Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Maribor : Litera, 2018
Akademska slikarka in pesnica Nevenka Miklič Perne v drugi pesniški zbirki z nekoliko nenavadnim naslovom Lisičja vstopnica odkrito piše o svojih bivanjskih stiskah in o malodušju, ki se mu skuša upirati. Včasih se pač življenje zalomi, vse več je slabih izkušenj z ljudmi in prihodnost je negotova. V boju za preživetje se mora nenehno prilagajati, menjavati poklice in službe, opravljati delo, za katero je njena izobrazba odveč. Sprašuje se, kako smiselno preživeti tisoč praznih dni, kako narediti Nekaj iz Nič. Njena izpoved je osebna, ne govori v imenu svoje generacije, ki prav tako pogosto naleti na zaprta vrata.
Umetnost najbrž ne more imeti pomembnejše naloge, kot je ravno ta: izpovedovati sebe, kot je v disputu o poeziji zapisal Witold Gombrovicz. Za Schopenhauerja je osnovno poslanstvo umetnosti osvoboditev in očiščenje med nenehnim beganjem za nečim in pred nečim. Oboje velja za poezijo Nevenke Miklič. Umetnica je vržena v svet brez vrednot, ki jih nadomeščata pohlep in brezobzirnost. Tudi uveljavljenje in »trženje« poezije potekata po načelu: ti meni, jaz tebi. A njena lisičja vstopnica za multimedijski svet ne pozna zvijač: »Jaz sem ta postopek, ki se vam dogaja … jaz sem ta vstopnica, ki je še niste plačali.«
Pesnica se v javnosti pred strogo poroto, ki naj bi presojala vrednost njenih pesmi, predstavlja kot nerazumljena tujka. Svojima otrokoma posveča vso skrb in ljubezen, njeno otroštvo pa so za vedno zaznamovale stiske in tragični dogodki v družini, o katerih pa ne more govoriti. Rešitev in smisel najde v materinstvu. Čeprav »so otroci naporna bitja«, zlasti v Uspavanki zazveni nežnost ob pogledu na dete »sladko kot popek marjetice, nedolžno kot potoček na začetku poti.« Speči dojenček ima moč, da najtemnejšo sobo življenja razkuži teme. Najvarnejše zavetje, kamor se umetnica zateka, pa je ustvarjanje. »Želja po pisanju pride navadno po mačji stezici, zelo naskrivaj, zelo prihuljeno.« Za nekatere je slikanje ali pesnjenje le terapija, ki nadomešča jok. A kako pomembna je, pove pesem To: »Pesem pa je sramežljiva in bojazljiva. Spravi me na kolena, ko se podim za njo … Prodam se, pustim otroke, da jočejo, moža zapustim, še opazi ne, ko izginem, in grem za njo.«
Današnja neoliberalistična družba priznava samo uspešne ljudi, ki se znajo na kakršen koli način uveljaviti. Za umetnost je le malo posluha, še zlasti, če nisi med izbranci trenutno vladajoče stranke. Mnogi mladi morajo po končanem študiju pozabiti na življenjske cilje in za preživetje opravljati delo, ki je daleč od njihove usmeritve. Ob tem se zaveda, da bo treba še naprej lagati v prošnjah za službo, in se samoironično sprašuje, ali bi sploh kdo hotel zaposliti sanjača z razcapano dušo, otroka, že dvajset let ujetega v odraslo telo.
Poezijo Lisičje vstopnice prevevajo pesimistična občutja, zrasla iz senc preteklosti in negotove prihodnosti. Za stiske pesnica nikogar ne obtožuje, povzpne se do uporništva in zbira moč za spopad: »Se bom borila, borila, borila, čeprav sem zelo plaha.« Pri tem si pomaga z ironijo: »Res imam srečo, moje telo je ena sama sreča. Z njim lahko pospravljam, iščem odgovore, lahko jočem in obupujem …«
Pesniška govorica Nevenke Miklič Perne v zbirki Lisičja vstopnica je sodobna, njeni prosti verzi z notranjim ritmom, ki se prilagaja vsebini, ohranjajo stavčno strukturo in ločila. Za opise vsakodnevnosti ponekod uporablja pogovorni jezik: »Kaj naj naredim, ko mi vse pade dol? Nekako bo treba preživet še do smrti. Bog ve, kje je še to. Do takrat se bo treba še malo namatrat.« Izvirne metafore delujejo v skladu z vsebino, težko, mračno: »Včasih se usedejo usodni dnevi na koledar … Zvrhani kamioni vozijo iz mene čas, energijo, spanje … Svet je kisel, lomi se v meni.« Pesem Konec poletja pa se nepričakovano vsaj za trenutek preda šibkemu upanju:
Vreme se je obrnilo, sence so se spremenile, /…/ Upanje je znova vzklilo, čeprav na osnovi lažnih informacij. Ampak upanje je le upanje, vsi vemo, kako je z njim in kako brez njega.
Avtorica recenzije: Marica Škorjanec
Bereta Alenka Resman Langus in Aleksander Golja
Maribor : Litera, 2018
Akademska slikarka in pesnica Nevenka Miklič Perne v drugi pesniški zbirki z nekoliko nenavadnim naslovom Lisičja vstopnica odkrito piše o svojih bivanjskih stiskah in o malodušju, ki se mu skuša upirati. Včasih se pač življenje zalomi, vse več je slabih izkušenj z ljudmi in prihodnost je negotova. V boju za preživetje se mora nenehno prilagajati, menjavati poklice in službe, opravljati delo, za katero je njena izobrazba odveč. Sprašuje se, kako smiselno preživeti tisoč praznih dni, kako narediti Nekaj iz Nič. Njena izpoved je osebna, ne govori v imenu svoje generacije, ki prav tako pogosto naleti na zaprta vrata.
Umetnost najbrž ne more imeti pomembnejše naloge, kot je ravno ta: izpovedovati sebe, kot je v disputu o poeziji zapisal Witold Gombrovicz. Za Schopenhauerja je osnovno poslanstvo umetnosti osvoboditev in očiščenje med nenehnim beganjem za nečim in pred nečim. Oboje velja za poezijo Nevenke Miklič. Umetnica je vržena v svet brez vrednot, ki jih nadomeščata pohlep in brezobzirnost. Tudi uveljavljenje in »trženje« poezije potekata po načelu: ti meni, jaz tebi. A njena lisičja vstopnica za multimedijski svet ne pozna zvijač: »Jaz sem ta postopek, ki se vam dogaja … jaz sem ta vstopnica, ki je še niste plačali.«
Pesnica se v javnosti pred strogo poroto, ki naj bi presojala vrednost njenih pesmi, predstavlja kot nerazumljena tujka. Svojima otrokoma posveča vso skrb in ljubezen, njeno otroštvo pa so za vedno zaznamovale stiske in tragični dogodki v družini, o katerih pa ne more govoriti. Rešitev in smisel najde v materinstvu. Čeprav »so otroci naporna bitja«, zlasti v Uspavanki zazveni nežnost ob pogledu na dete »sladko kot popek marjetice, nedolžno kot potoček na začetku poti.« Speči dojenček ima moč, da najtemnejšo sobo življenja razkuži teme. Najvarnejše zavetje, kamor se umetnica zateka, pa je ustvarjanje. »Želja po pisanju pride navadno po mačji stezici, zelo naskrivaj, zelo prihuljeno.« Za nekatere je slikanje ali pesnjenje le terapija, ki nadomešča jok. A kako pomembna je, pove pesem To: »Pesem pa je sramežljiva in bojazljiva. Spravi me na kolena, ko se podim za njo … Prodam se, pustim otroke, da jočejo, moža zapustim, še opazi ne, ko izginem, in grem za njo.«
Današnja neoliberalistična družba priznava samo uspešne ljudi, ki se znajo na kakršen koli način uveljaviti. Za umetnost je le malo posluha, še zlasti, če nisi med izbranci trenutno vladajoče stranke. Mnogi mladi morajo po končanem študiju pozabiti na življenjske cilje in za preživetje opravljati delo, ki je daleč od njihove usmeritve. Ob tem se zaveda, da bo treba še naprej lagati v prošnjah za službo, in se samoironično sprašuje, ali bi sploh kdo hotel zaposliti sanjača z razcapano dušo, otroka, že dvajset let ujetega v odraslo telo.
Poezijo Lisičje vstopnice prevevajo pesimistična občutja, zrasla iz senc preteklosti in negotove prihodnosti. Za stiske pesnica nikogar ne obtožuje, povzpne se do uporništva in zbira moč za spopad: »Se bom borila, borila, borila, čeprav sem zelo plaha.« Pri tem si pomaga z ironijo: »Res imam srečo, moje telo je ena sama sreča. Z njim lahko pospravljam, iščem odgovore, lahko jočem in obupujem …«
Pesniška govorica Nevenke Miklič Perne v zbirki Lisičja vstopnica je sodobna, njeni prosti verzi z notranjim ritmom, ki se prilagaja vsebini, ohranjajo stavčno strukturo in ločila. Za opise vsakodnevnosti ponekod uporablja pogovorni jezik: »Kaj naj naredim, ko mi vse pade dol? Nekako bo treba preživet še do smrti. Bog ve, kje je še to. Do takrat se bo treba še malo namatrat.« Izvirne metafore delujejo v skladu z vsebino, težko, mračno: »Včasih se usedejo usodni dnevi na koledar … Zvrhani kamioni vozijo iz mene čas, energijo, spanje … Svet je kisel, lomi se v meni.« Pesem Konec poletja pa se nepričakovano vsaj za trenutek preda šibkemu upanju:
Vreme se je obrnilo, sence so se spremenile, /…/ Upanje je znova vzklilo, čeprav na osnovi lažnih informacij. Ampak upanje je le upanje, vsi vemo, kako je z njim in kako brez njega.
