Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko.
Maribor : Pivec, 2018
Josip Osti, bosensko-slovenski pesnik, esejist, literarni kritik, prevajalec, urednik in še kaj, ima izredno bogato bibliografijo, pa tudi nagrad in priznanj mu ne manjka. V mladosti (rojen je bil leta 1945 v Sarajevu) je bil kot tekač celo mladinski prvak Jugoslavije na 400 metrov in član jugoslovanske atletske reprezentance. Od leta 1989 živi v Sloveniji, zadnja leta v Tomaju.
V knjižico Kvadratura sarajevskega kroga je vključil štiri eseje, ki so najprej izšli kot samostojne knjižice v zbirki Egzil-abc, ki jo je med letoma 1993 in 1996 urejal in večinoma na lastne stroške tiskal v okviru Kulturnega vikenda otrok iz Bosne in Hercegovine v Vodnikovi domačiji v Ljubljani. Uspelo mu je natisniti 160 takšnih snopičev različnih avtorjev. Med skupnimi platnicami so se našli feljton Judje v Sarajevu in Bosni, napisan leta 1993 ob petstoti obletnici pregona judov iz Španije, Sarajevo nekoč in danes iz istega leta, Obrazi, liki, pokrajine … (o pomenu fotografij, posebno v času vojne), ki je nastal leta 1996, in iz istega leta zapis Radovan Karadžić – pisatelj in/ali zločinec. Vsi so bili napisani v času vojne v Bosni in Hercegovini in triletnega obleganja Sarajeva, ki je bilo zanj hujše kot obleganje Troje ali Leningrada, kajti v njem so se pobijali med seboj, streljal je bivši prijatelj na prijatelja, sosed na soseda. Vsem zapisom je skupno tudi to, da v njih nenehno poudarja sožitje v tako multinacionalnem mestu, njegovo kulturo in arhitekturo, kar pa je bilo med vojno barbarsko uničeno. Povezovalna nit je tudi vloga pesnikov in pisateljev v tem dogajanju, kajti marsikdo izmed tistih iz zelo številčne in pri kritikih zelo cenjene literarne generacije, katerih dela so izhajala v skupnih antologijah, je postali zločinec. Osti ugotavlja, da je že pred ozemeljsko delitvijo Bosne in Hercegovine na nacionalna območja, “etnično očiščena z genocidom in med katerimi so zarisane meje z nožem in človeškimi žrtvami”, prišlo do delitve na nacionalne literature, saj so vse tri narodnosti dobile antologijo lastne nacionalne literature. Kljub temu piše, da je literatura njegova resnična domovina, pisatelje, kakršni koli že so – in resnično jih je vseh vrst, tudi z večjimi človeškimi slabostmi, kot jih imajo drugi – pa ima za državljane svoje domovine.
Josip Osti je izjemno dobro podkovan v zgodovini, zlasti pa je velik poznavalec domače in svetovne literature, zato mu ni težko ob vsaki priložnosti najti ustreznega citata ali primerjave tako pri domačem kot pri tujem avtorju, pa naj gre za jude ali fotografijo. Kljub vsemu, kar je doživljal ob uničevanju Sarajeva, v njegovem pisanju ni sovraštva, le obžalovanje in skrb. Tudi o vojnem zločincu Karadžića, s katerim sta se družila, pravi, da ni bil ne najboljši in ne najslabši pesnik, a ne najde zmerljivk. Jasno pa pove, da je vojni zločinec in konvertit, ki mu ni šlo toliko za nacionalno, marveč ga je vodil pohlep po materialnem dobrem in predvsem, da bi bil priznan kot najboljši pesnik. Ko je bil na oblasti, so zbirke in nagrade kar deževale. Sam sem se imel priložnost v živo srečati z njim, ko je z Dobrico Ćosićem že po balvanski revoluciji prišel v Ljubljano, menda v Klinični center, in sta obiskala tudi uredništvo Naših razgledov. V dveurnem pogovoru je Ćosić med drugim rekel, da so Srbi nor narod, Karadžić pa je dodal, naj to pove v Beogradu.
Kvadratura sarajevskega kroga Josipa Ostija je sicer duhovno težko, a vekakor zanimivo in poučno branje. Nekatere stvari se sicer ponavljajo, a temu se pri takšnem feljtonskem pisanju ni mogoče izogniti.
