še v slovenski mladinski književnosti.
Poglavje Čebela v slovenski likovni umetnosti je po obsegu razmeroma skromno. Namenoma, saj so se s panjskimi končnicami, čebelnjaki, čebeljimi motivi na čipkah ter z medenjaki in izdelki iz lecta temeljito ukvarjali že mnogi raziskovalci.
Svojo predstavitev čebel in vsega, kar je povezano z njimi, Marija Stanonik zaključuje s prikazom čebelarske tradicije pri zamejskih Slovencih in večinoma že potomcih izseljencev v Argentini, Kanadi, Avstraliji in drugod. Zgovorne so tudi besede o čebelarskih društvih ter uglednih in zaslužnih čebelarjih, med njimi o Mihaelu Ambrožiču, Valentinu Razingerju, Dušanu Kresalu in Janezu Poklukarju. Zaključni poglavji je avtorica namenila urbanemu čebelarjenju ter čebelam in politiki – v dobrem in slabem. In sklenila v duhu Einsteinovega opozorila, da bo z izumrtjem čebel izumrl tudi človek: »Predvsem pa čebele potrebujejo cvetje, da bodo lahko preživele. In mi z njimi!«