Avtor recenzije: Marjan Kovačevič Beltram Bereta Mateja Perpar in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bere Lidija Hartman.
Na odru Slovenskega narodnega gledališča Maribor je bila premiera drame Prividi kačjega pastirja. Besedilo zanjo je prispevala Mirjana Medojevič, ki je navdih našla v poljudnem delu Milene Mikalavčič Ogenj, rit in kače niso za igrače. Predstavo, s katero SNG Maribor odpira novo sezono je režiral Daniel Day Škufca, ki je tudi avtor scenografije. Obenem je to njegov režiserski debi in slovo igralca Miloša Battelina za katerega je bila to zadnja predstava pred upokojitvijo. Poleg njega igrajo še Minca Lorenci, Zvezdana Novakovič, Mateja Pucko in Žan Koprivnik.
Na odru Lutkovnega gledališča Maribor je bila premierno prikazana avtorska predstava za otroke Bimberli. Predstava, ki sta jo zasnovala Rok Predin in Andrej Predin, prvi se podpisuje kot režiser in avtor likovne podobe, drugi kot avtor dramatizacije, pripoveduje o prikupnih, magičnih bitjih, ki jih večina pozna tudi kot namišljene prijatelje. Dramaturško je predstavo zasnovala Tanja Lužar, igrajo Metka Jurc, Dunja Zupanec, Miha Bezeljak in Gregor Prah.
Mala drama SNG Drama v Ljubljani Matjaž Zupančič: Nova rasa, krstna izvedba premiera: 25. 9. 2020 Režiser: Matjaž Zupančič Dramaturgija: Darja Dominkuš Scenografinja Janja Korun Kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov Koreografinja Sinja Ožbolt Oblikovalec zvoka Vanja Novak Oblikovalec luči Andrej Hajdinjak Lektor Jože Faganel Študijsko sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. igrajo: Bojan Emeršič, Jurij Zrnec, Saša Tabaković, Barbara Cerar in Gregor Baković scenografinja Janja Korun, kostumografinja Bjanka Adžić Ursulov, koreografinja Sinja Ožbolt, oblikovalec zvoka Vanja Novak, oblikovalec luči Andrej Hajdinjak, lektor Jože Faganel, študijsko pa sta pri uprizoritvi sodelovala še asistent režiserja Bor Ravbar in asistentka dramaturginje Zala Norčič. NAPOVED: Tako kot marsikatero nastajajočo predstavo, je epidemija spomladi prekinila študij drame Nova rasa Matjaža Zupančiča, dramatika, režiserja in profesorja na akademiji. Premiera se je zato premaknila na sinočnji večer. Na odru Male drame je bilo besedilo krstno uprizorjeno pod avtorjevim režijskim vodstvom in ob dramaturgiji Darje Dominkuš. Zupančič postavlja fokus igre na konec druge svetovne vojne, osrednji figuri sta prijatelja Viktor Karlstein in Hitler. Na premieri je bila Tadeja Krečič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko.
Celjsko gledališče je otvorilo svojo jubilejno, sedemdeseto, sezono s komedijo enega največkrat prevedenih in uprizarjanih sodobnih nemških dramatikov: Lutza Hübnerja, z naslovom MARJETKA, STRAN 89. Premiero si je ogledala Vilma Štritof. Lutz Hübner: MARJETKA, STRAN 89 Prevajalec Darko Čuden Režiser Andrej Jus Dramaturginja Ana Obreza Scenografka Urša Vidic Kostumograf Andrej Vrhovnik Avtorica glasbe Polona Janežič Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Andrej Jus, Urša Vidic, Denis Kresnik Igrajo Renato Jenček Živa Selan Luka Bokšan Premieri 16. in 18. septembra 2020
Potential States Moment, Gledališče Glej, Ballhaus Ost / premiera 18.09.2020 Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin) Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost) Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrliche arbeit) Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija) Sinoči so na Intimnem odru premierno izvedli predstavo Potential States, ki tematizira Jugoslavijo in Kurdistan, hkrati pa zgodovinske vzorce in značilnosti obeh držav vpleta tudi v uprizoritveni dogodek. Gre za koprodukcijo mariborskega Momenta, Gledališča Glej in berlinskega Ballhaus Osta, ki jo bodo prihodnji teden premierno predstavili še v Ljubljani, oktobra pa tudi v Berlinu. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: Dani Modrej
Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Bernard Stramič.
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta: Renato Horvat in Barbara Zupan.
Neveljaven email naslov