Avtor recenzije: Milan Vogel
Bere Jure Franko.
Maribor : Pivec, 2018
Josip Osti, bosensko-slovenski pesnik, esejist, literarni kritik, prevajalec, urednik in še kaj, ima izredno bogato bibliografijo, pa tudi nagrad in priznanj mu ne manjka. V mladosti (rojen je bil leta 1945 v Sarajevu) je bil kot tekač celo mladinski prvak Jugoslavije na 400 metrov in član jugoslovanske atletske reprezentance. Od leta 1989 živi v Sloveniji, zadnja leta v Tomaju.
V knjižico Kvadratura sarajevskega kroga je vključil štiri eseje, ki so najprej izšli kot samostojne knjižice v zbirki Egzil-abc, ki jo je med letoma 1993 in 1996 urejal in večinoma na lastne stroške tiskal v okviru Kulturnega vikenda otrok iz Bosne in Hercegovine v Vodnikovi domačiji v Ljubljani. Uspelo mu je natisniti 160 takšnih snopičev različnih avtorjev. Med skupnimi platnicami so se našli feljton Judje v Sarajevu in Bosni, napisan leta 1993 ob petstoti obletnici pregona judov iz Španije, Sarajevo nekoč in danes iz istega leta, Obrazi, liki, pokrajine … (o pomenu fotografij, posebno v času vojne), ki je nastal leta 1996, in iz istega leta zapis Radovan Karadžić – pisatelj in/ali zločinec. Vsi so bili napisani v času vojne v Bosni in Hercegovini in triletnega obleganja Sarajeva, ki je bilo zanj hujše kot obleganje Troje ali Leningrada, kajti v njem so se pobijali med seboj, streljal je bivši prijatelj na prijatelja, sosed na soseda. Vsem zapisom je skupno tudi to, da v njih nenehno poudarja sožitje v tako multinacionalnem mestu, njegovo kulturo in arhitekturo, kar pa je bilo med vojno barbarsko uničeno. Povezovalna nit je tudi vloga pesnikov in pisateljev v tem dogajanju, kajti marsikdo izmed tistih iz zelo številčne in pri kritikih zelo cenjene literarne generacije, katerih dela so izhajala v skupnih antologijah, je postali zločinec. Osti ugotavlja, da je že pred ozemeljsko delitvijo Bosne in Hercegovine na nacionalna območja, “etnično očiščena z genocidom in med katerimi so zarisane meje z nožem in človeškimi žrtvami”, prišlo do delitve na nacionalne literature, saj so vse tri narodnosti dobile antologijo lastne nacionalne literature. Kljub temu piše, da je literatura njegova resnična domovina, pisatelje, kakršni koli že so – in resnično jih je vseh vrst, tudi z večjimi človeškimi slabostmi, kot jih imajo drugi – pa ima za državljane svoje domovine.
Josip Osti je izjemno dobro podkovan v zgodovini, zlasti pa je velik poznavalec domače in svetovne literature, zato mu ni težko ob vsaki priložnosti najti ustreznega citata ali primerjave tako pri domačem kot pri tujem avtorju, pa naj gre za jude ali fotografijo. Kljub vsemu, kar je doživljal ob uničevanju Sarajeva, v njegovem pisanju ni sovraštva, le obžalovanje in skrb. Tudi o vojnem zločincu Karadžića, s katerim sta se družila, pravi, da ni bil ne najboljši in ne najslabši pesnik, a ne najde zmerljivk. Jasno pa pove, da je vojni zločinec in konvertit, ki mu ni šlo toliko za nacionalno, marveč ga je vodil pohlep po materialnem dobrem in predvsem, da bi bil priznan kot najboljši pesnik. Ko je bil na oblasti, so zbirke in nagrade kar deževale. Sam sem se imel priložnost v živo srečati z njim, ko je z Dobrico Ćosićem že po balvanski revoluciji prišel v Ljubljano, menda v Klinični center, in sta obiskala tudi uredništvo Naših razgledov. V dveurnem pogovoru je Ćosić med drugim rekel, da so Srbi nor narod, Karadžić pa je dodal, naj to pove v Beogradu.
Kvadratura sarajevskega kroga Josipa Ostija je sicer duhovno težko, a vekakor zanimivo in poučno branje. Nekatere stvari se sicer ponavljajo, a temu se pri takšnem feljtonskem pisanju ni mogoče izogniti.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov